Title: Janeza Trdine zbrani spisi 1: Bahovi huzarji in Iliri - Spomini iz moje profesorske sluzbe na Hrvaskem (1853-1867)
Author: Trdina, Janez
Language: English
As this book started as an ASCII text book there are no pictures available.


*** Start of this LibraryBlog Digital Book "Janeza Trdine zbrani spisi 1: Bahovi huzarji in Iliri - Spomini iz moje profesorske sluzbe na Hrvaskem (1853-1867)" ***


produced from scanned images of public domain material
from the Google Books project.)



                              Janeza Trdine

                              zbrani spisi

                                   I.

                         Bahovi huzarji in Iliri

                            V Ljubljani 1903

                         Založil L. Schwentner.



                         Bahovi huzarji in Iliri

             Spomini iz moje profesorske službe na Hrvaškem
                              (1853-1867).

                                 Napisal

                             =Janez Trdina.=

                            V Ljubljani 1903

                         Založil L. Schwentner.

                   Natisnil Iv. Pr. Lampret v Kranju.



Pregled vsebine.


                                                                     Stran

    Predgovor                                                          VII

      I. Varaždin. Ponemčena hrvatska gospoda. Prvi pojavi Bahovih
         huzarjev                                                        1

     II. V središču Hrvatske. Ilirski duhovniki — vzor rodoljubja,
         naprednosti in značajnosti. Silna važnost ilirstva za
         duševni podvig in napredek hrvatskega naroda                   75

    III. Bah hoče ponemčiti Hrvate s pomočjo birokracije. Njen
         duh, značaj in šušmarstvo. Zapreke germanizaciji              105

     IV. Hrvatska Reka in reška gimnazija. Kleman                      151

      V. Slavjanski in nemški profesorji reške gimnazije.
         Brezuspešni napori Bahovih huzarjev                           179

     VI. Ravnatelj Štefan Vidic                                        233

    VII. Šolski nadzornik dr. Anton Jarc                               261

=Popravek.= V frazi: „=proti= ~meni~ se je izrazil (ali rekel)“ je
prepozicija ~proti~ na par mestih pomotoma spremenjena v =nasproti=.



Predgovor.


Že precej po prihodu svojem na Hrvatsko sem se bil namenil, da popišem
vse važnejše pripetljaje, katere bom videl ali slišal, ter jih priobčim v
kakem slovenskem listu ali pa tudi v posebni knjigi. Doba je bila tožna
ali jako zanimiva! Dunajska vlada je hotela Hrvate ponemčiti, poslavši
jim vse polno nemških ali kolikor toliko ponemčenih birokratov, po večini
slovenske krvi, ki so s surovo silo pregnali narodni jezik iz vseh
državnih uradov in višjih učilnic. Mene je neizrečeno mikalo zvedeti,
kako se bodo ponašali ti uradniki, kojim so dali Ogri ime „Bahovi
huzarji“ in kako bodo varovali in branili proti njim hrvatski „Iliri“
svoje narodne pravice in svetinje. Pazil sem torej jako pozorno na vse
pojave tujega nasilja in domorodnega odpora in popuščanja. Marsikatero
reč sem si bil tudi zapisal, da se mi ne izmakne iz spomina. Te svoje
opazke sem zdaj zbral, in jih dajem na svetlo v tej knjigi, koji sem dal
naslov „~Bahovi huzarji in Iliri~“. Kar pripovedam v njej, potrdijo mi
bratje Hrvatje brez dvojbe, da je resnica. Jaz popisujem to, kar sem
videl sam na svoje oči in čul na svoja ušesa. Priobčujem pa tudi mnoge
take reči, katere so mi pravili moji slovenski in hrvatski prijatelji
in znanci. Ti možje so bili resni in ugledni poštenjaki, kojim sem
smel brezpogojno verjeti. Jedini izjemek je moj varaždinski tovariš
(Franta), ki se je rad lagal, kadar ga je ščegetal kak nemški „vic“.
Svoje pustolovščine mi je pravil dostikrat ali vsak pot nekoliko drugače.
Njegovi rojaki so sodili, da prodaja rad tuje doživljaje za svoje.

V svoji knjigi se spominjam mnogih uradnikov in učiteljev s pravim
imenom njihovim. Ali vselej mi ni bilo mogoče povedati resničnega imena,
ker tisti možje še živé, ali pa bi bil mogel razžaliti z istinitim
nazovom njihovim sorodnike njihove. Nekoja taka imena sem izpremenil
samo nekoliko, n. pr. Zorkar, major Huber, dijak Kočar, profesor Hiler.
Popisani roman Ivana Slobodina je, žal, povse resnična povest, ali pravih
imen nisem smel naznaniti, nekaj radi sebe samega, še bolj pa zato, da
bi ne užalil kakega uda častite in vse hvale dostojne Šumićeve rodovine.
Čisto novo ime sem dal tudi profesorjema Beni-Hukepaku in negodniku
Prijapu-Šufterletu. Izbral sem tako ime, ki jima pristaja in ju označuje
bolje nego tisto, katero sta prejela od svojih roditeljev.

V jedni reči pa moram javno priznati svojo nevednost. V knjigi govorim o
mnogih uradnikih, ali skoraj nikoli nisem povedal, kaj so bili, to je,
na koji službeni stopinji in v katerem dijetnem razredu so se nahajali.
Službene naslove njihove sem že zdavnaj pozabil. To bi se zdelo pravim
Meternihovim birokratom neoprosten greh, ali jaz se nadejam, da mi ga
naši demokratični čitalci ne zamerijo prehudo. Melinčević je bil menda
referent pri deželni vladi. Za nesramni preskok v nemški tabor ga je
doletela sijajna nagrada. Postal je, če se ne motim, nekak svetnik,
nemara dvorski, ali za gotovo tega ne morem trditi. O vsemogočnem Švabu
vem, da je bil podpredsednik najvišjemu deželskemu sodišču, čigar
nominalni predsednik je bil po starem zakonu ban. Ali njegovima glavnima
somišljenikoma in pomočnikoma ne vem več pravega naslova; znano mi je
zdaj le še toliko, da sta bila Šmid in Rulic višja sodna uradnika in da
je deloval Rulic v Slavoniji. Strangfeld je stal v prvi vrsti Bahovih
birokratov in sovražnikov hrvatskemu narodu, ali službenega naslova mu
več ne pomnim. O Ulepiču mi je ostalo v spominu samo to, da se je bavil
z zemljiščno odvezo. O velesimpatičnem Iliru Ilijaševiću govoriti mi je
bolj obširno. On je bil šolski svetnik pri deželni vladi in nadzornik
glavnih in realnih šol zagrebških. Jaz ga imenujem nadzornika narodnih
šol sploh. Tako smo ga zvali takrat vsi in to po pravici, kajti imel je
na svoji skrbi osnovo in razvitek vseh narodnih, to je vseh glavnih in
začetnih šol v mestih in na deželi. Ilijašević ni nadziral le zagrebških
učilnic, nego je zahajal rad, kadar je utegnil, na pr. na dopustu
tudi v druge narodne šole, da se uveri, kako se izvršujejo težnje,
navodila in zapovedi njegove in banove. Ta odlični mož je letos umrl v
visoki starosti. Vse hrvatske novine so ga hvalile in povzdigovale kot
preizvrstnega rodoljuba, pesnika in pisatelja šolskih knjig, ali, kar je
meni znano, prezrle so skoro vse njegove izredne pedagoške sposobnosti,
vrline in zasluge. On je bil prvi ustanovnik in brižljiv oče do malega
vseh narodnih šol na kmetih. Mesta in trgi so imeli že tudi pred l.
1852. svoje učilnice, ki pa so borno životarile in hirale, dokler jim
ni vdihnil Ilijašević novega, svežega življenja, da so se mogle kosati
z najboljšimi nemškimi v Cislajtaniji. Povsod so mi zatrdili možje vseh
stanov, da so dobili svoje veselje za narodno šolstvo posredno ali
neposredno od Ilijaševića in njegovih prijateljev in privržencev. On je
znal vneti in oduševiti istega bana Jelačića za narodno šolo in prosveto,
kojo je pospeševal vrli ta junak na vso moč skrbno skoro do zadnjega
vzdiha svojega navzlic vsej politični popustljivosti in onemoglosti,
kojo so mu očitali tudi najboljši prijatelji v mračni dobi Bahove
grozovlade. Krivo so poročale tudi nekoje novine, da se je Ilijašević
1857. l. sam odpovedal državni službi radi neprenosnih političnih prilik.
Jaz sem vprašal našega nadzornika Jarca, če je Ilijašević sam hrepenel
po kanonikatu? On se je zasmejal ironično in dejal: Ilijašević je bil
povišan proti svoji volji in želji. Vlada je ukrenila: Promoveatur ut
amoveatur! „Ilijašević ist ein sehr fähiger Mann, aber zu exaltiert.
Solche Schulräte kann die Regierung nicht brauchen.“

                                                                    J. T.



Bahovi huzarji in Iliri.



I.

Varaždin. Ponemčena hrvatska gospoda. Prvi pojavi Bahovih huzarjev.


Leta 1853. sem dovršil svoj uk na Dunaju in se dal izprašati še isto
leto. Potrdili so me o božiču za vso gimnazijo. Že o počitnicah mi je
došlo iz Trsta povabilo tamošnje nemške gimnazije ravnatelja Vidica,
naj pridem za suplenta na njegov zavod. Priporočili so me bili moji
dunajski znanci: doktor Čižman, suplent Legiša in še nekateri drugi.
Dva dni potem pa mi je ponudil nadzornik Jarc službo na Hrvatskem, v
gimnaziji varaždinski. Jaz nisem dolgo premišljal in omahoval, na katero
stran se mi je obrniti. V Trstu bi moral razlagati vse po nemški, v
Varaždinu pa je vladal takrat kakor po vsej Hrvatski v šolah še narodni
jezik, ki se je imenoval ilirski. Vroče rodoljubje in mržnja na silovito
nemščino sta mi veleli, da grem v Varaždin. Še zdaj se dobro spominjam,
kako neizrečeno radostno mi je spotoma poskakovalo srce, da pridem med
brate Hrvate v središče jugoslavjanskega[1] gorišča za dom in rod in
prisegal sem sam v sebi, da se bom boril tudi jaz z vsemi silami svojimi
v njihovih vrstah zoper nastopajočo povodenj germanizacije, za svete
pravice njihove in naše narodnosti. Prišedši na svoje mesto sem se uveril
le prehitro, kako grozno sem se motil, da najdem na Hrvatskem splošno
oduševljenje za slavjanske ideale in ravno tako splošno srditost na Nemce
in njihove podrepnike. Moja zmota je bila gotovo odpustna, kajti preteklo
je komaj pet let, kar so se bili vzdignili Hrvatje za svoje pravice
tako iskreno, viharno in ponosno, kakor se je spodobilo prvoboriteljem
južnoslavjanske svobode in glavnim boriteljem habsburške monarhije.

Prišedši v Varaždin sem se pogovarjal dalje časa s poštnim upravnikom.
Ogovoril sem ga po slovenski, on me je razumel, ali odgovoril mi je po
nemški. Jaz ga prosim, ako ne zna slovenski, naj govori po hrvatski,
koji jezik mi je že toliko časa znan, da ga bom razumel. Smehljaje se mi
veli upravnik zopet po nemški: E, gospod, jaz znam dobro i slovenski, i
hrvatski, ali tu pri nas v Varaždinu je navada, da se z gospodi govori po
nemški. Do malega vsi bi se razžalili, da jih vprašate kaj po hrvatski.
Jaz se od osupnosti stresem in zaječim: Bog se usmili, kaj res ni na
Hrvatskem nič bolje nego pri nas na Slovenskem? Upravnik pokima z ramama
in zatrdi: Prav tako je, kakor sem rekel. Midva tega ne izpremeniva:
„Deutsch ist nobel, slawisch ist für’s gemeine Volk.“ Mož je govoril
bridko resnico. Stanoval sem najprej v veliki gostilnici „pri jagnjetu“
ali pravzaprav „Zum Lamm“. Gospodinja in vsi služabniki in služabnice
so se pomenkovali z gosti in med sabo samo po nemški. Nekateri so bili
po rodu trdi Nemci, drugi pa ponemčeni Slovenci iz južne Štajerske.
In kakor „pri jagnjetu“ je bilo tudi v vseh drugih velikih gostilnah.
Povsod sem čul nemški pogovor, nemško računanje. Radi deževnega vremena
sem sedel precej prvi dan po prihodu v Varaždin več ur v kavarni. Niti v
njej nisem slišal ni jedne hrvatske besede, na mizah ni bilo ni jednega
slavjanskega lista. Na isto sramoto sem se nameril pozneje v vseh boljih,
to je v vseh gosposkih prodajalnicah. Trgovci in trgovke so govorili s
svojimi rodovinami in služabniki povsod po nemški, s prostimi kupci so se
menili seveda, ker se drugače ni dalo, po „hrvatski“, to je po bezjaški
ali kajkavski, ali gosposkemu človeku niso privoščili domače besede. Ko
sem potreboval krojača, svetovali so mi, da naj grem k Apelu. Bil sem
ž njim drugače prav zadovoljen, ali tudi on je nemškutaril z vso svojo
rodbino in pomočniki. Moj črevljar je bil Slovenec, nemščino je lomil, da
Bog pomozi, ali ga dolgo nisem mogel pregovoriti, da bi se pomenkoval z
mano po domače. Proti zimi je prišlo v Varaždin krdelo nemških igralcev.
Gledališče si je priredilo v neki gostilnici. Večkrat sem se napotil
tja tudi jaz, ne radi glume, nego da opazujem poslušalce in poslušalke.
Na moje veliko veselje se ni zbralo nikoli mnogo občinstva, prostor je
ostal često napol prazen. Ali vsi gospodje in vse gospe in gospodične,
koje sem slišal, so se pogovarjali po nemški; nikdar nisem čul iz nobenih
ust hrvatskega glasu. Izprehajaje se po mestu sem se čudil silni njegovi
prostranosti. Večje hiše so se nahajale le v sredini okoli gimnazije,
po drugod so bile z večine pritlične, pripravne za jedno rodbino. Zdelo
se mi je, da Varaždin po prostoru ni dosti manjši od Ljubljane, dasi
je imel samo nekaj čez osem tisoč prebivalcev. Ulice so kazale narodno
lice, napisi so bili hrvatski, ali na mestu tako izprani in zamazani, da
se niso mogli čitati. Vse velike gostilne pa so si dale načečkati samo
nemška imena in vse gosposke prodajalne oznanjale so svoje blago samo po
nemški. Šele 1854. je odprl krčmar Matušin pivarno, na kateri je bilo
napisano pod „Bierhalle“ in z ~drobnejšimi črkami~ „Pridvorje piva“.
Mala trgovina in proste krčme so bile brez napisa, v njih se je glasila
povsod le narodna govorica, in se je razlegalo ob praznikih in tržnih
dneh veselo narodno popevanje. Tudi te tržnice in beznice so me mikale,
ker bi se v njih najlažje seznanil z narodnim običajem in značajem.
Vendar jih nisem pohajal dosti, nekaj zato, ker so me gledali srepo,
nezaupno, največ pa radi tega, ker v teh primitivnih krčmah nisem dobil
nikjer dobre pijače, še manje pa jedi, ki bi mi dišale in ugajale. Kadar
sem prišel tja, čul pa sem gotovo vsakikrat hude izbruhe srditosti na
trafike in kolek: oboje je bilo Hrvatom do 1848. l. neznano. Sploh se je
trdilo, da so bile smodke in duhan pod prejšnjo vlado ne le ceneje, ampak
tudi mnogo bolje, in zdaj ustavljeno pridelovanje duhana da je dajalo
lepe in stanovitne dohodke hrvatskemu kmetu, za katere ni dobil od novih
gospodarjev nikakega nadomestila ali plačila.

V svojem novem stanu sem se hitro in prav prijetno udomačil. Moj
ravnatelj Štefan Muzler, duhovnik zagrebške vladikovine, je bil mož tako
blagega srca, da ga štejem med najboljše ljudi, katere sem poznal v
svojem življenju. Rodil se je v Slavoniji iz rodbine, ki se je priselila
pred 100 leti v to plodno krajino in se popolnoma poslavjanila, bivši
nekdaj napol francoska, napol nemška. Stara domovina ji je bila Alzacija.
Ko sem se oglasil prvikrat pri svojem predstojniku, poklonil sem se mu
po slovenski in se mu zarekel, da se bom trudil na vso moč, da se naučim
kar se da brzo šolski jezik ilirščino. On me je potolažil, da mi radi
jezika ne bo treba si preveč beliti glavo. Dijaki me bodo lažje razumeli
nego trde štokavske Hrvate. Dobra tretjina je štajerskih Slovencev, torej
vaših rojakov, vsi drugi pa so bezjaki ali kakor zdaj pravimo Kajkavci,
katerih narečje je bolj podobno vašemu nego ilirskemu jeziku. Muzler
mi je to govoril po nemški. Ko pa sem ga prosil, da bi se pomenkoval z
mano vselej po ilirski, me je objel in povabil v svoje stanovanje na
kozarec vina. Ostal sem pri njem nekoliko ur. Iz dolgega pogovora ž
njim sem uvidel, da je jako duhovit in izobražen mož, ki je čital ne le
latinske klasike, ampak je poznal tudi novejše literature. Ilirski in
nemški je govoril in pisal jednako gladko in pravilno. Kakor mnogi drugi
Hrvatje vseh stanov, je bil tudi Muzler odličen govornik. Razlagal je
svoje misli brez pripravljanja tako lepo, logično in umljivo, da se ga
človek nikdar ni naveličal poslušati. Svojim učiteljem je izkazoval
vsigdar pravo očetovsko prijaznost, pomagal jim je v vseh neprilikah s
svetom, priporoko in dostikrat tudi z denarjem. Duhovniške dolžnosti
je pošteno izpolnjeval, hliniti pa se ni maral in ni znal. V društva
je rad zahajal in, kamor je prišel, je bil sprejet povsod z glasno
dobrodošlico radi izredne svoje odkritosti in ljubeznjivosti. Obedoval je
po navadi doma, večerjat je hodil k Matušinu, pri katerem so se zbirali
okrog njega do malega vsi varaždinski rodoljubi. Z učiteljskim zborom
pa, žal, da nisem mogel biti tako zadovoljen, kakor z ravnateljem, ker
je bil preveč neskladen in pisan in premalo napreden in naroden. Med
učitelji so bili trije patri frančiškani in brez Muzlerja še trije drugi
duhovniki. Potrjen je bil za pravega profesorja samo en učitelj, vsi
ostali smo bili suplenti. Prišli smo iz jako različnih krajev. Trije smo
se rodili na Slovenskem: jaz, duhovnik Cene in pravoslovec Zorkar, ki
sta bila Štajerca. Oba sta nas konec leta zapustila: Cene je dobil doma
kapelanijo, Zorkar pa se je preselil na Ogersko v Veliki Varadin, kjer ga
je potrdil minister za sodnega uradnika, dasi je imel samo en izpit. Med
mojimi tovariši nahajal se je tudi Čeh Franta R., ki ga je vrgla usoda po
mnogih zgodah in nezgodah v varaždinsko gimnazijo. Priroda mu je podelila
lepe darove, ki mu pa niso pomogli, ker je bil preveč len in lahkoživen.
Proti meni je govoril vedno na vsa usta, zato sem mu le preveč verjel
in zaupal, zlasti tudi radi tega, ker se je delal narodnjaka. Ž njim in
z Zorkarjem sem se najrajši in največ družil in bi se bil še bolj, da
mi ju ni odvračala njiju večna zaljubljenost. Franta je bil premotil
lepo vdovo, ki ni bila brez cvenka. Varaždinske gospodične so ji zdele
pridevek „Todtenkopf“, ker je imela jako svetle lase. Od daleč se je res
videlo, kakor da bi bila njena glava brezlasa lobanja. Spoznavši, da je
Franta vetrenjak, ki ne dobi nikoli stalne službe, pobegnila mu je na
Dunaj. Mesto nje zaljubil se je zdaj v rudečelaso krasotico, ne baš radi
dražesti njenih, nego ker je zvedel, da napravlja njena mati najokusnejši
golaš in bifstek v vsem Varaždinu. Ali niti ta zveza ni dolgo trajala;
razdrla se je, še predno so ga začeli vabiti na golaš in bifstek. Udal se
je potem „svobodni“ ljubezni, za kojo je bilo dovolj prilike, odkar sta
začela osrečevati deželo nemški absolutizem in nemška birokracija. Zorkar
je bil mnogo bolj srečen v ljubezni. Njemu ni bilo treba iskati ljubic,
ponujale so se mu kar same, dasi ni bil nič posebno lep in prikupljiv.
Razun gospodinje zaljubile so se vanj še druge gospe, nekatere so hodile
k dijaški maši samo zaradi njega. Ko je odhajal iz Varaždina, dobil je
v spomin prav čeden kupček zlatih prstanov, ki so mu na Ogerskem gotovo
dobro zalegli poleg borne uradniške plače. Franto in Zorkarja sem prosil,
da bi se razgovarjali med sabo že radi vaje po ilirski. Njima je bilo
tem lažje nego meni, ker sta poučevala na gimnaziji že preteklo leto.
Zorkar ni nasprotoval, bil je dober narodnjak, poln krasnih spominov
z leta 1848. Franta pa se ni dal pregovoriti, mislim, da zato ne, ker
po ilirski ni mogel pripovedovati svojih brezštevilnih slanih šal in
anekdot tako duhovito in šegavo kakor po nemški. Rodil se je v Taboru med
trdimi Čehi, ali oče, cesarski uradnik, in c. kr. šole so ga vzgojile
po nemški. Radi njega pomenkovali smo se torej vsi trije po nemški,
kar je bilo, bogme, dosti bedasto. Jaz sem imel oba ta dva tovariša za
prava prijatelja. O Zorkarju mislim, da se nisem motil, Franta pa se je
pokazal takega figovca proti meni, da me prime še zdaj nejevolja, kadar
se ga spomnim. V obraz se mi je hlinil in sladkal, za hrbtom pa me je
povsod črnil in ometaval z najgršim blatom. Nosil je na jeziku med, na
srcu led. Hujskal in dražil je proti meni vsakega znanca in vsako znanko,
sosebno pa našega ravnatelja. Toda tega je dičilo razun drugih tudi to
svojstvo, da ni verjel ničesar nobenemn ovaduhu in potuhnjenemu tožniku.
Na koncu leta je šel Franta z deželsko hrvatsko ustanovo na Dunaj, da se
pripravi za profesorski izpit. Te narodne novce je zapravljal v kavarnah
in beznicah, šola in učenje pa sta ga tako malo mikala, da še čez pol
leta ni poznal nobenega svojih učiteljev. Izgubivši ustanovo naselil se
je za telovadnika v Döblingu blizu Dunaja. Potem je nekam izginil in šele
čez več let po ponovljenju ustave se je pokazal v srbskem Pančevu in bil
sprejet za suplenta v narodno gimnazijo. Čital sem v „Politiki“, da je
izdal v tej službi srbski jezik in srbsko pravico zahtevaje, da se uvedi
v gimnazijo mesto srbščine magjarski jezik. Kako se mu je godilo pozneje,
ne vem. Če je še živ, nahaja se najbrž med udi tajne policije.

Varaždinska gimnazija je imela torej že na začetku šolskega leta
1853-1854 štiri tuje učitelje, domačinov je bilo osem. Patre je konec
leta vlada sramotno zapodila, češ, da so nevedni bedaki. Pravi vzrok pa
je bil, ker niso znali dobro nemški. Ovadil jih je ministerstvu njihov
tovariš, duhovnik Goldkragen, ki si je zaslužil ta priimek s svojim
gorečim hrepenenjem, da bi se dočepal zlatega ovratnika, ki je kitil
uradne predstojnike. Goldkragen je bil jako nadarjen človek, ali brez
narodnega duha in značaja. Ilirski je govoril in pisal prekrasno in
vendar ni tlela v njegovem mrzlem srcu ni najmanjša iskrica rodoljubja
in domoljubja. Meni se je to zdelo strašno čudno, ker si do takrat
nisem mogel misliti korenitega znanja narodnega jezika brez narodnega
čuvstva in domovinske ljubezni. Med Slovenci še nisem nameril nikoli
na tako prikazen, med Hrvati pa sem našel pozneje še marsikoga, ki je
bil povse jednak Goldkragenu. S tožbami proti patrom je hotel ta človek
razobesiti in razšopiriti pred vlado svoje nemško mišljenje in skrb za
nemški jezik, ki sta bila pod njo glavni pogoj za povišanje v službi. Z
nemščino se patri res niso mogli pohvaliti, zato so bili pa tem bolji
latinci. Ta jezik jim je tekel glaje nego materinski, sosebno patru
Pavlu, ki je slovel po pravici za spretnega latinskega pesnika. Več
njegovih pesnij je bilo tudi natisnjenih v hrvatskih listih. Heksametre
je usipal kar iz rokava, kakor kak novodoben Ovidij. Za stavo jih je
naredil nekoč boje sto v jedni uri. Vsi so bili po obliki in jeziku
popolnoma pravilni. Latinščine se je pater Pavel tako navzel, da je
uravnaval po tem jeziku vse svoje misli. Hrvatski govor mu je bil poln
latinizmov. Na samem je bil vajen, da je govoril glasno sam s sabo in
vselej le po latinski. Ko sem služil jaz na Hrvatskem, latinski jezik
ni bil še izgubil vse veljave v društvenem življenju. Po latinski so se
pogovarjali radi med sabo sosebno duhovniki, pa tudi stari profesorji,
odvetniki in drugi izobraženci. Do leta 1848. je bila latinščina uradni
jezik v vseh višjih šolah in državno-deželskih uradih. Na županijskih
skupščinah so jo rodoljubi ilirski jeli že prej izpodrivati, ilirski
jezik pa je razglasil in upeljal za urade in šole pravzaprav šele ban
Jelačić 1. 1848. Nemški profesorji in novinarji so se rogali hrvatski
in ogerski latinščini, imenovali so jo Kuchellatein. Kakor v vsem,
je sikala i v tej reči iz njih zloba, glupost in nevednost. Latinski
je govorila vsa hrvatsko-ogerska inteligencija moškega spola in tudi
mnoge izobražene gospe in gospodične. Ni čudo, da je bilo v toliki
množici dosti ljudi, ki so rabili mesto konstrukc. akus. cum inf.,
mesto quin in quo minus vedno in povsod le quod in ut. Ali Štrosmajer,
nadzornik Ilijašević, Slovak kanonik Mojzes (poznejši škof v Banski
Bistrici), profesor Veber-Tkalčević, profesor Mesić in še mnogi drugi
so se odlikovali s klasično latinščino, koji, bogme, niso bili kos vsej
avstrijski nemški učenjaki skupaj. More se trditi po vsi pravici, da je
znal najslabši hrvatsko-ogerski šestošolec bolje latinščino, nego večina
odličnjakov v cislajtanskih gimnazijah. Dobro se še spominjam, s kakim
čudom in strmenjem je gledal na Dunaju v jezikoslovnem semenišču hrvatske
kandidate rojeni Prusak, profesor Gryzar. Latinski jezik jim je tekel iz
ust spretno in gladko, kakor materinski. Nemški tovariši so bili proti
njim borni začetniki, ki so latinski jecljali, ne pa govorili. Pogostoma
se je izpodtikal celo sam profesor Gryzar, ker mu ni prišla precej prava
beseda na misel. Iznebivši se patrov, obrnil je Goldkragen vso svojo
jezo in iznajdljivo spletkarstvo proti ravnatelju Muzlerju, ker mu je
bil na potu, ker je hotel tudi njega izpodriniti, da zasede sam njegovo
mesto. Začela se je tiha ali srdita vojna. Obrekoval je Muzlerja na vse
pretege proti vsakemu človeku, najhuje pa seveda proti uradnim licem.
Črnil ga je pismeno gotovo tudi državni vladi in Klemanu, glavnemu
germanizatorju v L. Tunovem ministerstvu. Očital mu je, da je pijanec
in babjek, da je njegov bog veseljak Bak, boginja pa blondna Venera.
Jaz sem poznal dobro vrline in slabosti svojega ravnatelja in morem
zatrditi po duši, da ga nisem videl nikoli pijanega in nikdar nisem čul,
da bi ga bil videl kak drug človek. Z ženskim spolom je sploh kaj malo
občeval. Če je nanesla prilika, da je moral s katero govoriti, vedel se
je vselej resno in pristojno, da se ni mogel nihče pohujševati ali si o
njem kaj slabega misliti. Morda je imel res kako srčno zavezo, ali znal
jo je prikrivati tako previdno in uspešno, da živ krst ni vedel zanjo.
Goldkragnu se spletnje ta pot še niso posrečile. Splezal je na službeni
lestvici za jedno prečnico više, ali ravnateljstva ni mogel zasačiti.
Svojega strupenega semena pa vendarle ni posejal zastonj. Na Muzlerja
jelo je paziti od takrat sto zvedavih in bistrih oči. Zaman se je
ponašal prijazno in spoštljivo proti novim nemškim uradnikom in njihovim
podrepnikom. Gledali so ga pisano in sovražno, ker so zavohali v njem
trdnega Ilira in Slavjana. Sosebno jih je jezilo, da si je znal pridobiti
v vsaki družbi ugled in ljubezen. Nova vlada sploh ni marala popularnih
ljudij, najmanj pa popularnih narodnjakov. Politična policija je zapisala
Muzlerja v črne bukve že 1. 1854. Ker pa se je vedel tako izredno pametno
in moško, mu še več let ni mogla do živega. V dunajski vladi pa je
dozorel že takrat neomajni sklep, da ga je treba o prvi zgodni priliki
odstraniti.

Omeniti moram še dva svoja tovariša zato, ker sta bila za tisto dobo
tipična zastopnika gosposke hrvatske mladeži. Jeden se je rodil v
Karlovcu, drugi v Križevcih. Stanovala sta zajedno, ker sta si bila že
od detinstva iskrena prijatelja. Viharno leto 1848. je potegnilo tudi
to dvojico v svoj vrtinec. Prešinil ju je vroči duh ilirstva, bila sta
neutrudna pevca hrvatskih davorij in strastna udeležnika protimagjarskih
demonstracij. Človek bi mislil, da taka dva korenjaka za živo glavo ne
bi hotela zameniti svojega jezika za tujo govorico. Meni sta bila oba
velesimpatična, ker sem ju smatral za najiskrenejša ilirska rodoljuba.
Ali kako nemilo in strašno sem se motil! Na šetališču sem sedel blizo
njiju, ali v gošči, da se nismo mogli videti, razločil sem pa dobro
vsako besedo njunega pogovora. Pomenkovala sta se — po nemški in se
zadolbla tako krepko v svojo švabščino, da se jima ni izmaknil nobeden
naroden glas, dasi sem ju poslušal gotovo pol ure. Tudi kasneje sem ju
čul o raznih prilikah, da sta se pogovarjala na istem jeziku in tudi
brez hrvatske primesi. To me je tako razkačilo, da me je naposled jeza
premagala in sem očital Karlovčanu kar na vsa usta švabomanstvo in
narodno izdajstvo. On mi odgovori porogljivo: „Kaj se ti blede! Jaz sem
morda stokrat bolji narodnjak, nego ti! Jezik je samo oblika, glavna reč
pa je duh, in duh moj je naroden, ne pa švabski. Jaz poznam brez števila
mladih in starih ljudi, ki govore zmerom po nemški, pa jih štejejo vendar
vsi med najbolje rodoljube in po pravici. Dokazali so z denarnimi in
krvnimi žrtvami svoje resnično, kot solnce čisto rodoljubje, vi Kranjci
pa ste taki bedasti kritikastri, da bi jih razlajali za izdajalce.
Zanaprej presojaj ti rajši sebe in svoje rojake, nas Hrvate pa pusti na
miru, ker nas ne razumeš!“ Priznati mi je po duši, da takega patrijotstva
res ne razumem. To morem lahko pojmiti, da se stari Dalmatini, pošteni
hrvatski domoljubi, razgovarjajo med sabo po italijanski. Ti možje se
niso učili v tujih zavodih nikoli materinskega jezika, slovnice in
sintaktičnih pravil, nedostaja jim tudi znanstvenih terminov, tehničnih
izrazov, za izobraženi pomenek torej ne morejo biti sposobni. Ali moja
tovariša Karlovčan in Križevčan sta znala izvrstno ilirski jezik in
pravila njegova, pa sta vendarle zavrgši sladko materino besedo občevala
med sabo na nemškem jeziku, na jeziku naših najhujših sovražnikov! No,
bodisi, da sta sama! Ali tako so se vedli in se vedó, žal, še dandanes i
premnogi drugi hrvatski mladiči in možje, sosebno v Zagrebu in po vsej
Slavoniji, ne le v Oseku, Vukovaru in Zemunu...

Že prvi mesec sem se bil v Varaždinu prav udobno ustanovil in privadil.
Prvo stanovanje sem si dobil pri nekem malem uradniku. Zraven moje izbe
je gostoval neki Primorec, birokrat, ki je hotel z mano le nemškovati,
tudi gospodinja je govorila z mano po nemški. Zapazivši, da se ona in
birokrat še bolj ljubita nego zapoveda krščanska dolžnost in da jima
naklada moja prisotnost razne neprijetne obzire, jima nisem hotel kaliti
sreče in sem se preselil k upokojenemu majorju Huberju, pri katerem
sem ostal do konca prvega šolskega leta. Ta mož je bil rojen Moravec,
za svoj materinski jezik je smatral češčino, dasi jo je v svoji dolgi
vojaški službi že močno pozabil ali pa pomešal z inimi slavjanskimi
narečji. Mnogo let je preživel na Laškem, tam si je našel tudi nevesto.
Dostikrat mi je pravil, da on dobro razume, zakaj Italijani tako
sovražijo nemško vlado. Narodnosti jim baš ni zatirala, oficirji so se
celo zvečine poitalijanili, da so govorili še med sabo največ po laški.
Ali strahoviti davki so pritiskali Lombardijo in Benečijo; vsaka gruda
zemlje, vsako drevo, vsaka trta je bila vpisana in obdavčena! L. 1848.
je služil major pod zastavami bana Jelačića. Od konca mu je vzbujala
smeh njegova pisana vojska, najbolj pa se je krohotal, ko je poveljnik
Benko stopil pred zagorske kmete, oborožene z domačim orodjem ter jih
pozdravil z besedo: „Junaci!“ Ali v bitvi pri Valenči se je uveril, da so
bili ti prosti možje tega pozdrava popolnoma vredni, kajti so s svojimi
vilami zmagoviti zapodili z borišča krdelo ogerskih huzarjev, ki je bilo
močneje od njihovega. Sicer mi je pripovedoval zgodbe te vojne nekoliko
drugače, nego sem jih čital v nekem hrvatskem listu. Oddelek, pri katerem
je služil, moral je sramotno bežati pri Stolnem Belgradu in Gjuru in
tudi njega bi bili Madjari vjeli, da ga ni otel in odnesel ranjenega na
svojih plečih zvesti sluga, neki repeški rudar. Huber je imel čvetero
otrok, tri hčerke in sina. Z materjo so govorili vsi po laški, z očetom
in z drugimi ljudmi pa po nemški razven sina, ki je pohajal realko in
se pomenkoval prav rad tudi po hrvatski. Upokojenih častnikov je živelo
takrat precej v Varaždinu radi nevelike draginje in prilične društvene
svobode in udobnosti. Rodbine njihove, so bile še bolj ponemčene nego
Hubrova. Nekatere njih gospodične niso znale niti pisati po hrvatski. Ko
sem vprašal najstarejšo majorjevo hčer, če zna ilirski, mi je dejala: Jaz
bi se bila rada naučila, toda kako? Nune, ki so me učile, niso znale ni
same tega jezika; jaz sem se učila samo nemški brati in pisati in tako
tudi druge gospodične. Z deklicami prostega stanu se je pač onegavilo
nekaj i po hrvatski, ali mislim, da je tudi njim to malo zaleglo, ker
so bile naše učiteljice prebedaste babe. O neki priliki mi je povedala
ista majorjeva hčerka, da ne zna moliti očenaša. Jaz sem kar zazijal od
čuda in vprašal, kako je to mogoče, ali je ni naučila te molitve mati,
če ne mati pa vsaj šola? Ona mi odgovori malomarno: Ni mati, ni šola!
Mati moli očenaš po latinski, kakor se ga je doma naučila. A kaj če meni
latinščina! V šoli so se le otroci učili nekaj moliti, že ne vem, kaj.
Naš gospodičen se pa nuna ni drznila nadlegovati s takimi rečmi. Da se je
lotila mene, „so hätt’ ich ihr so a Watschen gegeben...!“

Pri majorju sem samo stanoval, na hrano sem hodil v gostilnico, ki se
je zvala menda „pri belem volu“. Gostilničar in vsi njegovi ljudje so
bili trdi Nemci in jim ni bilo mari, da bi se kaj hrvatski naučili.
Ko sem očital to zanikarnost točaju, mi je dejal: Čemu bi se očili
hrvatski, saj tega jezika ne potrebujemo! Prosto ljudstvo, ki zna samo
hrvatski, ne zahaja k nam, gospodje pa govore vsi nemški in večkrat
sem čul, da bi se mnogi silno razžalili in jezili, ako bi jih ogovoril
kak olikan človek po hrvatski. Te besede so me silno raztogotile, ali
sem se pomiril kmalu, opazivši, da se nahajajo med gosti i odlični
ilirski rodoljubi. Seznanil sem se že prve dni s sodnima uradnikoma
Čepulićem in Tuškanom. Ta je bil jako zal mož, lepega vedenja, tih
in tako skromen, da so ga bedaki razglašali za — bedaka. Da ni bil
slaboumen, dokazuje že to, ker je občeval ž njim prav rad Čepulić, ki
ga moram vsekako prištevati največjim razumnikom in veščakom, koje sem
spoznal v trojedni kraljevini. Mož je bil tanke, suhe rasti, ostrih
črt v obrazu, širokega čela in bistrih, duhovitih očij, iz katerih je
sevala, kadar je bil zadovoljen ali nezadovoljen, ali srčna radost in
oduševljenost ali pa bliskavica s strelami in grmenjem. Ker smo sedeli
za isto mizo, seznanili in sprijaznili smo se brzo ter za vselej. Ko
sem povedal Čepuliću, da sem prišel na Hrvatsko zato, da bom učil
bratovsko mladino na narodnem jeziku, podal mi je roko in me imenoval
sotrudnika v narodnem delu. Prisvojil si je bil ta mož ogromno znanje
tujih jezikov, da ni imel ni med Hrvati tekmeca, dasi se Hrvatje sploh
kaj lahko nauče jezikov in se je nahajalo med njimi že od nekdaj dosti
ljudi, ki so govorili nemški, magjarski, laški, latinski, francoski,
angleški tako točno in izvedeno, kakor svojo materinščino. Tudi Čepulić
je znal vse te jezike, ali ne le govoriti, ampak jih tudi pisati tako
pravilno, da ga je moral vsak zastopnik teh narodov smatrati za svojega
rojaka. Takrat, ko sva se midva seznanila, učil se je španjolski in
portugalski in je že toliko se izuril, da je mogel čitati brez izpodtike
vsako knjigo teh dveh znamenitih romanskih narodov. Ko sva si postala
že bolj domača, me je vprašal, katere knjige prebiram, da se izvežbam
v pismeni ilirščini. Rekel sem mu, da spise Vukove, Kačića in stare
Dalmatince: Gundulića, Palmotića, Bunića Vučićevića in sploh vse, kar
morem dobiti v roke. Čepulić se zasmeje: Kaj, tudi Bunića? On je res
klasik, spada med najboljše stare lirike, ali je velik grešnik pred
katoliškim sodiščem. O ljubezni govori včasi precej odkrito. V pesmi,
ki slavi njedra drage vile, se veli: U premilu — vašem krilu — sniežani
se put nahodi i. t. d. Tako je znal Čepulić na pamet cele kitice in
tudi cele strani iz inih starohrvatskih pesnikov, zlasti pa iz ljubimca
Kačića in iz srbskih narodnih pesmij. Sploh je poznaval korenito vso
zgodovino hrvatsko-srbske literature. V njegovem društvu se je mogel
naroden poslušalec mnogo naučiti. Ta genijalni mož se je rodil v
primorskem Bakru, ali velikanskih njegovih sposobnosti niso hoteli videti
in nagraditi niti Bahovi Nemci, niti njih hrvatski nasledniki. Zdel se
je obojim enako nevaren radi svoje odvažnosti in duševne samostalnosti.
Vsekako bi se spodobilo, da se tega prvaka slavjanske nadarjenosti in
značajnosti spomnijo Bakrani in vsi hrvatski Primorci ter mu postavijo
dostojen spomenik na bregu hrvatskega morja, kateremu je prerokoval tako
rad in pogostoma najsijajnejšo bodočnost. Čepulić se je bavil s politiko
resno in stanovitno in s svojim bistrim očesom je zazrl prestolnico
hrvatskega naroda že 1854. leta v primorskem, vsemu svetu odprtem Spletu.

V nekoliko tednih sem se seznanil z Varaždinom in z varaždinsko županijo
in tudi z njenimi prebivalci. V mestu se je živelo takrat še jako
prijetno in poceni. Prostrana ravnina dajala je dovolj živeža kmetu in
meščanu. Tudi Varaždinci sami so imeli dosti svojega polja in znatne
črede goved in prascev. Na jesen se je založila vsaka hiša z zabelo,
presnino in z vsake vrste drugimi živili, sosebno z zeljem in prekajeno
svinjino. Mnogi meščani so si služili prihodke tudi z rokodelstvi in
obrtmi, v mestu so se nahajale i nekatere male tovarne. Hudo zadolženih
rodbin bi bil opazovalec skoro zaman iskal, jako mnogi ljudje pa so
imeli kolikor toliko prihranjene gotovine in svoje srebrnine, starih
šmarnih tolarjev in petic skrivalo se je dovolj na dnu skrinj in kovčegov
v starih nogavicah. Niti v gostilnicah se nismo mogli pritožiti na
draginjo in jedi so se pripravljale na vso moč snažno in skrbno. „Pri
belem volu“ smo godrnjali včasi samo radi tega, ker nam je stregla
kuharica prepogostoma z racami in goskami! Moji pojmi o varaždinski
narodnosti so se v tem času izbistrili in popravili. Mnenje, da sem
prišel v ponemčeno mesto, je izginilo. Uveril sem se, da prebiva v njem
poleg skoro osem tisoč hrvatskih domačinov le nekoliko stotin gosposkih
ljudi, ki govore po nemški, ali znajo zvečine prav dobro tudi svoje
bezjaško narečje. Ta dva razreda nista rada občevala drug z drugim.
Prosti narod ni zahajal v gosposke gostilnice, prodajalne in kavarnico,
gospoda pa istotako ne v proste krčme in drobne tržnice. V rokodelcih
je vladala že stara navada, da so si hodili v mladosti dela iskat tudi
na Ogersko, sosebno v Kanižo, kjer so se naučili lahko magjarski. Ali
nikdar nisem zapazil, da bi se bili s tem jezikom bahali in se služili
ž njim brez potrebe. Po magjarski so se pomenkovali le z magjarskimi
vojaki in romarji, ki so potovali v Marijo Bistrico, med sabo pa vedno in
povsod le po domače, to je na bezjaškem narečju. Po bezjaški se je ljudem
tudi pridigalo, mestna gosposka pa je upotrebljala v svoji pisarnici
že ilirski jezik. Ta jezik takrat ni ugajal vsem duhovnikom. Nekateri
so trdili, da ni hrvatski, nego vlaški. Neki župnik je zastokal vpričo
mene: Gaj nam je povlašil naš lepi hrvatski jezik. Strah me je, da za
jezikom pride na vrsto naša sveta rimokatoliška vera; Zagrebčani nam
povlašijo tudi vero. Ilirščine pa bezjaški gospodje niso pisali dosti
pravilno; ilirske so bile često samo oblike, besede pa kajkavske ali pa
tudi tuje, dočim se je v slogu posnemala latinščina. V potnem listu, ko
sem ga prejel na koncu šolskega leta od mestnega županstva, se je čitalo
n. pr.: stališ — ledičan, oči — škure, vlasi — škure i. t. d. Goldkragen
me je jel nagovarjati, da bi se zapisal v mestno kazino, katere ud je
bil on. Jaz sem dejal: Če je društvo narodno, se vpišem, drugače pa ne!
Šel sem gledat. Na mizi je ležalo vse polno nemških novin in časopisov,
slavjanskih sem iskal zaman. Na nekaki polici se je valjal cel kup
zagrebških „Narodnih novin“, ali vse številke so bile še v zavitkih.
Videl sem, da si je družba ta list pač naročila, ali da ga nihče ni maral
čitati. Vprašal sem slugo, kje je „Neven“, „Gospodarski list“, „Srbski
dnevnik“. On je pokimal z ramami in dejal kar naravnost: Naše društvo
je nemško. Pri nas se čitajo samo nemške knjige in novine in tudi naš
zapisnik je nemški. To se ve, da me tak sovražen zavod ni mogel mikati in
še dandanes se čudim, da so ga podpirali s svojo udnino nekateri hrvatski
gospodje, ki so sloveli za narodnjake.

S Čepulićem in Tuškanom sem se zabaval prav prijetno, ali samo opoldne
pri obedu in še to ni dolgo trajalo. Tuškan si je našel drugod hrano.
Čepulića so pa zvabili znanci medse za drugo mizo. L. 1854. sem bil bolj
srečen. Seznanil sem se bil z rodoljubi, s katerimi sem občeval lahko
po več ur na dan. Prvi je bil Čeh Vaclav Mařik, hišni učitelj pri pl.
Petru Horvatu. Učil mu je jedinca, dečaka jako bistre glave in čudovitega
spomina. Mařik je ves gorel za domovino in slavjanstvo. Za domovino je
smatral ves slavjanski svet. Hrvatje so se mu tako priljubili, da je
hotel med njimi živeti in umreti. Prosil je deželno vlado učiteljske
službe in jo je tudi dobil v Ludbregu. Dečko je silno jokal in žaloval,
da se je moral ločiti od predragega vzgojitelja. Treba mi je tu še
pripomniti, da je g. Horvat večkrat prav nujno opominjal Mařika, da
mu mora poučevati otroka na narodnem jeziku in v narodnem duhu. Taki
izgledi so bili zelo redki v oni dobi. Tudi midva z Vaclavom sva se
dogovorila, da bodeva občevala vedno le po ilirski brez tuje primesi in
tega pravila sva se tudi verno držala. Šetala sva se zajedno skoro vsak
dan. Pogovor je nama tekel največ o mučnem razvoju in počasnem napredku
češke in hrvatske književnosti. O vzrokih te tužne pojave so se nama
misli popolnoma strinjale. Oba sva jih nahajala na ~Dunaju~. Sploh se mi
je omilil Mařik radi svoje odkritosti in svobodnjaštva svojega: vselej
je to, kar je mislil, tudi govoril. Le malo pozneje nego z Vaclavom
zasnoval sem znanje in občevanje z mladim pravnikom Milanom Bubanovićem,
čigar roditelji so živeli takrat v Varaždinu. Ta angel v človeški podobi
se je rodil v Križevcih; če se ne motim, je bil unijat. Kdor ga je le
količkaj poznal, moral ga je smatrati za vzor poštenega, rodoljubnega,
po najvišjih idealih hrepenečega mladeniča. Iz ust mu ni prišla nikdar
podla beseda in v življenju njegovem ni bilo ni koraka ni dihljaja, ki
se ne bi bil ujemal in zlagal z najstrožjo nravnostjo. Svoj hrvatski
narod je ljubil tako strastno, da bi bil pripravljen vsak trenutek dati
zanj svojo kri, svoje življenje, svojo dušo in more se reči tudi svoje
izveličanje. Ž njim se nisva pomenkovala nikoli nič druzega nego o usodi
hrvatske domovine, o tožnih prilikah za hrvatsko knjigo, o prerazličnih
načinih in sredstvih, kako bi se dalo in moralo pomagati nesrečnemu
hrvatskemu narodu, ki je padel baš tista leta žuleče madjarske sužnjosti
pod še mnogo trji in pogubnejši jarem nemškega absolutizma in nemške,
vsako tujo narodnost gazeče birokracije. Milan se je hotel ves posvetiti
zgodovini svojega naroda, da mu pokaže v njenem zrcalu pota, po katerih
mu je hoditi, in nevarna brezna, kojih se mu je ogibati. Že se je
uvrstil med sotrudnike vrlega zagrebškega „Nevena“, in urednik Pravs ga
je pozdravil s srčnim veseljem kot bodočo zvezdo prvega reda na obzorju
narodnega slovstva. Ali kalica smrti — sušica — kojo je bil prinesel z
Dunaja, razvijala se je v Varaždinu tako brzo, da je moral leči v grob,
predno je še dovršil svoje nauke. Tretji znanec, s katerim sem se jel
družiti 1854. l., se je zval ~Popović~. Po obrti je bil trgovec, po rodu
pa Srb in seveda pravoslavne vere. Brez politike Popović ni mogel živeti.
Razpravljal je z vsakim prijateljem in znancem državno in narodno stanje
in vsake vrste politična, jezikovna in socijalna vprašanja. Poslušal in
lovil je sobesednika tako pozorno in spretno, da je spoznal prav hitro
vse njegove nazore in misli. Svoje nazore in misli pa je znal prikrivati
tako vešče, da jih nihče ni mogel lahko pogoditi. Često se je ironično
režal in smehljal, ali se ni moglo vselej na tanko vedeti, čemu in zakaj.
Kakor v politiki, bil je Popović tudi v svoji trgovini jednako skrit,
prekanjen in premeten. Ni torej čudo, da si je brzo opomogel. Kje se je
rodil, vzgajal in učil, mi ni nikoli povedal, sam ga pa tudi nisem maral
vprašati. To pa vem, da je znal več jezikov, med njimi tudi grški, ne le
novo- nego i starogrški, čemur sem se najbolj čudil. Iz pogovorov, ki sva
jih imela drug z drugim, sem toliko razvidel, da je strasten rusoljub,
vroč privrženec velikosrbske misli in zaklet sovražnik tiste vlade, ki je
trdila, da jo preganja nesreča zato, ker je prepoštena. Ali teh rečij
mi ni povedal sam, moral sem jih uganiti iz posameznih besed, vzdihov,
klicajev, psovk, kletev in namigljajev. Sosebno z Judi se je Popović
rad pričkal in prepiral. Svetila se mu je rajska blaženost na obrazu,
kadar jih je prav krepko ugnal s svojimi ujedljivimi dovtipi, opomnjami
in zofizmi. Konec septembra sta prišla v Varaždin za suplenta moja dva
najboljša prijatelja, Žepič in Valjavec. Z Žepičem sva si zajedno najela
stanovanje pri poštnem uradniku Galiniju, z Valjavcem pa sva se pogodila
za hrano s poštarjevo ženo. In tako sem občeval vsak dan z obema, in ni
bilo ni konca in kraja našim pomenkom o narodnih vprašanjih in slovstvu.
Mesto pustolovca Frante smo imeli v gimnaziji zdaj že tri Čehe: Kořinka,
Folprehta in Špačka. Prva dva sta bila že izpitana in potrjena za vso
gimnazijo. S temi Čehi se nisem družil tako rad, ker so govorili z mano
le po nemški. Vendar smo presedeli skupaj vsak večer marsikatero uro, do
malega vselej v društvu ravnatelja Muzlerja, katerega smo vsi ljubili
kakor očeta. Goldkragna ni bilo več na zavodu, odšel je na boljšo službo
proti jugu. Takrat sem si bil pridobil že polno dobrih znancev i v mestu
i po vsej okolici, tudi v Medjimurju, ki je spadalo zdaj pod oblast
hrvatskega bana. Znanje se je naredilo navadno na svatbi. Gostoljubni
hrvatski gospodje so nas vabili neprenehoma v svoje hiše in zidanice.
Napotili smo se k njim često že dopoldne, pa smo pri njih kosili,
južinali, včasi tudi večerjali. Pripeljali smo se domov vselej šele
ponoči. Te veselice so se v mestu nekoliko bolj skrčile in skrajšale, na
deželi pa so trajale dolgo, zlasti pri Muzlerjevih prijateljih. Sploh
smo prejemali največ povabil po Muzlerjevi priporoki in radi njega, brez
njega nismo šli na nobeno gostbo. Zdaj sem imel najlepšo priliko, da
spoznam hrvatsko domače življenje in mnoge prezanimive zame povse nove
hrvatske šege. Teh ne bom popisoval, ker so Slovencem že precej znane
in ne spadejo v to mojo knjigo. Dve reči pa moram vendarle omeniti:
„bilikum“ in pobratimstvo. Bilikum (zdaj se navadno veli „dobrodošlica“)
je velika dostikrat ogromna čaša, ki jemlje kdaj pol litra, če ne več.
Beseda je prišla iz nemškega jezika: Willkommen. Nemški so še nekateri
drugi termini hrvatskega gostoljubja. Odkod ta čudna prikazen? Hrvatje so
mi trdili in gotovo po pravici, da izvira iz dobe turških vojn. Hrvatom
so hodili onda včasi „na pomoč“ tudi nemški vojaki. Ti „pomočniki“ so
besneli po deželi često huje nego Turki. Kdor je hotel odvrniti od sebe
grabež, moral jih je dobro gostiti in napajati. Čim večja je bila vinska
posoda, tem bolj je udobrovoljila te nevarne zaveznike. In tako so se
pojavile v hrvatskih gradovih, župniščih in mestih tiste velikanske čaše
razne podobe, katerim se zdaj vsak tujec tako čudi. Jaz pa se jim nisem
le čudil, nego se jih tudi strašno bal, kajti je moral človek, ki je
bil prvikrat povabljen v kako hišo („prihodnik“), izpiti na dušek ves
„bilikum“ do dna. Ta dolžnost je nastopila šele proti koncu obeda, torej
potem, ko je gost že prej mnogo pil od žeje in radi neprestanih zdravic.
Nasledek izpraznjenega bilikuma je bila skoro vselej pijanost, ki mnogim
pivcem ne škodi dosti, meni pa je nakopala vsak pot silnega mačka,
včasi pa tudi pravo, teden trajajočo bolezen. Radi te nevarnosti mi je
prevelika hrvatska gostoljubnost nekako omrzela, dasi sem ostal zmernemu
uživanju vina zvest prijatelj do današnjega dne. Velikih gostij sem se
jel ogibati, povabila sem zanemarjal; če pa so prilike tako nanesle, da
sem moral priti, priporočil sem se proti koncu obeda „po francoski“, to
je, vzel sem klobuk in pobegnil natihoma proti domu. Vino ljudi hitro
seznani in sprijazni, saj zboga dostikrat celo najhujše sovražnike.
Hrvatske gostbe so naklonile tudi meni vse polno novih prijateljev. Gosti
smo se začeli pogovarjati o hrvatski domovini, o usodi njeni in drugih
plemen slavjanskih, in skoro se je pokazalo, da gori v vseh isti sveti
ogenj rodoljubja, isto oduševljenje za narodno čast, samostalnost in
svobodo, ista ideja slavjanske vzajemnosti, pa tudi ista mržnja na naše
skupne sovražnike. Jeli smo si podajati roke, polniti kupice, napijati si
zdravje in sklepati bratovščino s prisrčnimi besedami in poljubi. Leta
niso delala nikoli zapreke. Pobratil sem se često zaporedoma z mladimi
kapelani in uradniki, z zastavnimi gospodarji in župniki, pa tudi s
sivimi starci, ki so stali, kakor pravimo, že z eno nogo v grobu. To se
ve, da so se pele ob takih prilikah tudi domoljubne pesmi in se glasili
iskreni govori, polni krasnih mislij in narodnega ponosa in zanosa. Na
teh gostbah sem dobival vedno novih dokazov, da so Hrvatje rojeni pevci
in govorniki, s katerimi se malokateri narod more kosati. Kakor me je
veselilo, da sem si dobil toliko rodoljubnih pobratimov, zdelo se mi
je po drugi plati jako čudno, da so kazali to rodoljubje skoraj le pri
čaši na gostbah in o slovesnih prilikah. Iste može, ki so me zamikali
včeraj s svojimi patriotičnimi ditirambi, videl sem danes tako mlačne, da
so jim mrzeli pogovori o domovini in so govorili s svojimi znanci brez
potrebe po — nemški. Takih vinskih rodoljubov imamo tudi na Slovenskem,
ali Hrvatje so jih vsekako prekosali i po številu i po mlačnosti. Na
gostbe so prihajale seveda i hrvatske gospe in gospodične. Videl sem
mnogo lepih obrazov, rajskih oči, vabljivih ust in zapeljivih oblik. Bilo
je dovolj prilik za moško srce, da se uname in — ujame. Nikjer nisem
našel navade, da bi bili sedeli gospodje zase in dame zase. Prireditelji
so poskrbeli, da je dobila po mogočnosti, vsaka gospa in gospodična
soseda, ki jo o premorih obeda zabaval in ji delal kratek čas. Če se
je dalo, so sedeli neoženjeni poleg neoženjenih, vdovci poleg vdov,
soprogi poleg soprog. Iz take soseščine razvila se je marsikdaj ne le
ljubezen, ampak tudi resna zaveza, ženitev in možitev. Ni sumnje, da so
Hrvatice gosposkega stanu res dražestne ženske, katerim se noben junak ne
more lahko upirati. Kazi jih samo jedno svojstvo, ki je pa tako važno,
da jim jemlje polovico vrednosti. To žalostno in sramotno svojstvo pa
je njihova navada, da se pomenkujejo med sabo in z vsakim izobraženim
človekom — ~po nemški~! Na gostbah vladata torej dva jezika. Službeni
del je naroden, to so pozdravi, napitnice, zdravice, petje, govori, ki
so vsi brez izimka hrvatski. Ravnotako brez izimka nemški pa so pomenki
med damami in njih sosedi. Od kod izvira ta grozna napaka in nespobnost?
Gotovo jo je zakrivila največ bedasta domača vzgoja. Gosposkim materam
se je zdela nemščina bolj imenitna nego hrvatski jezik, ki ga govori
vsak kmet in pastir. Trudile so se na vso moč, da se jim hčere nauče
nemški in da ne pozabijo, silile so jih govoriti nemški z vsakim, kdor
je ta jezik razumel. V Varaždinu je ponemčevala gosposko mladino tudi
samostanska šola; med nunami nahajalo se je takih, ki niso znale nič
hrvatski. Nekoliko krivde leti tudi na ilirske rodoljube, ki so se
rogali gospodičnam, ako so govorile domače bezjaško narečje. Kakor v
Varaždinu, razgovarjale so se gosposke ženske tudi v Zagrebu in Karlovcu.
Dejale so, če jih je kdo grajal radi nemščine: „Me ne znamo ilirski, ako
pa govorimo svoje narečje, nam se gospodje smejejo in nas oponašajo. To
je edini vzrok, da se menimo ž njimi po nemški. Med sabo govorimo doma
rade po domače. Me vemo, da smo Hrvatice in se ne sramujemo svojega rodu,
tega pa nečemo, da bi se nam gospodje rogali...“

Nekoč sva se menila o narodnih prilikah na Hrvatskem z mestnim uradnikom
Vekoslavom Z. Jaz sem ga vprašal, odkod je prišla ta strahovita izpremena
narodnega duha od leta 1848. Takrat je vladalo oduševljenje po vsej
Hrvatski, kakoršnega ni bilo v nobenem drugem slavjanskem plemenu, sedaj
pa nahajam povsod molk, ravnodušnost, tožen hlad za vse višje ideale.
O narodnih vprašanjih se ljudje nečejo skoro ni pomenkovati. Vekoslav
mi odgovori flegmatično: To ni nič čudnega. Naš narod je kakor vreme.
Včeraj je bučala nevihta, viharji so lomili stoletna debla in najtrdnejše
strehe, danes pa je tiho, da se čuje brenčanje vsake mušice. Leta 1848.
se nam je streglo po življenju. Košutova stranka nas je hotela ugonobiti.
V taki sili se postavi v bran i najbornejši strahopetec, nikar kak narod
s tako vojno silo, kakor jo ima hrvatski. Usoda pa nam je naklonila tisto
leto i mogočne zaveznike, najprej prejasno dinastijo in nje junaške
vojske, pozneje se je pridružila še mogočna Rusija. Z njih pomočjo smo
tako prestrašili objestne Madjare, da se niso usodili prekoračiti meje
naše domovine. Mi pa smo jih poiskali in poščegetali še daleč za Blatnim
jezerom, na pr.: pri Švehatu, v Budapešti, na srednjem in dolnjem Dunavu,
na srednji in dolnji Tisi, in smo končali vojno v dalnjem Banatu. Ali
duobus litigantibus tertius gaudet. Ta tertius je bil puntarski Švaba.
Slavjani so priredili slasten obed, da slove zmago svoje pravice. Za mizo
pa sede nepovabljeni Švaba in zahršči Slavjanom: Poberiti se odtod! Vi
niste svobodni gospodarji nego moji sluge! Pečenko in potico bom zalagal
jaz, vi pa se nasitite s krompirjem in zeljem in hvalite Boga, da vam
dovolim še te jedi! Taka usoda je doletela najbolj baš nas Hrvate, dasi
smo jo najmanj zaslužili. Ali kaj čemo? Premalo nas je in preslabi smo,
da bi se upirali. V vojni smo se strašno iztrošili. Izgubili smo gotovo
trideset tisoč junakov na boriščih in v bolnicah, in žrtvovali smo za dom
in rod vso gotovino, katero smo si prihranili, vso zlatnino in srebrnino,
katero smo omislili v spomin in na veselje svojim ljubicam, ženam in
otrokom. Borili pa smo se ne le zase, ampak tudi za državo. A nagrada!?
To, da nam poplavljajo deželo tuji uradniki, ki nam izganjajo narodni
jezik iz šol in uradov; to, da nam sodijo tuji sodniki po tujih zakonih,
katerih nikdar niso dokončali narodni poslanci; to, da nam nalagajo
neprenehoma nove davke, nova bremena, katerih noben zbor ni dovolil,
mi moramo molčati in trpeti, ker smo brez moči proti toliki sili. Naši
zavezniki so se pretvorili brez naše krivde v najsrditejše sovražnike
in preganjalce in svoji silovitosti so dali ime „kultura“, za katero
zahtevajo celo našo hvaležnost. Ali „svaka sila do vremena“. Zrušila se
bo morda prej nego mislimo i Bahova mogočnost, kakor se je zrušila še
vsaka vlada, ki je prezirala narodne solze in narodne kletvine...

Ta umni odgovor mladega domoljuba sem si zapisal precej, ko sem prišel
domov, ker mi se je zdelo, da izraža mnenje vse poštene hrvatske
inteligencije o novih naredbah in reformah dunajske vlade. Treba je,
da si ogledamo notranjo in vnanjo politiko te vlade nekoliko bolj
natanko. Po zadušenju ogrskega punta je bilo zadnjikrat mogoče dati vsem
„kronovinam“ jednako upravo, ki bi bila trajala morda še več vekov.
Moralo pa bi se to storiti na podlagi svobode in jednakopravnosti. Ali
Avstrija ni imela nobenega državnika, ki bi bil razumel duh svojega časa
in pravo korist svoje države. Zmagala je volja plesnjivih aristokratov
in vsakemu napredku sovražnih prelatov. Uboga suščeva ustava, ki je
životarila le na papirju, umrla je z lahko smrtjo; nad Avstrijo je
zavladal 1852. leta najstrožji absolutizem. S to državno obliko pa je bil
sklenjen še vselej centralizem z vsemogočo birokracijo in germanizacijo.
Absolutna vlada je želela vedno vse narode ponemčiti. To dokazuje doba
Marije Terezije, Jožefa II., Frančiška I. Vendar pa se tako silovito
in srdito kakor zdaj ni še nikoli postopalo s tujimi narodi in jeziki.
Vlada je nakanila posiliti ogromni večini svojih podložnikov govorico
manjšine. Taka govorica je že sama po sebi abotna in jalova, in sredstva,
s katerimi se je delovalo, že zanaprej niso obetala nobenega uspeha. Ta
sredstva so bili uradi, šole in vojaščina.

Odkar svet stoji, niso vzeli uradi še nobenemu narodu jezika. Nekaj več
moči ima šola, ali samo v mestih, na deželi tuji pouk obstoja za narodni
jezik brez nasledka. Istotako se ne doseže z vojaščino ničesar. Ako
se pošljejo slavjanski vojaki v nemške kraje, naučijo se, ako ostanejo
tam dalj časa, tamošnjega narečja, ali s tem znanjem ne ponemčijo,
prišedši domov, nobenega rojaka. Ako se polki pomešajo, da služijo
v njih poleg Nemcev mladiči druge narodnosti, ne razvije se iz tega
nikoli ponemčenje, nego separatizem: Nemci bodo občevali z Nemci, Čehi
s Čehi, Hrvatje s Hrvati i. t. d. Narodi poginejo le, ako se iztrebijo
s silo, drugače pa nikoli ne, če se le količkaj zavedajo. Ista usoda
jih čaka le še, ako se raztresejo po prevelikem prostoru in se priseli
mednje tuja narodnost, ki jih prekaša po številu in obrtnosti. Tako so
poslavjanili Rusi sever svoje domovine v Evropi in Aziji. V Amurju in
usurskem okraju so našli kakih 25.000 Tunguzov raznih plemen, v desetih
letih je prišlo med nje več nego 100.000 Rusov, pa ni čudo, da je danes
Amurija skoro čisto slavjanska dežela. Po tem načinu so se ponemčili i
polabski Slavjani. Mnogo so jih Nemci pobili, mnogi so pobegnili proti
vzhodu med svobodne brate; med tiste, ki so ostali, privlekli so tuji
vladarji, sosebno pa škofje in samostani, toliko nemških naselnikov, da
so prvotni prebivalci prišli v manjšino. Istotako so se razširili Angleži
v Severni Ameriki in Avstraliji. Ako je kaka zemlja gosto naseljena, ji
ne preti nikoli nobena resna nevarnost od tujih naselbin. Prusaki se
zaman trudijo z mnogim denarjem in zversko krutostjo ponemčiti svoje
Poljake. Poznanjska, zapadnopruska in šleska pokrajina so že povsod tako
napolnjene z ljudmi, da ne preostaja skoro nič več prostora za nove
koloniste. Tudi so Poljaki teh dežel zdaj že tako zavedni, da se ne bodo
dali nikoli ponemčiti. Glavni zastopnik novega sistema je bil minister
~Bah~, renegat, ki se je iz nemškega liberalca prelevil v najtrjega
absolutista, iz skrajnega racijonalista in skeptika v rimokatoliškega
tercijala in klečeplaza. Bistrega razuma in korenite izvednosti ni imel
ta človek v nobeni reči (razun morda v odvetniških zvijačah), tem več
pa predrznosti in doktrinarstva. Naredil si je tak račun, da se dadé
izobraženi stanovi tujih narodov ponemčiti že v 10, najkasneje pa v 20
letih; predno poteče pol stoletja, pa bo vsa Avstrija nemška in tako
močna, da bo lahko izvršila vse svoje naloge in želje. Zapodivši Turke
v Azijo, spravila bo pod svojo oblast ves balkanski poluotok. Rusijo je
Bah sovražil že od nekdaj veliko bolj nego njegov tovariš Švarcenberg,
ki je baje izustil krilate besede, da se bo svet čudil avstrijski
nehvaležnosti proti Rusiji. Da se je vršilo vse po Bahovi volji, razdrla
bi se bila sveta alijanca že leta 1852. Vem, da se nahajajo poročila,
ki govore nasprotno. Tem se ne more nič verjeti, kajti Bahova glasila
niso zakrivala nikdar njegove mržnje na Rusijo. Njegovi razpaljeni mečti
se ni zdelo nič težko vreči to neprilično državo nazaj za Dnepr in ji
vzeti vse nekdanje poljske dežele. Svojo notranjo politiko je začel Bah
izvrševati s tem, da je ponemčil brez odloga v Galiciji, na Ogerskem in
Hrvatskem najvišje urade in šolske zavode. Da bi nadelovali in gladili
pot Nemcem, jel je pošiljati v Galicijo cela krdela Čehov; Slovenci
pa so se mu zdeli posebno pripravni, da pomagajo nemštvu do veljave v
Hrvatski in Slavoniji. Svojih bratov Poljaki, Rusi in Hrvatje ne bi
gledali tako grdo kakor trde Nemce, od njih bi laglje in rajše sprejemali
nemški jezik. Mnogo čeških uradnikov je moralo iti tudi na Ogersko širit
nemško kulturo, vendar so dobili tu glavno ulogo pravi Nemci, ker je
bilo na Ogerskem vse polno nemških kolonij in nemških mest. Nekoliko
Nemcev je podarila Bahova vlada tudi Hrvatom, namestivši jih v višjih
službah kakor za kvas. Sploh si dobil za Bahove dobe v vzhodni polovici
države povsod posamezne uradnike vseh avstrijskih narodnosti. Domačinov
dunajska vlada seveda ni mogla popolnoma prezreti. Če so znali nemški,
jih je prav rada jemala v službo. Bili so jim potrebni že zato, da rabijo
tujim uradnikom za tolmače. Na Hrvatskem in Ogerskem se je uradovalo
nekdaj vse po latinski, na Hrvatskem pa od 1848 do 1852 samo ilirski.
Mnogi starejši akti so bili torej pisani po latinski in po ilirski. Ker
so se potrebovali često tudi za novejše razprave, moralo je biti v vseh
uradih kolikor toliko takih gospodov, ki so ta dva jezika dobro razumeli.
Tuje uradnike so izobraženi Hrvatje imenovali navadno Nemce, ker so
govorili največ po nemški, pisali službene listine po nemški, sodili
po nemških vzorcih in je bila sploh vsa uprava prikrojena po nemških
šegah in zakonih. Hrvatski kmetje jih pa niso zvali Nemce, nego Kranjce,
ker so znali ž njimi govoriti „po kranjski“, to je po slovenski. Tudi
ima v hrvatskih in srbskih deželah beseda „Kranjec“ često mnogo širji
pomen nego na Slovenskem. Čul sem Srbina, ki je zatrdil, da so Hrvatje
pravzaprav Kranjci, ker so kranjske, mislil je reči, katoliške, vere.
Na Ogerskem pa se je rodilo za te nove, nezaželjene goste zaničljivo
ime „~Bahovi huzarji~“, ki se je udomačilo kmalu tudi na Hrvatskem.
Bahovi huzarji smo bili torej vsi tujci, katere so zanesli poliitčni
vetrovi preko Sotle in Litve. Nekateri so prišli že prej, nego se je
preklicala ustava, n. pr. šolski nadzornik Jarc 1851., ki ga je poslal
Hrvatom Kleman, njegov bivši tovariš v ljubljanski gimnaziji, zdaj pa
glavni uradnik in germanizator v Tunovem ministerstvu. Odprava ustave je
podrla zadnji slabi jez, ki je še zapiral pot v Translajtanijo. Zdaj ni
prešel skoro noben dan brez selitve. Največ tujih uradnikov je navrelo
v mesta, zlasti v Zagreb in Reko; na deželo so dali le posamezne, ki so
bili vselej Slovenci, ker so bili drugi za tako službo povse nesposobni
radi neznanja jezika. V mestih se je Bahov sistem brzo in precej lahko
udomačil, ker so bila kolikor toliko že prej ponemčena. Saj je znala
nemški skoro vsa hrvatska gospoda, vsa hrvatska inteligencija. Hrvatski
uradniki so govorili skoro vsi prav dobro nemški in mnogi so znali nemški
tudi dosti pravilno pisati. V trgovini je vladal po vsej deželi že od
nekdaj nemški jezik, izimši Primorje, kjer je vladala italijanščina,
in nekoliko i dolnjo Slavonijo, koder si je priborila že nekaj veljave
srbščina. Nemški so govorili ne le do malega vsi Judje, ampak tudi mnogi
rokodelci in obrtniki tujega rodu. Na Hrvatsko je dohajalo vsako leto
na stotine in tudi tisoče nemških knjig, časnikov in časopisov, ki so
se hlastno kupovali in čitali. Hrvatske dame so bile vse zaljubljene
v prazne in sentimentalne nemške romane. Stokrat boljše francoske in
angleške romane so čitale le v vodenih nemških prevodih. V Zagrebu in
po vseh večjih mestih (razun Primorja) prirejale so se za gospodo le
nemške zabave, nemški koncerti, nemške pesmi, nemške igre; kdor je
hotel veljati za omikanega človeka, moral je znati in govoriti nemški;
~gosposki~ ženski spol je bil na Hrvatskem mnogo huje ponemčen nego
n. pr. pri nas na Kranjskem in Primorskem. Božestveni, neprehvalni
mladenič Milan Bubanović je bridko žaloval proti meni, uredniku Pravsu
in vsakemu rodoljubu, kako poredkoma se poprašuje v knjigarnah po
hrvatskih knjigah. Iliri so se dvignili najbolj zoper silovite Madjare
in njihov jezik, ne pa tudi ob enem zoper ravno tako ali pa še bolj
nevarno nemščino. L. 1848. so se rodoljubi, ki so prepevali hrvatske
davorije, razgovarjali često po nemški s svojimi rodovinami in znanci.
Ilirom se je zdelo potrebno, da branijo koristi in pravice svojega naroda
ne le v „Slavenskem Jugu“, ampak tudi v „Südslawische Zeitung“, češ,
radi svetovne važnosti nemškega jezika. Bahova nemščina je torej našla
v Zagrebu, Oseku in še v nekojih večjih mestih rahla, dobro pognojena
tla, da se prime, razraste in zavlada v vseh višjih uradih in prosvetnih
zavodih. Glavni zaupni mož dunajske vlade je bil Korošec ~Švab~. Poslala
ga je v Zagreb za podpredsednika najvišjega sodišča menda že l. 1852. Ta
poveljnik Bahovih huzarjev in nadzastopnik germanizacije je kar vriskal
in skakal od veselja, da je našel stolno mesto hrvatske kraljevine tako
ponemčeno in skoro mrtvo za narodne ideale. Dejal je: „Zagreb ni nič
drugačen nego naš Celovec; razun najprostejših ljudi znajo vsi meščani
nemški.“

L. 1853. in 1854. je izpremenila Avstrija tudi svojo vnanjo politiko. Na
dnevni red je stopilo takrat orijentsko vprašanje. Ruski car Nikolaj I.
je hotel olajšati bolgarskemu narodu pretežki jarem sužnjosti. Turčija
pa je našla kmalu mogočne zaveznike: francoskega cesarja Napoleona in
Angleže, katerim so se pridružili skoro tudi Sardinci. Sploh pa je
vstala proti Rusiji posredno ali neposredno vsa Evropa razun napoljske
kraljevine. Sveta alijanca se je razbila na kosce. Avstrija je poslala
silno vojsko ne le v Galicijo, ampak tudi v Valahijo, katero so morali
Rusi zapustiti. Bolj potuhnjeno in skrivaj se je pripravljala zoper Ruse
tudi Prusija. Iz poluslužbenih glasil dunajske vlade se je dalo povzeti,
da misli tudi ona naravnost napovedati carju Nikolaju vojno. Ali zadnji
trenutek se je nekako premislila, zbala se je po vsej priliki, da bruhne
buna na Ogerskem, pa morda tudi v slavjanskih deželah. Nakopala si je s
tem omahovanjem težke brige in velike nevarnosti, ker se je zamerila na
vse strani, kakor Rusiji tako tudi Franciji in Angliji. Naprtila pa si
je tudi velikanske stroške za vojsko in vendar se je nahajala že prej v
silnih denarnih stiskah in neprilikah. Te zadrege se je hotela osvoboditi
s posojilom, ki ji je prineslo ne le 500 milijonov, kakor je bilo
uganjeno, nego celo 611 milijonov. To posojilo se je zvalo ~dobrovoljno~
ali za mnoge in premnoge, n. pr. za vse uradnike je bilo prisiljeno. V
Varaždinu je poklical k sebi veliki župan našega ravnatelja Muzlerja in
mu oznanil, da mora podpisati on 500 gold., izmed profesorjev pa vsak,
ki je potrjen v službi, po 200 gold., suplenti pa po 100 gold. Uradnikom
se je več let jemalo vsak mesec nekoliko goldinarjev od plačila, ki so
je dobivali, dokler se je dopolnila vsa svota, katero so podpisali za
posojilo. In tako se je godilo tudi v inih mestih. Pritiskali in silili
so se za denar tudi drugi ljudje, sosebno bogatini. Iz nekaterih se je
denar iztlačil s silo, iz drugih pa z velikimi obeti, z dobrikanjem, z
razlaganjem neizmernih koristi, ki jih doleté, ako si naklonijo z večjim
posojilom milost vladajočih gospodov. Denarjev se je dobilo po takem
načinu dovolj, vse potrebe so se mogle pošteno poravnati in namiriti. Ali
za dolgo to velikansko posojilo ni moglo zadoščati, ker so zahtevale
nove reforme v upravi in preustroju države vedno novih milijonov. Trebalo
je torej poviševati stare in vpeljavati ~nove~ davke in doklade. Že
l. 1854. so mi tožili varaždinski meščani, da morajo vsake kvatre več
plačevati. Ta novina je bila Bahovi politiki jako nevarna, kajti prosto
ljudstvo sodi dobroto kake vlade povsod po davkih in dohodkih. Ako so
davki nizki, zaslužki pa dobri, vele soglasno kmet, delavec in meščan:
Pri nas se vlada pametno in pošteno. Ako pa se davki povišujejo, dohodki
pa zmanjšujejo, gre en glas po vsej deželi: Naša vlada je slaba! In baš
tako se je godilo v Bahovi dobi. Vsako leto so davki rasli, zaslužki
padali. Bilo je, kakor da se je zaklela zoper novi sistem ista priroda.
Od l. 1849. do 1860. so si sledile skoro same slabe letine. Dunajske
gospode pa niso nič motile take reči. Brezobzirno so v notranji in v
vnanji politiki dajali duška svoji mržnji proti Slavjanom. Oficijozna
glasila so bila polna tega sovraštva in najzlobnejših klevet. Ali
treba priznati, da je vlado podpiralo v tem tudi javno mnenje nemške
inteligencije. Skoro vse nemške novine v Avstriji in zunaj Avstrije so
pisale zlobno in lažnjivo dan za dnem zoper Rusijo in o vsaki priliki
tudi zoper avstrijske Slavjane. V dunajski „Österreichische Zeitung“
je pisaril zoper naš narod najhuje ameriški pustolovec Warrens, ki
je prihitel v Avstrijo, da bi ribaril v kalni vodi tisočake, kar se
mu je od konca tudi posrečilo. Časnik „Wanderer“ je kazal od kraja
proti Slavjanom hvalevredno nepristranost, ali orijentsko vprašanje
mu je zmešalo vso pamet, preskočil je v turkoljubni tabor, se ve, da
ne zastonj. Mastne nagrade so se vsipale takrat vsem renegatom. Med
tujimi novinami je služila Bahovi vladavini najbolj spretno „Augsburger
Allgemeine Zeitung“, iz nje so zajemale rade tudi dunajske novine. Ta
list je izpovedal kar naravnost, da je to, kar dela proti Poljakom
Prusija, jako malenkostno proti ogromnemu delovanju Avstrije, ki hoče vse
svoje narode ponemčiti. Najeti dopisniki so naznanjali od vseh strani,
kako srečno ji napreduje ta zgodovinski posel in poklic. Iz Krakova je
pisal tak najemnik v „Österreichische Zeitung“, da v malo letih bo v
mestu govoril nemški vsak človek, le kak star patricij se bo še upiral
duhu časa in neizogibno usodi ponemčenja. Tako neumnost je poročal tudi
v „Presse“ neki Vestfalec z Reke. Najbolj nesramno so udrihale nemške
novine seveda po Rusiji. Kar kosale so se, katere bodo prinašale o njej
grje in debelejše laži. Neprenehoma so prežvekavale bedasto trditev, da
se 1848. in 1849. l. niso ruske vojske čisto nič odlikovale na Ogerskem,
Rusi da si niso priborili nobene zmage. Prišli so v deželo le plenit in
zapustili so jo z brezštevilnimi vozovi ugrabljenega blaga. Avstrija
jim ne dolguje nikake hvaležnosti, ker so ji došli na pomoč iz gnjusne
sebičnosti i. t. d. Prikazali so se takrat na Dunaju in drugje nove vrste
zgodovinarji in kritiki, n. pr. Büdinger, Feifalik, Philips i. dr., ki
so metali blato sosebno na Čehe in Kraljedvorski rokopis. Ti tepci niso
pomislili, da ostane ta rokopis krasno, velepoetično in zgodovinsko
delo, pa naj izvira iz srednjega veka ali iz zadnjega stoletja. Vladala
je sploh tendencija v vsem avstrijsko-nemškem slovstvu. Halmova gluma
„Der Fechter von Ravenna“ se je igrala ex offo ne le na Dunaju, ampak
tudi v mnogih drugih mestih, če me ne vara spomin, tudi v Zagrebu. Neki
brezobrazen političen mazač pa se je celo predrznil načrčkati knjižuro,
v koji je dokazoval, da se kaznujejo Magjari po pravici, ker so se
vzdignili zoper dinastijo in državo, ~ravno tako po pravici~ pa tudi
Hrvatje, ker so se vzdignili zoper Magjare in kraljestvo Ogersko! Ali
minister Bah ni hotel vladati samo absolutno, temveč tudi pobožno, na
rimokatoliški podlagi. Za geslo si je bil izbral besede: „In cruce spes
mea.“ Na Dunaju se je vozil vsak dan k maši, včasih je bil celo pri treh
mašah. Ginljivi pobožnosti njegovi so se čudile vse tercijalke, še bolj
pa posvetnjaki, ki so hodili v cerkev samo zaradi njega, kakor nekatere
varaždinske gospe radi Zorkota. Bah je smatral cerkev za najmočnejši
steber države, zato je sklenil najtesnejšo zvezo z avstrijskimi škofi.
Trudil se je na vso moč, da izpolni vse želje njihove, vse zahteve
rimske stolice. V tej težnji mu je bil najzvestejši pomočnik minister
uka in bogočastja Lev Tun, češki rojak, katerega so razglašali Čehi za
velikega rodoljuba. Roka roko umiva. Vlada je pogodovala cerkvi, cerkev
pa vladi. Hrvatski vladika Strosmajer seveda ni mogel biti zadovoljen
z Bahovim sistemom, ali je moral molčati, drugače bi ga bila divja
struja reakcije pogoltnila brez koristi za njegov narod. Večina škofov
pa je služila absolutizmu brez upora in godrnjanja, nekoji celo s
srčnim veseljem, kakor n. pr. zagrebški nadvladika Havlik. Po želji in
povabilu vlade so se zbrali avstrijski škofje na Dunaju in sestavili
okrožnico, v kateri so šibali z ostrimi besedami ideje, ki so naredile
1848. l. toliko šuma in prevratov. Obsodili so tudi hrepenenje zatiranih
narodov po jednakopravnosti. Borbo za jezik in narodnost so razglasili
za neopravičeno in menda celo grešno. Pravim „menda“, ker besedila več
ne pomnim natanko. Ta okrožnica se je prečitala v vseh cerkvah, ali se
občinstva nikjer ni dosti prijela, nekaj zaradi preveč abstraktnih misli
in težkega sloga, še bolj pa radi slabih prevodov na narodne jezike.
Rodoljubna hrvatska duhovščina jo je sprejela z veliko nejevoljo in ji
ni prišlo nikoli na misel, da bi se ravnala po njej. Na Slovenskem je
imela bolj žalostne nasledke. Poznal sem več mladih duhovnikov, katere
sta oduševila za slovenstvo Koseski in leto 1848., ki so se pa zdaj po
škofovski izjavi popolnoma ohladili za svoj jezik in svojo narodnost.
Ali Bah in Tun se nista zadovoljila s to okrožnico, sklenila sta l.
1855. s papežem konkordat, ki je dal cerkvi skoro vse pravice, ki jih je
želela, med drugimi tudi nadziranje srednjih šol. V slavjanskih deželah
se konkordat ni čutil dosti, ljudje se niso menili zanj in duhovščina
tudi ni nič nagajala, še na Kranjskem ne. Škofu Volfu je bil zopern
vsak verski fanatizem, on je hotel imeti red in poštenje v cerkvi in
prijateljstvo tudi s posvetno inteligencijo. Neki Čeh mi je pravil, da je
izpraševal župnik na podlagi konkordata tako čudno njegovo nevesto, da
se je od srama kar tresla in začela jokati. Ali to je bila izimka. Drugi
Čehi, ki so se takrat ženili, se niso mogli tožiti na nobenega duhovnika.
V dobi konkordata sem se oženil tudi jaz, pa priznati moram po duši,
da ni duhovščina ne meni ne moji nevesti delala nobenih sitnostij in
nespodobnostij. Tudi v gimnaziji smo cerkveni nadzor kaj lahko prenašali.
Nadzornik je prišel v šolo, poslušal četrt ure, se poklonil in odšel.
Ali Nemci so zagnali strašen krič radi konkordata. Razglasili so ga za
izdajstvo nemške kulture, za umor duševnega napredka, za polnočno temo.
Grmelo, ropotalo in šumelo je v vseh le količkaj samostalnih listih in
pojavilo se je brezštevila brošur, ki so napadale ta avstrijski ugovor.
Ravnotoliko, če ne še več, pa je izhajalo knjig, knjižic in listov, ki
konkordata niso mogli prehvaliti. Često so imele te razprave naslov:
„Thron und Altar“, ker se je v njih dokazovala nujna potreba, da se
prestol in oltar, to je država in cerkev vzajemno podpirata in da je to
za obe najsvetejša dolžnost. Hrvatska duhovščina se za konkordat ni baš
ogrevala, ali mu niti ni nasprotovala. Misel posvetne inteligencije pa
je bila ta, da se treba boriti najprej za jednakopravnost, za povrat
svobodnih institucij, sploh za izgubljene narodne pravice. Šele, kadar
se dosežejo te poglavitne reči, pridi na vrsto tudi odprava konkordata.
Hrvatski razumniki torej niso bili prijatelji Bahovemu ugovoru, kakor
sploh nobeni stvari, ki je prispela iz njegovih nečednih rok. Tembolj
oduševljen pa je bil za konkordat nadškof zagrebški. Ta mož je bil nekdaj
prav prijazen proti narodni stranki, štela ga je med svoje privržence.
On je bil pa vedno oportunist, v tem jednak mnogim drugim prelatom. Brez
težave se je pomiril in zbogal 1852. l. z absolutizmom. Čisto nič ga ni
vznemirjalo in bolelo, da je izgubila njegova hrvatska vladikovina vse
politične pravice popolnoma po nedolžnem. Sprijaznil se je tudi z Bahovo
germanizacijo. Dokazal je s svojim izgledom, da se ne briga za narodni
jezik, kajti govoril je z vsakim človekom, ki ga je razumel, najrajši po
nemški. Ta grešna mlačnost, ta ledeni hlad proti hrvatskemu jeziku sta
izkopala tisto globoko brezdno, ki ga je ločilo za vekomaj od domoljubne
duhovščine njegove vladikovine. Kakor mnogi drugi škofi, je mislil
tudi on, da je leta 1848. človeštvo strašno zablodilo in da je treba
privesti pregrešni rod nazaj na pot nekdanje pohlevnosti in pokornosti
proti cerkvenim in deželskim gosposkam. Da mu pomagajo za ta posel, pa
ni maral klicati na pomoč ~svojih~ duhovnikov, ker jim je premalo verjel
in zaupal. Bili so mu presvobodni, preposvetni, preveč zaljubljeni v
narodnost svojo, v svoj jezik, v narodne običaje in pravice, tudi jim
je očital preveliko gostoljubje in preobilne pijače. Smatral jih je
z eno besedo za pokvarjene in nesposobne, da bi delovali ž njim za
nravni preporod njegove prostrane dieceze. Pozval je torej v ta namen
krdelo pobožnih Tirolcev, mislim jezuitov. Ti gospodje so se vedli po
kavalirski, odlikovali so se z uljudnimi, tankimi šegami in načini, z
duhovitim pogovorom, gladko obliko, z velikosvetovnimi nazori, z izredno
elegancijo in s tistim vernim taktom, ki ga daje aristokratična omika in
olika. Tako so mi narisali te može moji zagrebški znanci, duhovniki pa
jih niso sodili tako dobro. Vendar se ne da tajiti, da so si pridobili
precej simpatij v gosposkem občinstvu zagrebškem. Nade Havlikove pa se le
niso izpolnile, da mu bodo ti gospodje pregrešne Zagrebčane poboljšali
in spokorili. Tej nalogi niso bili kos, odkar so se jele širiti o njih
prečudne, ne baš laskave govorice. To je bila še malenkost, da so jih
videli ljudje kaditi dolge, imenitne smodke na javnih mestih po belem
dnevu. Več pohujšanja pa je naredila skrivnostna lestvica, katero so
našli ponočnjaki prislonjeno k vrtni ogradi tiste hiše, v kateri so
bogoslužni Tirolci stanovali. O tej lestvici se je govorilo in ugibalo po
vseh mestnih hišah, kavarnah in gostilnicah, glas o njej se je čul brzo
na vseh krajih in koncih hrvatske domovine. Kar se ni hotelo posrečiti
Tirolcem, steklo je s sijajnim vspehom nekoliko pozneje ženijalnemu
govorniku, jezuitu Klinkovstremu.

Bahova vlada je osvojila narodne postojanke in branike hitro drugega za
drugim. Že na začetku leta 1854. so sedeli v višjem varaždinskem sodišču
nekoji hudi birokrati, ki so sodili včasi bolj po svoji volji in trmi
nego po zakonih. K „belemu volu“ sta hodila na obed dva odvetnika, ki
sta se pomenkovala jezno o teh samosilnikih. Eden njiju je vskliknil
po latinski: „Deus meus, quales judices nunc advenerunt, ~inauditum
condemnant~!“ Istega leta se je mestna realka že močno ponemčila.
Ravnatelj Klaić je bil Hrvat in dober mož, ali ne preveč čvrst narodnjak,
v društvu je rad nemčaril in slišal sem ga v gostilni, ko je pozdravil
po nemški celo našega Muzlerja. Poleg njega služila sta v tem zavodu
dva Čeha, rojena na Moravskem, ki nista znala ni pisniti po hrvatski.
Naša gimnazija je ostala 1853.-1854. l. še hrvatska, nemščina se je
učila le kot predmet. Ali v drugem poluletju je že jela gubiti ta častni
značaj po podlosti jednega uda učiteljskega zbora. Na spomlad je prišel
nadzornik Jarc pregledovat našo šolo. Na zasedanju nam je pravil, da se
je tri leta pridno učil hrvatski. „Narodne novine“ je čital vsak dan od
prve do zadnje vrste, zdaj pa je dal slovo temu učenju in čitanju. O
teh besedah je mahnil z roko in se zaničljivo zapačil. Napol glasno je
potem zamrmral: „Hrvatska literatura je uboga reva. Nima niti molitvenih
knjig.“ O tej priliki nam je naznanil, da se bo moralo bodoče leto
vsekako nekaj predmetov razlagati po nemški. Vlada želi, da se prej
ko mogoče upelje nemško poučevanje. Zdaj se oglasi Goldkragen: „Jeder
Wunsch der hohen Regierung ist für mich Befehl; jaz začnem precej jutri
predavati po nemški.“ Lahko si mislimo, kako zelo je obradovala ta
kruhoborska ugodljivost vladnega zastopnika. Šolsko leto 1854.-1855. smo
dobili tri češke suplente, ki niso znali hrvatski: vsi trije so začeli
že precej od konca vse svoje nauke razlagati po nemški, jaz in drugi
učitelji pa smo še tudi to leto učili vse po hrvatski.

L. 1853-1854. so bili še vsi uradni dopisi, koje smo prejemali iz
Zagreba od banske vlade, hrvatski, leta 1854-1855. izpremenilo se je
tudi to. Stopivši nekoč v konferenčno sobo, najdem ravnatelja strašno
razburjenega. V obraz je bil rudeč kakor rak, kar tresel se je od jeze.
Poklical me je k mizi in mi dejal: „Zdaj boste nekaj videli, kar je bilo
neznano na Hrvatskem od dobe kralja Jožefa II. Evo Vam ~prvi službeni
dopis~ od banske vlade ~na nemškem jeziku~!“ Mesto bana se je dozdaj
navadno podpisaval podban ~Benko~ Lentulaj. Pod nemškim dopisom pa se je
prelevilo tudi to ime v ~Benedikt~ Lentulaj. Muzler vrže pismo v miznico
in pobegne. V šoli ga potem dva dni nismo videli in pretekel je dober
mesec, predno se je kolikor toliko potolažil.

Razen uradnikov došla je v banovino silna množica finančnih stražnikov,
~žandarmov in — vohunov~. Žandarmom tiste dobe je bila podeljena veliko
večja oblast, nego jo imajo dandanes. More se reči, da so se smeli
vtikati v vsako reč, še bolj nego policija. Ljudje vseh stanov so prebili
mnogo sitnosti radi njih. Mene so prijeli za gimnazijo, ko sem se
izprehajal. Vprašali so me osorno, zakaj nosim kapico, če ne vem, da je
to nespodobno zame. Drugikrat se jim je zdel moj klobuk preveč soroden
prepovedanemu holštajnskemu. Sosebno kmetom so delali hude nadlege Bahovi
orožniki. Večkrat sem jih srečal, ko so tirali s sabo po pet in tudi po
deset teh mirnih in nikomur nevarnih mož. Pobrali so jih na kakem sejmu
ali na proščenju, ker so se jim zdeli preglasni in zabavljivi. Žandarji
so imeli strog nalog, da morajo pisati vsa svoja poročila po nemški in da
se morajo z gospodo in tudi med sabo pogovarjati po nemški. Ali orožniki
so vsaj kaj koristili skrbeč za red in pokoj, ~vohuni~ pa so mislili le
na to, kako bi človeku škodili, nakopali mu pravdo in druge neprilike.
Lazili so neprenehoma iz gostilne v gostilno, iz krčme v krčmo, poslušali
pomenke ali pa tudi goste zapletali v politične pogovore, da bi kaj
zabavljali novi vladi in njenim naredbam. Kar so čuli, nosili so pridno
k policiji. Koliko teh figovcev je okuževalo varaždinski zrak, nisem
nikoli slišal. To pa dobro pomnim, da je bil njihov prvak neki rokavičar.
Ali tudi pravi Bahovi huzarji so se često zaletavali v ljudi, ki jim
niso nič žalega storili. V hiši, kjer sva si našla stanovanje jaz in
Žepič, prebivala je nad nama rodbina višjega sodnega uradnika, ki se je
doselil na Hrvatsko s Štajerskega. Gospa njegova se nama kar ni mogla
narogati, obirala naju je po vsej soseščini, in včasi je lajal ž njo tudi
njen soprog. Drla se je n. pr.: „Kaj, ta dva hočeta biti profesorja,
ha, ha, ha! Oba imata samo jedno sobo in med sabo govorita po kranjski,
z dijaki pa po hrvatski in po hrvatski tudi z gospodi! To so pri nas
profesorji malo drugačni možje: resni, zastavni, redkih in modrih besed
in Nemci od nog do glave. Za noben denar bi ne govorili s človekom
drugače kakor nemški.“ In takih prismod se je dobilo še dosti med gospemi
in gospodičnami, ki so se privlekle v banovino v društvu svojih mož
in očetov. Najbolj osorni in arogantni so bili Štajerci in Štajerke,
Korošci in Korošice. Vse, karkoli so videli in slišali ti prihajači na
Hrvatskem novega, zdelo se jim je „Unsinn, Schweinerei“. Vse narodne
šege so jim bile neumnost in svinjstvo. Narodni in jako praktični obleki
hrvatskih kmetov in kmetic rogali in smejali so se brez konca in kraja.
Največji „Unsinn“ in „Schweinerei“ pa jim je bil hrvatski jezik. Hrvate
so mnogi Bahovi huzarji razglašali vsaj od konca za zakrknjene barbare,
ki ne morejo pojmiti neskončne dobrote nemške kulture, katero zasaja
zdaj blagodušna vlada v to divjo zemljo. Ko smo nekoč pri „belem volu“
obedovali, začeli so za bližnjo mizo zbrani častniki grdo zabavljati
Hrvatom in njihovemu jeziku. Jezik so imenovali „Sausprache“ in
„Hundegebell“ in še druge take psovke so se usipale iz njih nemških ust.
Srdito skoči Čepulić pokoncu in zagrmi surovi soldateski: „V ime zakona
zahtevam, da tako psovanje ustavite in da ne pozabite, da se nahajate
na hrvatski zemlji!“ Tudi v uradni pisarnici je energično zavračal
in odbijal zmagovito vse napade tujih mamelukov na hrvatski jezik in
hrvatsko narodnost. Jako zabaven je bil za nas neki drug prizor pri
„belem volu“. Prišel sem v gostilnico nekoliko pred poludnem. Na sredi
sobe je stala gospa srednjih let z razmršenimi lasmi in z iskrajočimi
se očmi, vpila je razburjeno, da je beseda besedo pobijala. Psovala je
davkarske uradnike, ki so zahtevali od nje več davkov, nego je bilo
uzakonjeno, in so ji naperili še razne druge neprijetnosti. V pisarnici
jih ni hotela oštevati, ker so bili zraven tudi taki gospodje, ki ji
niso ničesar zakrivili. Ko pa je grešnike zagledala tu v gostilnici,
se ni mogla več brzdati. Planila je proti njim in začela grmeti po
hrvatski in nemški: „Vi galženjaki, svinje, lopovi, ihr Tintenschmierer,
Hungerleider, schwabische Zigeuner, krainerische Bagage, gatienlose
Vagabunden“ i. t. d. To zadnjo psovko mi treba pojasniti. Vsi olikani
Hrvatje nosijo poletu razen gornjih tudi spodnje hlače. Na Nemškem ta
navada ni splošna in je na mestu povse neznana. Tako so nosili nemški
uradniki tudi na Hrvatskem samo po jedne hlače. Hrvatom se je zdelo,
da jim hlapajo in če opletajo okoli nog nekako preveč nerodno in
nepristojno, ta običaj jih je silil na smeh in zabavljanje. Omenjena
gospa je bila žena grajščaka Hrovata in sestra znamenitega emigranta
Kanotoja, s katerim sem se pozneje seznanil na Reki. Horvatovka je kazala
v vsem svojem življenju in vedenju bolj moško nego žensko svojstvo,
spadala je med najstrastneje privrženke ženske emancipacije. Često se
je vozila sama brez kočijaža. Doma je bila jako gospodarna in delavna.
Srca ni bila hudobnega, ali gorje tistemu, ki jo je razžalil! Moral je
biti zadovoljen, ako ga je samo ozmerjala, ali često so padale nanj kakor
toča tudi njene pljuske. Davčni uradniki so dobili od nje zdravi nauk, da
se s Hrvati ne sme postopati tako svojevoljno in brezdušno, kakor se je
nekaterim izmed njih dozdaj zljubilo.

Z Žepičem sva stanovala pri poštnem uradniku Galiniju, ki nama je
povedal marsikatero novico iz svoje službe. Jezil se je pogostoma na
Bahove huzarje, da mu tako nagajajo s pismi. V napisih so prevajali
in kvarili hrvatska krajevna imena, da včasi ni vedel, kam bi poslal
list. Oblike Agram, Karlstadt, Kreuz i. dr. so že stare spake, ki so se
že zdavnaj udomačile tudi med izobraženimi Hrvati. Zdaj pa so začeli
novi uradniki kaziti tudi imena vasem, trgom in mestom, ki so ostala
hrvatska. Naštejem nekaj izgledov. Mesto Ludbreg jeli so pisati v adresah
Lubring, mesto Nedelišče — Nedelitz, mesto Prelog — Perlak, mesto Novi
Marof — Neumeierhof, mesto Trakoštanj — Drachenstein, mesto Samobor —
Sanaburg, mesto Velika Gorica — Großgörz in Tulnpulern (v Turopolju!)
in celo Großgörz in Auersfeld, mesto Lipik ali morda Lipnik — Lindenau.
Sosebno mnogo pisem je šlo v Lipoglavo, kjer je bila deželna ječa. Na
mnogih je bilo ime prevedeno v „Schönhaupt“!!! Posebno rada sta se vadila
v takem glupem prelaganju nadnemčur Švab in njegov srčni prijatelj in
somišljenik Strangfeld. O tem so napravili hrvatski uradniki anekdoto, ki
je označilna, če bi tudi ne bila resnična. Strangfeld je hotel poslati,
ne vem kaj ali pismo ali kako poročilo v ~Dugoselo~. Dolenjci, ki žive
na Hrvatskem, imenujejo to vas navadno v množini: ~Dugasela~ zato, ker
imajo doma vasi: Sela, Uršna sela, Drgunja sela, dasi rabijo često
tudi oni za te kraje singular. Strangfeld je čul najbrž iz ust kakega
rojaka Duga sela, pa je vprašal pisarja, kaj to pomenja. Pisar veli: Die
langen Dörfer. Predstojnik odkima: Ja, es ist aber nur ein Dorf, morda
pomenja beseda še kaj drugega. Šegavi pisar odgovori: O pa še prav veliko
drugega. Strangfeld: Lassen Sie hören! Pisar: Dugasela lahko pomenja: Der
Schuld des Dorfes, ali: Die Lange hat sich gesetzt, ali: Die Fassdaube
des Dorfes, ali: Die Fassdaube hat sich gesetzt, ali: Der Regenbogen
des Dorfes, ali: Der Regenbogen hat sich gesetzt. Morda bi pomenila
lahko tudi: Die lange Schwester! Birokrat je zijal široko in če dalje
širje, potem pa prasnil v smeh in se zadrl: In ta hrvaščina hoče biti
nekak jezik, pa ima za toliko različnih pojmov samo jedno besedo. Da,
ali čakajte, tukaj je napisano Dugoselo, ne pa Duga sela, kaj pomenja
to: Dugoselo? Pisar veli: Ein langes Dorf, in zdaj se njegov načelnik
oddahne in veli: No, jetzt haben wir endlich das Wahre! Schreiben Sie
also Langendorf, dass es wenigstens einen vernünftigen Sinn hat...!

O tem, ko je Bahova gluma zavladala po vsej Hrvatski in so njegovi
poslanci jeli usrdno preobražavati zemljo po tujih zakonih, vzorcih in
vzorih, dozorelo je orijentsko vprašanje: z diplomatskih miz je prešlo na
bojno polje. Francija in Anglija sta se dvignili, da ohranita barbarsko
Turčijo, kojo je hotela Rusija zrušiti ali vsaj še bolj oslabiti.
Javno mnenje evropsko se je razdelilo. Slavjani vseh plemen razun
večine Poljakov so stali s svojimi čuti in željami na strani Rusije,
ostala Evropa se je nahajala v turškem taboru razun konservativcev.
Svobodomiselne stranke vseh dežel so črtile Rusijo, ker so imele carja
Nikolaja za glavni vzrok in steber splošne reakcije. Njih glasila so
se zaganjala vanj kakor besna. Posebno pa se je odlikovalo dunajsko
novinarstvo s svojo zlobo, surovostjo in lažljivostjo. „Presse“,
„Ostdeutsche Post“, „Österreich. Zeitung“ in „Wanderer“ so se kar kosali
v izmišljavanju ruskih hudodelstev in turških napredkov, ruskih porazov
in anglo-francoskih zmag. Marsikateri udarec njihov je doletel ne le
Ruse, ampak vse Slavjane, tudi avstrijske. Ti so imeli takrat kaj malo
časnikov, ki bi se bavili s politiko. V Zagrebu sta zamrla oba vrla
glasnika narodne stranke „Slavenski Jug“ in „Südslawische Zeitung“.
„Narodne Novine“ so prešle v vladne roke in niso zagovarjale ni Rusov
ni Turkov in njihovih zaveznikov. „Neven“ je bil leposloven list ali
bolj skrivaj je znal dati duška tudi rodoljubnim čuvstvom. Prav dobro
se še spominjam, kako krasno je nekoč osmešil turkoljubnega dunajskega
„Wandererja“. Moški in iskreno je pisal „Srbski Dnevnik“ v Novem Sadu.
Spremljal je s svojim srčnim sočutjem ruske vojske v Evropi in Aziji
in nikdar ni prikrival, da želi ruskim zastavam sijajno zmago, Turčiji
in „zapadnjakom“, to je Franciji in Angliji pa dovršen poraz, pogubo
in sramoto. Naše „Novice“ pa so poročale o tej vojni včasi tako čudno,
da smo se jih sramovali; izgubile so takrat marsikaterega čitalca in
prijatelja. V Varaždinu smo imeli dve stranki, ki sta se ločili ne le
po političnih simpatijah, ampak tudi po veri. Kristijani so bili vsi
za Ruse, Judje vsi proti Rusom. Judje Rusov niso sovražili radi kakih
svobodnih načel, še manje radi narodnosti nego zato, ker so čitali dan
za dnem v nemških knjigah, knjižurah in novinah, kako strašno preganja
ruski car njihove sovernike. Nikolaj je vzel Judom res mnogo svobod,
katere so uživali do njegove vlade. Na mejah so prej donašali in dovažali
prepovedano blago le z malimi zaprekami, ki so se dale z denarjem lahko
odstraniti. Ruskega in poljskega kmeta so odirali, kolikor so hoteli.
Zdaj je to nehalo; car je dal stroge zapovedi, da se varujejo državni
dohodki, koje so krnjili Judje s svojim tihoplastvom, isto tako da se
branijo kmečki podložniki proti tem brezdušnikom, ki so jih zapeljavali
v pijanstvo in jih potem brez milosti ugonabljali gmotno in duševno.
Ali nemški listi so pripovedavali to tako, kakor da bi se godila Judom
največja krivica in da si v Rusiji niso svesti ni imetka ni življenja. V
Varaždinu se je začelo zdaj prav živo politikovati. Na vse strani so se
pretresale novice, ki so dohajale z bojišča. Oj kako veselje je bilo po
mestu, ko smo zvedeli, kako sijajno je premagal in uničil ruski admiral
Nahimov turško brodovje pri Sinopi. Jaz sem šel slavit ruskega junaka v
Biškupce. Ko sem pravil krčmarju, kaj se je pripetilo Turkom, razvnel se
je tudi on in si prinesel zase polič vina, da ga izpije „za to veselje“.
Ko sem mu hotel plačati svoj račun, mahnil je z roko in dejal, da je ta
radostna novica več vredna nego celo vedro najboljšega vina. V Biškupcu
slavili so razni duhovniki to slavjansko zmago pri župniku. Med njimi
je bil tudi naš Muzler, ki je govoril o tej priliki tako ginljivo o
potrebi slavjanske sloge in ljubezni, da so si vsi gostje solze brisali.
Varaždinci so se mi kazali od kraja za politiko povse mrtvi, za narodna
vprašanja pa mlačni in topi. Ali sčasoma sem dobil o njih bolje mnenje.
Rodoljubje je v njih navadno res spalo, ali o dobri priliki se je
prebudilo in me iznenadilo s svojo resničnostjo in iskrenostjo. Nemški
so govorili iz nekake stare razvade, morda nekoliko tudi za bahanje, ali
s tem niso hoteli zatajiti svoje narodnosti. Izdajalca so zaničevali;
sploh ~nemške stranke v Varaždinu ni bilo~. Pri deželni vladi je služil
mladi Malinčević, rojen Varaždinec. Bil je jako nadarjen in tanko olikan
človek, ob enem pa kruhoborec in oportunist. Prišedši na dopust domov,
pokazal je v gostilnici, ki se je zvala Graberje radi gabrov, ki so
rasli za hišo, da dobro razumeva duh nove dobe in vlade. Vpričo vseh
gostov, svojih someščanov hvalisal je Bahovo upravo in blagroval Hrvate,
da so jo učakali. O sebi pa je dejal: „Imé moje je res da hrvatsko, ali
moje srce je in ostane nemško.“ Pivci so se spogledovali, dokler je bil
med njimi, niso rekli ni bele ni črne, po odhodu njegovem pa so mu se
rogali in smejali na vse grlo. Nekateri someščani so ga pikali kasneje
radi teh besed tudi v obraz in dobil je več brezimnih pisem, polnih
zabavljanja in psovanja. Nekaterim se je poznalo, da so jih pisale ženske
roke. Izdajstvo je prineslo Malinčeviću res veliko odliko in povišanje
v službi, ali ni dolgo užival sadu svojega greha. Njegovo rano smrt so
smatrali pobožni Varaždinci za božjo kazen.

V varaždinskem gledališču se ni igralo nikoli hrvatski. Vladala je v
njem nemščina, kajti glumci so bili do malega sami Nemci. Kak Hrvat
je zablodil med nje le po kakem posebnem naključju, ali pa, če je bil
ravnatelj pameten mož, ki si je hotel nakloniti milost občinstva z
domačimi igralci. Tako je prišel med nemške glumce 1854. leta hrvatski
umetnik Freudenreich, lep, elegantno opravljen, še mladikav mož, ki je
povzdignil gledališče s svojo izvrstno igro do nikdar prej dosežene
dovršenosti in slave. Nekoč je vpletel v svoje nemško govorjenje pol
kitice hrvatske pesmi, kar so sprejeli radostno razburjeni poslušalci
s takim grmečim ploskanjem in kričanjem „Živio!“ kakoršnega ni bilo še
nikoli v varaždinskem nemškem gledališču. Žal, da ta prigodek ni poučil
ravnatelja, kako bi bilo dobro in koristno tudi zanj, ako bi priredil
na odru večkrat kako narodno glumo ali vsaj prepevanje nežnih bezjaških
pesmi in krasnih ilirskih davorij. Mogoče pa je tudi, da je hotel to
storiti, ali mu je prepovedala take nevarne búdnice vedno previdna in
nezaupna Bahova policija.

Orijentska vojna je duhove osvežila in oživila. Prej so skrbeli ljudje
skoraj le za vsakdanji kruh, zdaj pa so živo razpravljali in pretresali
vprašanje visoke politike v vseh gostilnicah in kavarnah in do malega
v vsaki izobraženi rodbini. Vse oči so se upirale na krimski poluotok,
kjer je bilo glavno bojišče. Pri Evpatoriji so zapadne vlasti in Turki
dejali veliko vojsko na suho, da bi osvojili Sevastopol, ki je bil
ob morju močno utrjen, po drugod pa brez pravih branikov. Neko jutro
ugledam gručo Judov, ki so ploskali in se na ves glas krohotali. V rokah
so držali nekateri razne dunajske novine, ki so prinesle čudno novico,
da je Sevastopol padel brez resne obrane, ruska vojska da se je podala
zaveznikom z najsramotnejšimi pogoji, ki se misliti morejo. Vse bojne
ladje ruske, vsi brezštevilni topovi, ogromno moštvo brašna in drugih
vojnih priprav in potreb da je prišlo v roke Francozom in Angležem.
To silno novico da je donesel iz Sevastopola tatarski sel in da se
o resničnosti njeni ne more dvojiti. Dunajski in vsi Rusom sovražni
listi so sprejeli to vest in jo razširjali po Evropi s prav divjaškim
zmagoslavjem. Trobili so v en glas, da leži na tleh ruski velikan in so
mu razbite in strte v prah prstene noge. Odslej bo človeštvo brez zapreke
se razvijalo in napredovalo, ker je ugonobljen glavni sovražnik vsake
omike in svobode. Kakor drugje, se je tudi v Varaždinu novinam verjelo
z jedno jedino izimko. Ni mi moči dopovedati, kako grozno nas je potrla
nesreča naših bratov. Vsa naša inteligencija je bila kakor poparjena in
ohromljena. Opazil pa sem nekaj novega in za-me preveselega. To namreč,
da so tudi nekateri prosti varaždinski meščani bridko žalovali radi
Sevastopola. Jeden njiju, oče dveh sinov, ki sta bila v naši gimnaziji,
rekel mi je z ihtečim glasom: Moj Bog, kaj bo zdaj z nami! Rusa so se še
bali naši nasprotniki, zato se niso drznili, da bi z nami tako pometali,
kakor bi bili radi, ali odslej izgine vsak obzir, mrcvarili nas bodo
kakor mačka miši. Tako po priliki sta žalovala tudi dva druga meščana.
Imena teh vrlih mož sem si zapomnil. Zvali so se Ketik, Sekovanić in
Matušin. Duh slavjanske vzajemnosti in ljubezni se je torej pojavljal
tudi v takih ljudeh, ki so pohajali pač začetne šole, ali niso bili
znanstveno čisto nič izobraženi in so poznali Ruse in Slavjane sploh
komaj po imenu. Dejal sem, da je verjel tatarsko novico ves Varaždin z
jedno izimko. Ta izimka je bil veleumni srbski trgovec Popović. Precej,
ko jo je prvikrat čital, zaigral mu je na ustih zabavljiv smehljaj, pa
je vskliknil: Ta je prazna! Evropačarji zdaj res ne znajo nič drugega
kakor pitati čitalce svojih časnikov z obilo opopranimi lažmi. Izmed
sto novic je komaj jedna resnična. Da je Sevastopol res padel, poročili
bi bili to še isto uro zavezniki svojim vladam in to poročilo bi bili
podpisali njihovi nadpoveljniki in admirali. Mesto njih oktroirale so
novine nekakega Tartara, ki ni nikoli živel, kakor se tudi ni priborila
nobena zmaga. Vse skupaj je navaden evropski švindel in humbug. Tako je
govoril Popović vsakemu narodnjaku, ki ga je srečal in v kavarni tudi
vsem prvakom varaždinskih Judov. Ti so se mu zlorado smejali in rogali:
Aha, vi ste Grk in torej rusoljub, zato vam seveda ni povšeči, da so
doživeli vaši bratci tako blamažo. E, če mislite, da to ni res, pa dajmo
staviti! Tukaj je sto goldinarjev. Če je Sevastopol še v ruskih rokah,
so ti denarji vaši. Popović brez oklevanja ponudbo sprejme in — stavo
dobi! Drugi dan je pisal ameriški potepuh Varens v „Österr. Zeit.“, da
je on moralno uverjen, da je Sevastopol res padel, če prav ni došlo do
zdaj še uradno potrjenje. Drugi listi pa so že močno dvomili in tretji
dan se je natanko vedelo, da se je Tartar zlagal. Sevastopol se ne le
ni podal, nego so ga morali zavezniki do malega še celo leto oblegati,
predno so osvojili kup krvavih razvalin. Severnega dela trdnjave pa niso
dobili nikoli, v njih in po obližju so taborili Rusi nepremagani do
konca vojne. Mir so sklenili brez sramote tem laglje, ker so ustrahovali
v Aziji Kars, najmočnejšo trdnjavo turške države, in so zapodili svoje
sovražnike tudi od Sveaborga, Soloveckih otokov in Petropavlovska na
Kamčatki. Nesreče, ki so jih pretrpeli v tej vojni, so jih poučile,
da potrebuje njih država korenite reforme v vsem svojem organizmu.
Aleksander II., naslednik Nikolajev, se je lotil nemudoma tega preustroja
in ga izvršil na največjo korist svojemu narodu. V dvajsetih letih se je
moč Rusije ne le podvojila nego podeseterila. Da so vedeli Angleži, kake
nasledke bo imela krimska vojna, bi je ne bili gotovo nikdar sprožili.
Dokler je trajala, se narodnjaki nismo pogovarjali skoro o nobeni drugi
reči kakor o novicah, ki so dohajale z raznih borišč. Ti pomenki takrat
niso bili več brez nevarnosti. Naša vlada se ni baš vojskovala z Rusi,
ali je drugače pogodovala zaveznikom kolikor je mogla. Pozdravljala je
simpatično njihove zmage in se ni veselila kakor mi o njihovem porazu.
Rusoljubje je spadalo med prepovedana čuvstva. Tajna policija Bahova
je strogo pazila in zasledovala Rusiji prijazne pojave. Ker pa nismo
mogli v gostilnici vedno le molčati in prebivati brez politike, morali
smo svoje pogovore tako prirediti, da nas vohuni niso razumeli. Naredili
smo si svojo posebno terminologijo, ki je bila v vsakem kraju drugačna.
V Varaždinu smo Sevastopolu dali ime Toplice, Petrogradu Petrijanec,
carju Nikolaju ludbrežki učitelj (ker je bil Mařik jako velik mož), lordu
Palmerstonu Visibaba (radi neke ljubavne zgodice), cesarju Napoleonu
Griška (ker je bil usurpator, kakor lažni Demeter-mnih Griška Otrepjev)
itd. Da zmešamo policiji še bolj sled, smo to terminologijo svojo večkrat
izpremenili. Tako so si pomagali rusoljubni možje tudi v Zagrebu, Oseku,
v Novem Sadu, na Reki itd. Sevastopol so imenovali nekateri Troja,
drugi Siget, tretji Sisek ali Kosovo itd. Strašno smo se smejali, ko
smo zvedeli, da je poročil policiji nje glavni vohun, rokavičar P.,
da se hodi ludbrežki učitelj na Toplice pretepat. Komisar je kmalu
spoznal, kako abotna je ta tožba, in je rokovičarja ozmerjal kakor psa.
Radi orijentske vojne sta izgubila takrat za vse narodnjake velik del
svoje slave dva imenitna slavjanska pisatelja. Prvi je bil Mickijevič,
ki je deloval po svoji moči za — Turke, češ, da bi pospešil vstajo in
osvobojenje svojih rojakov. Tisti, ki so ga prej vsi oduševljeni čitali
in hvalili, niso več pogledali njegovih knjig. Drugi tak pisatelj pa se
je rodil v Dalmaciji in je živel takrat v Belem gradu. Ne vem, kaj ga
je zmotilo in napotilo, da je spisal odo ~na čast turškemu sultanu~! Od
poveljnika tamošnje turške posadke je prejel zanjo petdeset zlatov. Ta
sramotna prigodba je popolnoma resnična. Dragi bralci naj mi oproste, da
jim ne povem imena. Mož ima še zdaj v Dalmaciji dosti prijateljev, ki ga
štejejo med najčistejše rodoljube. Tega dobrega mnenja jim nečem kaliti,
ker bi me utegnili razglasiti za obrekovalca...!

Ponemčevanje narodnih učilnic ni vzbudilo v Varaždincih nič hude jeze,
komaj sem našel tu pa tam kako lahko nejevoljo.

Večkrat sem moral čuti celo glasove zadovoljnosti. Ljudje so dejali:
„Nekdaj je vladala latinščina. Za šole in urade je bila gotovo dobra,
ali trgovini ne ugaja mrtev jezik. Ž njim si tudi nismo mogli pomagati,
kadar smo občevali s tujci ali z oficirji. Nemščina je bolj praktična, ž
njo prideš po svetu, kamor hočeš.“ Sosebno so se veselile gospe, da se
bodo naučili zdaj njihovi otroci po nemški govoriti in pisati že v šoli
brez velikih stroškov. Najbolj pa so se veselili nemščine Judje, ki so
pošiljali doslej baš radi nje svojo deco v Maribor, Ptuj in Gradec, ali
pa si morali dobiti v hišo nalašč zanjo dragega učitelja. Svojo radost je
kazal vpričo mene tudi lekarničar Fodor Feodor, jako izobražen mož, ki
je spadal med prvake varaždinske gospode. Tudi on je dokazoval, koliko
bo na vse plati koristil nemški jezik i meščanom i kmetom. Jaz sem mu
ugovarjal in ga vprašal, če ne ve, da se daje v vseh omikanih državah in
narodih prvo mesto narodnemu jeziku, vladajočemu v vseh šolah in uradih.
Hrvatje in Magjari niso odpravili latinščine zato, da sede na njen
prestol nemščina, oboji so hoteli povrniti to veljavo in dostojanstvo
svojemu narodnemu jeziku i. t. d. Lekarničar mi je odgovoril malomarno:
„Das ist alles recht schön, ali za trgovino in vse višje posle nam
koristi nemški jezik več nego hrvatski. Pa saj radi njega ne bomo še
izgubili svoje narodnosti. Jaz znam, govorim in pišem dobro nemški, ali
ostajam vendarle pravi Hrvat, ki ljubim svoj narod ne le z besedo, ampak,
če treba, tudi z dejanjem i. t. d.“ Jaz sem ga zavrnil po priliko tako:
„Jaz nisem nasprotnik učenju nemškega jezika, ali to se godi prav lahko,
če vlada tudi narodni jezik. Slavjani imajo za tuje jezike gotovo več
sposobnosti, nego Nemci in Romani. Nauče se jih ne le laglje in prej,
nego jih tudi bolj pravilno izgovarjajo. Kadar izpregovori po naše kak
Švaba, ki je živel med nami že 30 let, zatisni si ušesa, dočim naši
ljudje govore često tuje jezike tako dobro, kakor svojo materinščino.
Kar pa pravite o potrebi nemščine za trgovino in višje posle, je pa tako
čudno, da iz Vaših ust ne bi bil pričakoval teh nepremišljenih besed.
Zakaj neki bi narodni jezik ne bil dober tudi za trgovino in vse višje
posle? To je baš sramota naše inteligencije, da se ne služi v teh rečeh
svojega jezika, nego da hlapčuje švabščini, ki nima pri nas absolutno
nobene pravice, kakor nima hrvaščina nobene pravice v nemških deželah.
Prazno bi bilo tudi ugovarjanje, da ilirski jezik še ni dovolj razvit
za trgovino. Tehnični izrazi bi se kmalu dobili in praksa bi ugladila
trgovski slog v malo letih. Pa saj je pravzaprav že oglajen. Kako pišejo
srbski trgovci? Menda veste, da po srbski. Srbski se pa ne razlikuje
čisto nič od dobre ilirščine.“ Fodor se ni dal preveriti in pozneje sem
zvedel, da je baš on zahteval v mestnem odboru, naj se podeli šolskemu
nadzorniku dr. Antonu Jarcu meščansko pravo radi zaslug, koje si je
pridobil za Varaždin na polju prosvete! V novinah sem čital, da se je
njegov predlog sprejel, vendar za resnico te vesti ne morem biti porok,
ker se je že od nekdaj v časnikih pisalo marsikaj neistinitega. Ali s
Fodorom se ni zlagala vsa inteligencija. Hrvatski učitelji in uradniki so
se dovolj jezili, da je začela padati nemška sekira po narodnem šolstvu.
Izvrstni učitelj Lajer, rojen Križevčan, se je kar ihtil od toge radi
tega nasilja. Dejal je: „Komaj smo“ svoje šole lepo uredili in začeli v
njih uspešno delovati, prihrumela je nemška burja, ki posmodi cvetje,
pred ko še more obroditi sad. Že pari slana srednje šole in naš nadzornik
Ilijašević mi je povedal, da visi Damoklov meč tudi nad glavnimi
šolami. Njega so vladi hudo začrnili in ne bodo mu odnehali, dokler ga
ne odstranijo. Malo pred odhodom iz Varaždina sešel sem se v krčmi z
ravnateljem Klaićem. Po kratkem uvodu sem ga vprašal naravnost, kaj ga je
zaneslo med kulturtregerje? On se zakrohoče in veli: „Vidim, da me imate
za švabomana. Kako različne so človeške sodbe! Baš te dni sem zvedel, da
so me ovadili v Zagreb za panslavista. Istina pa je to, če bi imel jaz
oblast, da bi ostale vse naše šole hrvatske, od najzadnje do najprve. Ali
z bikom se pameten človek ne bori. Zdaj vlada sila. Kdor je ne posluša,
ga zmelje in stare, ne da bi to narodu kaj koristilo. No, nekoliko sem pa
res grešen. Včasi govorim brez potrebe po nemški, kakor mnogi drugi moji
rojaki. Če mi očitate kulturtregerstvo radi tega, priznajem na vsa usta,
da se ne morem braniti in kdor je sam brez tega greha, vrzi name slobodno
prvi kamen!“ Tudi orijentsko vprašanje so presojali v slavjanskem duhu
vsi hrvatski uradniki in učitelji. Vsi so jednako žalovali o tartarski
novici, vsi so želeli Rusiji srečo in zmagoslavje. In ž njimi se je
ujemal celo Fodor Feodor. Ko sem šel nekoč mimo njegove lekarne, prepiral
se je v njej ravno z Judi in je zakričal naposled, da sem ga čul na
ulico: Die Türken soll der Teufel holen!

Drugo leto svoje službe sem popotoval o prostem času najrajši v bližnje
Medjimurje, na poluotok, ki ga delata Drava in Mura. Ta zemlja spada
med najplodnejšo v Evropi. Prebivalcev se šteje zdaj do 80.000, ki
so vsi slavjanske krvi in govore kakor Varaždinci bezjaško narečje.
Do 1848. l. je šla ogerska dežela do Drave. Tisto leto pa so zasedli
Medjimurje Hrvatje in dunajska vlada je je podložila banski oblasti.
Ali spomin večstoletne zveze se ni dal tako hitro izbrisati. Ljudje so
ostali prijatelji Magjarom in nasprotniki Hrvatom. Hrvatske uradnike so
smatrali ravno tako za tujce kakor slovenske in nemške, dasi so proti
inozemcem ta čuvstva skrivali. Ilirstvo si tu ni našlo privržencev,
razun nekojih duhovnikov, ki so se ga navzeli v zagrebškem semenišču.
Medjimurje spada namreč pod zagrebško vladikovino in baš ta prilika
jamči, da se ne more lahko izgubiti za slavjanstvo in hrvatstvo. Jaz sem
si dobil tam nekoliko dobrih prijateljev med rojaki, ki so prebivali
v Nedeljišču in Prelogu. Jezikovne razmere se tod niso dosti ločile
od hrvatskih. V Čakavcu se je bilo naselilo krdelo Magjarov, drugo
ljudstvo je govorilo po bezjaški; kdor pa je imel na sebi le količkaj
gospoščine, je blebetal rad po nemški. Sosebno gospe in gospodične je
kazila ta napaka tudi v Medjimurju. V Prelogu sem se jako obveselil, da
so na plesni veselici govorile vse ženske narodni jezik, dasi so bile
oblečene močno po gosposki. Toda prijatelj mi je pojasnil, da so te
deklice proste Preložanke, ki se nosijo bolj po gosposki le na plesišču
in o kaki svečanosti, drugače povse po narodno. V Prelogu sem nazdravil
v večjem društvu tudi hrvatski domovini prav iz radovednosti, kaj poreko
medjimurski gosti. Na moje veliko čudo so vstali in trčili z mano in
tudi pomenek njihov je kazal dobrodejno prijateljstvo hrvatskemu narodu.
Ali še isti dan sem se preveril, da je bilo to narodnjaštvo posiljeno in
lažno. Iste učitelje in duhovnike, ki so z mano trkali, čul sem zvečer
prepevati medjimursko narodno pesen, s kojo so slavili Košuta in njegove
generale. Zapomnil sem si samo dve vrstici: „Oj ti general Klapka — Gde
je tvoja ruka jaka? Bog te poživi!“ Hrvatski uradnik Muž-ić se mi je
pohvalil, kako prijetno živi v Medjimurju. Kamorkoli pride, najde si brzo
prijateljev in je uverjen, da nima tod nobenega sovražnika. Šetajoč se po
Nedeljišču ga ugledam, ko se je peljal nekam na velikem kmečkem vozu. Na
cesti je stala gruča možakov, ki so se zaničljivo zasmejali. Jeden veli:
Viž hrvatsko svinjo, kako se je zavalila v kolih! Drugi meni: Vrag ga je
dal i skelil pa naj ga i uzme! Tretji pritrdi in pravi: Ali bolje, da ga
odnese danes nego jutri! Takih prijateljev si je našel Muž-ić v lepem
Medjimurju...!

Predno se ločimo od Varaždina, moram povedati še kratki roman, ki ga
je doživel v tem mestu Slovenec Ivan ~Slobodin~. Vzrok je ta, ker
nam pojasnjuje povest o njegovi ljubezni žalostne jezikovne razmere
in prilike v gosposkih hrvatskih rodovinah. Ivan Slobodin je bil moj
prijatelj, ki sem ga ljubil ne bolj ne manj nego ravno tako kakor sebe.
Kakor jaz nahajal se je tudi on v državni službi. Z ženskim spolom je
rad občeval, dasi se mu ni znal prilizovati, ker se nikoli ni maral
hliniti. Po malem je ljubil že več deklet, ali to je bila goreča slama,
ki se je vnela in ugasnila. Prva ljubezen njegova pa je bila resnična,
globoka, idealna. Ta gospodična se je zvala Radoslava. Ivan jo je ljubil
tako iskreno, da bi bil dal zanjo svojo kri, svoje življenje, svojo dušo.
Ali Radoslava ni imela veselja in torej ne poklica za zakonski stan.
Odbila je vse snubače, in uslišati ne bi bila mogla niti Slobodina,
ki je pa niti prosil ni, ker je poznal njeno mržnjo na možitev. To
nezgodo je prenesel brez bolečine. Da je odlikovala mesto njega koga
drugega, bi bil poginil od obupa in bridkosti. Tako pa se ni mogel ni
jeziti, ni žalostiti. Privoščil ji je vso srečo v samskem stanu in jel
radostno poslušati mesto sladkih glasov filomele — kose, ščinkovce in
druge tiče. Malo zavezico je bil zasnoval že tudi v Varaždinu, ali
mu jo je korenito razdrl spletkarski kolega Franta. V hišo Šumićevo
je prišel po Goldkragnovem posredovanju. Šumić je bil gospodar dveh
hiš in ob enem cesarski uradnik. K hiši je spadal tudi velik, krasno
obdelan vrt in vinograd blizo štajerske meje. Šumić ni bil bogatin, ali
je lahko izhajal s svojimi prihodki. Dva sina je že dal izučiti in ju
spravil v državno službo, za nju ni trebal trošiti ni groša več. Imel
je tudi več odraslih hčerâ, ki so pa bile vse tako pametno vzgojene, da
niso poznale in želele nobene razkoši in so si umele kak krajcar tudi
prislužiti: skrb zanje torej ni bila velika in nadležna. Usodo drugih
puščam na strani, govoril bodem samo o najmlajši. Zvala se je Milka. V
njo se je zaljubil Slobodin prvi trenutek, ko jo je ugledal. Ugajalo mu
je precej že to, da ni bila bleda in medla, kakor toliko gospodičen,
ki so slovele za krasotice. Taka bolehna lepota se mu je studila, še
bolj pa smilila. Milki je podarila priroda krepko, skladno truplo, bujne
oblike in predražestna lica, na kojih se je žarila sveža rudečica kakor
jutranja zarja. Učila se je ne le pri nunah, ampak tudi pri mnogih dobrih
pisateljih, sosebno pri pesnikih. Najbolj sta se ji priljubila Francoza
Lamartin in divni pisec Pavla in Virginije. Nemški pesniki so se ji
zdeli premalo naravni in o čitanju Goete-jevih romanov se ji je zehalo.
Kakor do malega vsi izobraženi Slavjani, smatrala je za prvaka nemških
pisateljev Šilerja. Misli in čuti njegovi so ji ugajali mnogo bolj nego
Goete-jevi. Zajedno s Slobodinom čitala sta indijsko Sakuntalo in on se
je moral čuditi njenemu estetičnemu okusu, s kojim je pogodila vsako
krasoto te klasične igre. Silno pa ga je užalila opazka, da Milka ne ve
ničesar o narodnem slovstvu. Celó Kačić in Vukova zbirka narodnih pesnij
sta ji bila povse neznana! Tolažila ga je misel, da se da ta nevednost
v malo tednih odstraniti. Posodil ji je torej Vuka in jo opominjal, da
bi ga prebirala na vso moč marljivo. Neizrečno pa ga je veselilo, da je
kazala ljubica o vsaki priliki svoje nedolžno, zlato srce, ki je bilo
popolnoma prosto vsake hlimbe in zlobe, vsake laži in zvijače. Vedno je
govorila samo to, kar je mislila in čutila. Mnoge ženske imajo sto trm,
s kojimi nadlegujejo svoje ljudi. V Milki ni bilo ni sledu te slabosti.
Bila je zmerom jednako zadovoljna z usodo, dobre volje, vedrega čela,
prijazna proti vsakemu človeku in tudi proti živalim. Prave jeze ni
poznala, mesto nejevolje obšla jo je lahka otožnost, ki je pa kmalu zopet
izginila. Šalila se je rada in včasi jako duhovito, nikoli pa ni nikogar
pikala, zbadala ali obrekovala. Smejala se je tako zvonko, ljubko in
blagoglasno, da bi jo bil človek le gledal in poslušal. Brez dela ni
nikdar posedala in postavala, tudi ob najživahnejšem razgovoru vršili
so se ji prsti s kakim pletivom. Kuhati je znala kakor da je izučena
kuharica, sosebno so se ji posrečile tiste jedi, katere je Slobodin
najrajši užival. Ob kratkem se daje sodba o njej tako izreči: Milka je
spadala po vseh svojih telesnih in duševnih svojstvih v izbrano ali ne
veliko krdelo tistih žensk, s katerimi pameten in pošten mož ne more
biti nikoli nesrečen. To je spoznal tudi Slobodin, ali skrbelo ga je
čedalje bolj nekaj drugega. On je bil oduševljen Slovenec in Slavjan,
svoj narod in jezik je ljubil bolj nego svojo dušo in svoje zveličanje.
Nemški je govoril samo, če je bil prisiljen, po svoji volji nikoli.
Imel je za največjo sramoto na svetu, ako govori izobražen človek jezik
najhujših naših sovražnikov. S poštenim, pravim Nemcem se je menil rad
tudi on po nemški. Če je pa slišal tujo govorico iz ust kakega rojaka,
se mu je zdelo, kakor da mu sili v nos asa fetida ali da mu zasaja kdo
med rebra bodalo. Milko so vzgojili poleg glupe gosposke šege po nemški,
Slobodin je moral torej ž njo nemškovati. Ali mislil si je: Le počakaj,
tičica moja, kadar mi podariš srce, dobi to tajčanje brco in kramljala
bova lepo po domače. Tej izpremembi se je nadjal tem laglje, ker je
kazala deklica toplo rodoljubje in je sovražila Nemce radi njih napuha,
krivičnosti in silovitosti. Šilerja ni marala več čitati, odkar je našla
v Valenštajnovem taboru tiste gnjusne čenče o hrvatski vojaščini. Pomnila
je tudi njegove „Der Kroaten und Wallonen fürchterliche Banden“, ki
strašé v „tridesetletni vojni“. Goete-ja je smatrala dolgo za pravičnega
proti tujim narodnostim. Bravši v nekem listu, da je priporočal pruski
vladi, naj ponemčuje svoje Poljake z gledališčnimi družbami in igrami,
zavrgla je tudi njega in postala ji je sumna in zagatna vsa nemška
literatura klasične dobe. Z veseljem je čitala le še Čoke-ja in nemške
prevode iz inorodnih slovstev. Nekoč jo je vprašal, ali je prebrala
že Vukove narodne pesmi. Ona se zasmeje in veli: Kako bi jih brala,
ko ne poznavam teh čudnih črk! V šoli se jih nismo učile, sama se pa
tudi nisem mogla zaljubiti vanje. Prinesite mi kako knjigo s hrvatskimi
ali pa z nemškimi črkami — tako bom rada čitala, če bo zame, Vuk pa
me ne more mikati. Slobodina so te besede užalile, vendar je molčal,
ker mu do takrat še ni dala srca. Sčasoma se je tudi to zgodilo. Njuna
ljubezen ni bila nadzemeljska, zračna, idealna, nego krepka, človeška,
vedra in poštena, taka, kakoršno poraja in zahteva od sveže mladine
nepokvarjena priroda. Zdaj je vprašal Slobodin resno svojo ljubico: Ti,
ali se ne zdi tudi tebi grdo, da se pogovarjava midva po nemški? Nemce
oba jednako črtiva in moralo bi naju biti sram, da si priobčujeva svoje
čute ljubezni na jeziku naših večnih nasprotnikov in zatiralcev. Ona mu
odgovori: E, pa dobro, nauči me ilirski, pa se bova potem pomenkovala
po ilirski! Verjemi, da bo to tudi meni ljubo. On jo čudno pogleda in
zajeclja: Kaj jaz da bi učil tebe ilirščine?! Ti si izobražena Hrvatica
in moraš znati ta jezik bolje nego jaz, ki sem se ga začel učiti resno
šele pred nekojimi meseci. Pa ako ti ne teče gladko ilirščina, dobro,
govori z menoj po varaždinski, po bezjaški! Ona se mu je izgovarjala,
da to narečje ni dosti razvito za izobražen pomenek, mnogi Ilirci se
mu rogajo. Po dolgem prerekanju in pričkanju sta se pogodila, da bosta
govorila med sabo doma po nemški, na ulici in sploh vpričo tujih ljudi
po bezjaški, da ne bo mogel nihče misliti, češ, ta dva se sramujeta
narodne govorice. O takih prilikah sta se pomenkovala odslej res vselej
po domače, po bezjaški, ali je Slobodin kmalu zapazil, da dela Milki tudi
to narečje težave; često je molknila, ker ji ni prišla na misel prava
beseda. V Šumićevi rodbini so vladale za občevanje precej čudne razmere.
Z gospodom je govorila gospa vedno po domače, po bezjaški. Tudi z mano
je govoril on le po bezjaški, z otroki pa včasi tudi po nemški. Proti
njim se je gospa skrbno čuvala, da ni izustila nikoli ni jedne hrvatske
besede. Gospodične so nemškovale tudi med sabo i z drugimi ljudmi, dočim
je njihova mati s sosedi in tujci bezjačila. Ko sta prišla na dopust oba
sinova, cesarska uradnika, vedla sta se jako različno. Mirko je govoril
z rotelji po bezjaški, z mano vedno po ilirski, tudi s sestrami ni hotel
občevati po nemški, mešal je pri njih ilirščino s kajkavščino. Povse
drugačnega kova mož pa je bil njegov brat Fric. Po domače je govoril samo
z očetom, z vsemi drugimi pa le po nemški, tudi če so ga vprašale sestre
kaj po bezjaški, odgovarjal jim je po nemški. Z Mirkotom se je moral
meniti po ilirski, ker bi drugače ne bil dobil odgovora. S Slobodinom
je hotel po vsej sili nemškovati. Ta ga je osorno zavrnil in dejal, da
s Hrvatom ne govori nikoli po švabski. Odslej se ga je bal in ogibal
kruhoborski nemškutar. V društvu se je delal, kakor da ga ne vidi. Neko
popoludne smo se izprehajali po Šumićevem vrtu in razpravljali politična
vprašanja. Na vrsto je prišel tudi bogoslužni renegat Bah in Milka
se je proti njemu tako vnela, da je stisnila pest in vihteč jo proti
severozapadu zaklicala z grozečim glasom: Če je na nebu še kak pravičen
Bog, mora kaznovati to strašno nehvaležnost, s katero se povračuje vedno
vernemu hrvatskemu narodu! Fric zakriči sestri plaho in srdito: Bedasta
baba, ti nas spraviš še v ječo! Bog ne daj, da bi se v Zagrebu zvedelo,
kaj se čveka na našem vrtu. Slobodin je bil ta dan povse zadovoljen s
svojo ljubico. Ali menda še tisti teden sta se sprla in precej resno. On
ji je zopet očital, zakaj se ne potrudi, da bi se naučila dobro svojega
materinskega jezika. Ona se mu nasmeje ter odgovori šaljivo: Kaj me
karaš, saj govorim s tabo po materinski: po nemški. Z mano ni mati nikoli
drugače govorila nego po nemški. Moj materinski jezik je torej nemški, pa
reci kar hočeš! Te pravzaprav resnične besede so Slobodina prestrašile
in razkačile. Začela sta se prepirati in ko je šel domov še za dne, kar
ni bil vajen, ji ni rekel niti z Bogom. K Šumićevim ni zahajal potem
cel teden, dočim je bil prej vsakdanji gost. Ali strastna ljubezen mu
ni dala, da bi se še dalje jezil in prebival brez sladkih poljubov in
objemljajev svoje Milke. Našla sta se po naključju pri njenem sorodniku,
in podala roke in se zbogala. Novo jezo je užgala v Slobodinu Milkina
mati, ki je dejala, da se dekla in gospodična ne smeta izjednačiti.
Gospodični bi se ljudje smejali, če bi govorila prosto po horvatski, zato
je skrbela, da so se njene hčere naučile dobro nemški jezik. Slobodin je
ugovarjal, da jezik teh dveh stanov nikakor ne sme ločiti. Gospodična
se razlikuj od dekle po izobraženju, po oliki in po opravi, nikdar pa
ne po govorici. Na Nemškem, Laškem in po vseh naprednih deželah govore
vsi stanovi isti jezik. Kadar se jaz oženim, morala bo žena govoriti z
mano po domače, za nemščino ne bo nobenega kota v moji hiši. Šumićevka
se dobrovoljno zakrohoče: Oho, kaj tako vi kanite urediti svoj dom?! E,
le počakajte malo! Že marsikdo je rekel: Moja žena bo morala biti taka
pa taka. Pozneje pa se je pokazalo, da je moral biti mož tak, kakor je
ženica zahtevala. To roganje je silno zapeklo Slobodina, ki je bil brez
konca in kraja občutljiv za vse, kar je bilo narodno. Po tem pomenku je
snel precej klobuk, se priporočil in odšel. Šumićevko je imel odslej
za zakrknjeno nemškuto, kar pa ni bila. Še bolj ga je razdražila drugi
dan, v nedeljo ko so ji došle v pohode nekatere znane gospe. Jedna je
pravila, da je dobil njen nečak jako dobro službo v Zagrebu. Priporočen
je bil na prvem mestu zato, ker je znal dobro nemški, dasi so bili drugi
prosilci mnogo starejši in ne brez zaslug. Da, nemški jezik je dandanes
mladim ljudem tako potreben kakor vsakdanji kruh; brez njega ne dobiš
niti najmanjše državne službe. Gospa Šumićevka te besede potrdi in veli:
Jaz sem zanaprej vedela, da tako pride. Zato sem prepovedala svojim
dečkom, ki so bili v Zagrebu, da niso smeli pisati po hrvatski ni meni,
ni svojim sestram in sploh nikomur ne. V Zagrebu sem jim našla stanovanje
pri nemških ljudeh, kjer niso slišali nobene hrvatske besede. Tudi doma
so zahajale po mojem ukazu samo v take hiše, kjer se je govorilo tudi
po nemški. Nekateri pravijo: Svoj jezik treba najbolj ljubiti. E, kdo
pa vam to brani? Ljubite ga, kolikor vas je volja, ali samo ž njim ne
pridete daleko, ne po cesti ne v službi. Hrvatski naši otroci že tako
znajo in ni straha, da bi svoj jezik pozabili, dokler žive na Hrvatskem.
Z nemščino je to drugače. Treba se je je učiti in imeti skrb, da se
ne pozabi. V Slobodinu je vse vrelo, ko je poslušal te in druge take
razgovore. Šumićevko je imel odslej za podrepnico in služkinjo Bahovih
huzarjev in za zarotno sovražnico svojega naroda. Občeval je ž njo le še
toliko, da se ni čutila preveč razžaljeno. Če ni našel doma Milke, ni se
hotel več muditi pri njeni materi in sestrah, poklonivši se je odšel.
Lotila se ga je velika čmernost, ljubezen se mu je zazdevala vsak dan
bolj čudna in nevarna. To mu je seveda jako ugajalo, da je Milka iskreno
ljubila hrvatski narod in kazala često tople simpatije za vse slavjanske
rodove. Ali že mu je vstajal sum, če ne izvirajo ta čuvstva morda iz
ženske politike. Hotela bi ga ž njimi prikleniti k sebi. Jel je dvomiti
včasi celó o njeni plemeniti ljubezni. Razpaljena mečta mu je velela: Ona
zna tvojo mržnjo na nemški jezik in govori s tabo vendarle po nemški!
Da te resnično ljubi, ne bi zinila ni jedne švabske besede. Če ne zna
ilirski, govorila bi s tabo po varaždinski, po bezjaški. Take sumnje
in dvomnje pa niso mogle nikoli dolgo trajati. Izginile so navadno že
prvi trenutek, ko jo je zagledal, ker jo je ljubil resnično in strastno
kakor še nikoli nobene druge. Ali s tem pa je le ni nehal nadlegovati,
da bi govorila ž njim po ilirski. Ta zahtev ji je začel že presedati.
Smejaje se reče mu nekoč dobrodušno: Saj sem ti že dejala, da me nauči
ilirski, prej se ne morem postavljati s tem modernim jezikom. Dokler pa
ne znam dobro vsaj glavnih pravil njegovih, govorila bom nemški. S to
govorico te nisem nikoli razžalila. Nikdar ne pozabim tvoje radosti, ko
sem ti priznala po nemški, da te ljubim. Takrat nisi nič godrnjal, da ti
nisem rekla tega po ilirski. Zato bodi pameten in hvaležen za to, kar si
dosegel! Za naju dva je in ostane poglavitna reč ljubezen, vse drugo je
postransko in malenkostno. Te duševne besede pa niso ganile Slobodina.
Precej osorno odgovori ljubici: Za me pa je in ostane poglavitna reč
narod; tebe ljubim, ker si hči bratskega mi hrvatskega naroda. Da si
Nemka, ne bi te pogledal. To pa je strašno žalostno, še bolj pa sramotno,
da Hrvatica zametuje svoj jezik in se zateleba v hrapavo govorico naših
sovražnikov. Milko obide skoro nevolja, ali se premaga in v lepe oči ji
stopijo solze, s sklenjenima rokama gleda v Slobodina, kakor da bi ga
hotela prositi usmiljenja. Politična strast pa je njega tako zaslepila,
da ni opazil njene bridke stiske in muke. Taki prepiri so se med njima
pozneje še večkrat vneli. Slobodin se je kdaj tako razdražil in utogotil,
da je zanemarjal Šumićevo hišo in Milko po več dni zaporedoma. Nekoč se
je celó zarekel, da ga ne bo nikoli več, ali strastna ljubezen mu ni
dala, da bi izpolnil to brezdušno pretnjo. Po nekem naključju je zvedel,
da je dejala Šumićevka svoji sosedi in sorodnici: Ako se Milka omoži in
mi mož umrje, preselim se za vselej k njej, ker mi je najljubša izmed
vseh otrok radi svoje presrčne odkritosti in dobrodušnosti. Te nedolžne
besede so prestrašile Slobodina, kakor da bi ga bil gad pičil. Zdaj je
popolnoma obupal, da bi mogel privesti Milko na pravo pot. Mislil si
je: Ako svojo ljubico vzamem, bi bilo že še nekaj nade, da popusti to
vražjo nemščino, toda glavni pogoj bi moral biti, da ostaneva sama. Če
pa se nama pridruži tašča, ta trdo zapečena renegatka, potem z Bogom
vsako upanje, da izgine iz moje hiše neprenosna sramota nemškovanja.
Moji otroci bi se v takem društvu navzeli nemškega mišljenja in
izdajalskega duha, jaz bi bil oče narodnih odpadnikov, najostudnejših
zverij na svetu. Slobodin je bil zdaj uverjen, da ga čaka na Milkini
strani najstrašnejša bodočnost, ne pa tista neskončna, idilična sreča,
katero mu je obetalo srce na začetku njunega znanja. Odslej ga je minul
notranji mir. Razmišljal je po noči in po dnevu svojo težko usodo, koja
mu nakloni sramoto na vseh treh potih, ki se pred njimi odpirajo. Ako
se Milki izneveri, stori neodpusten greh, ki ga bo spremljal do groba.
Ako se ž njo pozakoni, nakoplje si na glavo ponemčeno ženo, nemški
zarod, narodno izdajalstvo. Ostaja mu torej le še tretji pot, da konča
sam sebe in odvrne sramoto s samomorom. To nakano je pasel v sebi več
tednov. Naposled se mu je milo storilo, da bi šel pod zemljo tako mlad in
čil, še predno je mogel svojemu narodu kaj koristiti. V Slobodinu se je
vršila grozovita borba. Strastna mržnja na Nemce se je kosala s strastno
ljubeznijo do lepe Milke. Ta notranja vojna se je končala z zmago
sovraštva: ~Slobodin se Milki izneveri~, da bi mogel ostati zvest svojemu
narodu. Zgodilo pa se je res to, kar si je sam prerokoval. Neodpustni
greh ljubavne nevernosti ga je spremljal mnoga in premnoga leta in ga bo
tiščal in pekel do groba. Oženil se je pri drugi, pri rojakinji svoji, ki
je govorila ž njim samo slovenski, ali mu s tem še ni prinesla zakonske
sreče. Spoznal je sčasoma mnogo deklet gosposkega in prostega stanu, ali
ni našel med njimi nobene, ki bi se po svojih duševnih in srčnih vrlinah
dala le količkaj primerjati njegovi nekdanji Milki. Slobodina izgovarjajo
kolikor toliko samo njegova leta. Dopolnil je bil na odhodu iz Varaždina
še le 24. leto svoje dobe. Do takrat je tičal največ v svojih bukvah.
Kakor ni poznal ljudij sploh, bilo mu je povse neznano skrivnostno žensko
srce. On ni vedel, da mladenič ne sme v ljubezni nikoli zahtevati, naj
opusti ljubica kako navado ali razvado. Če ga resnično ljubi, bo v zakonu
sama brez opomina storila to, kar njen mož želi. Slobodin je zapravil
srečo svojo in svoje Milke po svoji nevednosti in neumnosti. Zavedla ga
je prevelika politična strast. Da je vzel Milko, ni se mu bilo ničesar
bati. V hiši bi bil vladal vsekakor narodni jezik. On bi bil govoril po
ilirski, tašča po bezjaški in Milka bi bila najbrž ti dve narečji mešala.
Otroke pa bi mu bila vzgojila njegova šola za trdne Ilire, ki bi bili
prejeli od očeta tudi ljubezen do vseh slavjanskih bratov. Tako lepo in
veselo življenje ga je čakalo, ako bi bil poslušal glas svojega ljubečega
srca! On zdaj to dobro ve in se bridko kesa. Izkušnje drugih rodoljubnih
mož so ga poučile, da je dobro ženo prav lahko pridobiti za narod, četudi
je bila vzgojena v tujem duhu in na tujem jeziku. Slobodin je poznal
gospo Kvatarnikovo, ki do poroke ni govorila ž njim ni jedne hrvatske
besede, gospo trgovca Jakića, ki je znala samo laški in francoski, ko
se je ž njim seznanila, pa kako oduševljeni in značajni domoljubki sta
postali obe po izgledu in napotku ljubljenih soprogov svojih! Ne smem
zamolčati, da je hotel Slobodin svojo krivico popraviti. Po kratkem
zakonu mu je žena umrla. Namenil je precej potovati v Varaždin, prositi
na kolenih Milko oproščenja in jo snubiti. Ali baš takrat ga je začela
usoda preganjati, da ni mogel izvršiti te poštene namere. Spoznavši,
da je vsaka in tudi državna služba kruta sužnjost, izstopil je iz nje
v svobodno življenje. Dohodkov je tudi sedaj imel dovolj zase, ali za
rodovino jih je bilo premalo. Dobil si je sicer razne zaslužke, ali
vsi so bili le začasni in nestanovitni. Zdaj se je seveda že silno
postaral, ali še dandanes spominja se vsak dan zapuščene Milke in se trka
s skesanim srcem na prsi vzdihujoč: Mea culpa, mea maxima culpa! Vsak
večer, kadar se uleže v posteljo, prosi Boga, da bi mu odpustil mladostni
greh. Milka je žalovala več let po izgubljenemu ljubimcu, potem se je
potolažila, ker je po vsej priliki spoznala, da s tako trmastim človekom
ne bi bila živela složno in srečno. Ostala je vesela samica in iskrena
Hrvatica, dasi se ni naučila nikoli pismene ilirščine...

Varaždin sem ostavil brez srčnih bolečin. Mesto stoji na neizmerni
ravnini, katero sem se že naveličal gledati in prehajati. Jaz ljubim
hribe in bregove, čisti gorski zrak, hladne gorske studence. Zato sem
se potrudil, da pridem v hribovito, skalnato Primorje in deželna vlada
me je uslišala in premestila na Reko. Jako, jako težko pa mi je bilo
ločiti se od pohlevnih, blagih, dobrodušnih, odkritosrčnih, gostoljubnih
Varaždincev. Uveril sem se, da boljših ljudi, nego so oni, ne more
imeti nobeno mesto naše prostrane zemlje. Ohranil sem si jih v dobrem
spominu do svoje sive starosti in še sedaj na pragu groba jih pozdravljam
presrčno in iskreno: Bog vas živi, mili hrvatski bratje! Naj vam podeli
njegova milost vse svoje blagodati, dušne in telesne na tem in na onem
svetu!

    [1] Pripomnje.

    1. Jaz pišem ~tuja imena~ tako, kakor jih izgovarjamo Slovenci.
    Tega pravila se drže vsi ruski pisatelji. Treba, da jih drugi
    Slavjani posnemajo.

    2. Jaz pišem ~slavjanski~, ne „slovanski“. Ogromna večina
    slavjanskih narodov in pisateljev veli: Slavjan, slavjanski.
    Ugovarjase, da to ni pravilno. E, pravilno ni niti „Slovan“,
    „slovanski“ nego ~Sloven, slovenski~, kar je pa dvoumno. Taka
    imena so konvencijonalna. Pustimo torej češko obliko!

    3. Jaz pišem „~čedalje bolj~“, ne pa kakor je zdaj navada „čim
    dalje bolj“. Ta novica se mi ne zdi opravičena. Narod je ne
    govori nikjer. Jaz ne vem, zakaj se je uboga besedica „~če~“
    tako zamerila našim pisateljem, da so jo popolnoma zavrgli.

    4. Jaz pišem „~boje, bojda~“, ne pa po sedanji šegi „baje“.
    Povsod, kjer izgovarja naš narod samoglasnika _a_ in _o_
    pravilno, govori se: ~boje, bojda~. Ta beseda, mislim, da ni
    v rodu glagolu bajati (srbski: bajagi je turcizem), najbrž je
    skračena iz „~bojim se, da~“.

    5. Jaz pišem: „~Po slovensk_i_~“, „~po hrvatsk_i_~“ i. t. d.,
    ne pa: „~po slovensk_o_~“, „~po hrvatsk_o_~“ i. t. d. Kar je
    meni znano, govori naš narod povsod, koder izgovarja čisto vse
    samoglasnike: po slovensk_i_ i. t. d., ne pa po slovensk_o_.
    Tega pravila se drže i mnogi drugi Slavjani.

                                                    _Janez Trdina._



II.

V središču Hrvatske. Ilirski duhovniki — vzor rodoljubja, naprednosti
in značajnosti. Silna važnost ilirstva za duševni podvig in napredek
hrvatskega naroda.


Počitnice 1. 1855. sem preživel v sredini banovine in hrvatske zemlje
sploh. Moj prijatelj Žepič se je ženil in za druga si je izbral mene.
Sorodnik njegove neveste, lupoglavski župnik Štefan Mlinarić nas je
povabil k sebi, da se opravi poroka in svatba pri njem v Lupoglavu. Ker
Žepiču niso prišla o določenem času potrebna pisma, morali smo čakati
dober mesec, predno ga je župnik mogel poročiti. In potem smo ostali
pri njem še več časa. Ali jaz sem se mudil le malo v Mlinarićevi hiši.
Hodil ali vozil sem se ž njim na obed k bližnjim župnikom ali pa sem se
izprehajal sam po obližju in daljni okolici. Dvakrat sem popotoval v
Zagreb, v Slavoniji sem prebil cel teden in proti koncu počitnic sem jo
mahnil v trgovski Sisek. Občeval sem ta dva meseca skoraj le z duhovniki
in učitelji. Obenem pa mi je dajal vsak dan dovolj prilik, da se seznanim
tudi s kmečkim življenjem naših bratov Hrvatov. Boljšega človeka, kakor
je hrvatski „muž“ (= kmet), vsaj jaz nisem našel med slovenskimi kmeti. V
svojem vedenju proti gospodi je še preveč ponižen in pohleven, priljuden
in postrežljiv pa je proti vsakomur, še proti beračem. Na cesti se
ogne z vozom celo potniku, ki peš hodi, če je to le količkaj mogoče.
Pa kako zna hvaležen biti! Napiši le pet vrstic sinu, ki se mu nahaja v
vojakih v daljni deželi, in te male dobrote ti ne pozabi do smrti. To
pa ni res, da bi živel tako slabo, kakor se pri nas misli. Vsakdanje
jedi so proste, ali zdrave in tečne in mu diše tem bolje, ker si jih
sam pridela. Vina popije več nego naši Gorenjci in včasi nekoliko čez
pravo mero, ali tudi takrat ostane z redkimi izimki miren in dobrodušen.
Pretepi in poboji vinskih bratcev tam niso tako česti in navadni, kakor
na Slovenskem. L. 1855. sem našel na Hrvatskem še vse polno velikih
in trdnih kmetij, obsegajočih po 40 in še več oralov. Na travnikih in
pašnikih se je paslo povsod obilo vsakovrstne živine, v hrastovih in
bukovih gozdih je vse mrgolelo dobro rejenih prascev, okoli hiš pa si
videl povsod cele jate rac, gosij in puranov. Meso hrvatskemu kmetu res
ne pride vsak dan na mizo, kos govedine si kupi le o največjih praznikih
in svečanostih, tem več pa povžije prekajene in neprekajene svinjine
in kuretine. Tako je bilo vsaj še leta 1855. Od takrat vem, da se je
mnogo izpremenilo. Bahova vlada in nekoje njene naslednice so strašno
opustošile blagostanje hrvatskemu kmetu. Ko sem popotoval po hrvatski
deželi, iskal bi bil v njej zaman ljudi, pogibajočih od glada, zaman
hiš in do malega celih vasij, ki bi se prodajale radi neplačanih davkov
in dolgov, zaman izbeganih jokajočih potnikov, ki hite v neznani svet,
sosebno v daljno Ameriko, ker jih domača zemlja ne more več prehraniti.
Pred 50 leti si je še kmet lahko pomagal. Da plača štibro, pognal je par
prašičev na semenj ali v Zagreb, pa se je znebil vsake sitnosti in skrbi.
Nosil je brez posebne brige tudi večje stroške. Prodal je izmed petih
konj jednega, izmed sedmih volov jednega in je plačal za hrano svojemu
sinu gimnazijcu ali pa si prikupil lepo sosedno njivico. Zadruge so
takrat še čvrsto stale, pozneje so se nekako omajale in izgubile pravi
red in zakon. Trebalo jih je nekoliko preosnovati, poleg potreb sedanjega
veka ali mesto reforme dala jim je vlada, ki se je zvala narodna, smrten
udarec. Nastopil je obči polom, stare zadruge so razpadle in nove se
niso mogle osnovati. To uničenje zadrug in vedno rastoči davki so bili
poglavitni vzroki, da hrvatski kmet dandanes ne more več zdelovati, da
kmetija zahteva več stroškov, nego mu donaša prihodkov. Prosto diha
sedaj samo tak kmetovalec, ki se bavi poleg poljedelstva s trgovino,
krčmarstvom ali rokodelstvom. Zlobni tujci in tudi domači bedaki kvasijo,
da je hrvatski kmet zato ubožal, ker je prelen in neče „racijonalno“
gospodariti. Prelen! Bože moj, ali vas ni sram, da mu očitate tako
očividno laž? Poglejte pozorno njegovo izmučeno truplo, ogoreli obraz,
znojno čelo, roke žuljave in trde kakor kamen, pa mi recite po duši, ali
so to znamenja zanikarnosti in lenobe? Zemljo svojo obdeluje res da po
starem, podedovanem načinu, ali ta način ni tako brezumen, kakor mislite,
potrjajo ga brezštevilne stoletne izkušnje. S porabo novodobne znanosti
se daje to seveda doseči marsikak poboljšek in napredek. Ali priporočite
in razložite jo vi, izobraženi ekonomci, svojemu bratu — kmetu-trpinu z
blago besedo, posebno pa z dobrim izgledom in uverite se, da vas bo rad
poslušal in vas zahvalil za pouk precej tisti trenutek, ko spozna resnico
vašega dokazovanja.

V Lupoglav smo prišli, ko so se začeli ravno glavni izpiti v deželskih
šolah. Poslušat so jih hodili vsi duhovniki pa tudi drugi omikani ljudje
iz okolice. Mene je jako mikalo izvedeti, kako kaj napreduje narodno
šolstvo na Hrvatskem. Reči moram, da so me uspehi iznenadili. Našel sem
mnogo več, nego sem pričakoval. Učilnice so bile vse nove, osnovale so
se šele pred nekoliko leti, nekatere baš tisto leto. Neizrečeno me je
veselilo, ko sem zapazil, kako vneti so vsi stanovi za narodno šolstvo.
Učitelji so se trudili veliko bolj, nego jim je nalagala stroga dolžnost.
Povsod so otroci gladko in razločno čitali, čedno pisali in urno in brez
pomote računali. Poučevali so jih od kraja le po bezjaški, kar treba
vsekakor odobravati, ilirščina je prišla šele pozneje na vrsto. Tudi
vse glavne reči krščanskega nauka so znali učenci na pamet, tako trdno
in natanko kakor očenaš. Nekateri so na koncu izpita tudi čuvstveno
in razumno po ilirski krasoslovili. Jaz sem se udeležil kakih deset
izpitov, ki so me vsi popolnoma zadovoljili. Vsa čast gre tudi hrvatski
duhovščini, da je pomagala tako goreče in često z znatnimi žrtvami
ustanoviti te prepotrebne narodne zavode. Prosto ljudstvo se marsikje
presneto malo briga za začetne šole, smatra jih za težko breme, ki mu ga
naklada vražja gospoda, najrajše bi se jih povse odkrižalo in znebilo.
Hrvatske kmete pa sem videl malone brez izimka vse navdušene za šolo,
brez mrmranja so dovolili in dali zanjo vse, karkoli je oblast želela
in zahtevala. Mnogi so žrtvovali tudi dosti več, nego je bila njihova
dolžnost. Največjo čast in slavo pa si je zaslužil mož, ki je znal
zanetiti ta sveti ogenj v vseh slojih hrvatskega naroda. Ta znameniti mož
je bil šolski nadzornik ~Ilijašević~. Banu Jelačiću se mora priznati
velikanska zasluga, da je znal najti in postaviti prave ljudi na pravo
mesto. Največ po njegovem trudu se dobili Hrvatje vladiko Štrosmajerja,
in samo po njegovi nujni priporoki je potrdila dunajska vlada Ilijaševića
za nadzornika narodnih učilnic, i mestnih i deželskih. Ilijaševića
moramo imenovati vsekakor največjega, najgenijalnejšega pedagoga, ki
ga je rodila hrvatska zemlja. Dal je narodnemu šolstvu hrvatskemu tako
trdno gmotno in moralno podlago, da ga ni mogla porušiti niti silovitost
Bahove vlade. Ta je podelila sicer Ilijaševiću drugo, odličnejše in
dohodnejše mesto poleg latinske: Promoveatur, ut amoveatur! Njegovo
službo je izročila Jarcu, ki je po takem dobil pod svojo oblast vse
hrvatske šole in je že začel odrivati in izganjati narodni jezik tudi iz
glavnih šol. Za njimi bi se bile vrstile kmalu tudi začetne, deželske.
Ali oktoberski diplom je odvrnil to grozno nezgodo še o pravem času
od hrvatskega naroda. Bahova predrznost torej ni utegnila uničiti ali
bistveno izkaziti slavnega dela Ilijaševićevega. Narodno šolstvo se je
razvijalo in razcvitalo še dalje v njegovem duhu, po njegovih nazorih
in pravilih. Dvignilo se je brzo na razmerno jako visoko stopinjo in
hrvatsko učiteljstvo je zasedlo prvo mesto med učiteljskimi zbori vsega
slavjanskega juga.

Izpiti in delitev nagrad so trajali često do jedne ure. Potem smo šli
obedovat k župniku. Med obedom so se vršile brezbrojne zdravice, sklepala
so se tudi pobratimstva. Pobratil sem se z vsemi učitelji, s kojimi sem
se seznanil, in istotako z vsemi kapelani in z veliko večino župnikov in
posvetnih gostov. Menda se nisem čutil v vsem svojem življenju nikoli
tako srečnega, kakor tod v srcu hrvatske zemlje. Živel sem zdaj v čisto
narodnem zraku, med samimi istinitimi rodoljubi, ki so gojili z mano
iste nade, isti strah, iste ideale. Dočim se je v Varaždinu malokomu
izljubilo, da bi govoril o narodu in so se sosebno meščani izogibali
pred krimsko vojno vsake politike, imeli smo zdaj cel naroden parlament
in pojavile so se kakor tudi v državnih zborih različne stranke. Vroči
narodnjaki so bili vsi duhovniki in učitelji, z večine so goreli tudi za
slavjanstvo, prijatelji Slovencem pa so bili vsi. Mnogi so kazali tudi
tople simpatije za Srbe. Eden je bil celo bolj Srb nego Hrvat po svojem
čutu, mišljenju in upanju. Nekateri duhovniki pa so le očitali Srbom
separatizem in sebičnost, vendar so se vsi nadejali, da jih privede sila
in potreba v isto kolo s Hrvati. Opazil sem o takih prilikah povsod,
da se je začelo ilirsko ime pozabivati in izgubljati. Mesto njega je
zavladalo če dalje bolj ~jugoslavensko~ ali pa tudi že hrvatsko. Ilirstvu
je jela pešati in zatemnjevati slava objednem z odpravo ustave, ko je
odigral njegov oče svojo nekdaj tako imenitno in sijajno ulogo. Že 1853.
leta, ko sem bival še na Dunaju, vem, da se je smejal ilirskemu imenu
velenadarjeni, mladi Slavonec Ignacij Berlić. Če ga je kdo vprašal,
kakov rojak da je, odgovoril je vselej: „Ja sam Srbin.“ Ravnotako je
zavrgel to ime moj ljubimec Milan Bubanović, hotel je biti na prosto
Hrvat in nič drugega. Večini pa se je priljubil kakor pravim, nazov
~jugoslavenski~. Pismeni jezik je ohranil svoje ~ilirsko~ ime. Govorili
so ga jako dobro vsi učitelji in mlajši duhovniki, starejšim je rabila še
vedno latinščina in bezjaščina. Jelačića in Gaja so grajali in obsojali
strogo mnogi moji pobratimi. Gaja so zvali ~stara baba~. Ustrašil se
je Švabe kakor zajec lovca. Vrgel je v blato narodno zastavo, ž njo pa
tudi sam sebe in svojo slavo. Jelačića so imenovali ~njemački guslar~,
ker je za mladih svojih let zlagal res nemške pesmi. Trdili so sploh,
da je ubil v njem avstrijski vojak hrvatskega rodoljuba. Silno so se
jezili vsi narodnjaki tudi na Zagrebčane, ki so uskakovali takrat kar
kupoma v nemški tabor, popolnoma pozabivši slavne dni, svečanosti in
čine leta 1848. Ko sem jih ves v čudo izpraševal, kaj je naredilo ta
žalostni prevrat, odgovarjali so mi do malega vsi jednako. V Zagrebu so
se zbirali že pred l. 1848. rodoljubi iz vseh koncev in krajev hrvatske
kraljevine. Tam je stanoval in deloval vodnik ilirske stranke, Ljudevit
Gaj s svojo gardo ilirskih pisateljev in strastnih agentov. Noč in dan
nisi čul drugega nego narodne davorije, iskrene govore mladih rodoljubov,
psovke, kletve, hujskanje vsakovrstnih politikov in politikastrov. Bilo
je, kakor da zboruje v vsaki kavarni, v vsaki krčmi kak parlament. V tej
šumni kolobociji ni bilo varno izdajati se za magjarona ali se ustiti
za Nemca. Če je kdo v pijanosti kaj takega poskusil, padalo je po njem,
da so mu vse kosti pokale. Nekoliko miru je prinesla v mesto vojna z
Madjari, ker so spremljali mnogi rogovileži bana preko Drave. Za dolgo in
krvavo vojno je nastopila splošna upehanost in trudnost, ogromne žrtve,
koje je zahtevala, oslabile in pogasile so sčasoma politične strasti in
tudi domoljubni ogenj. Vendar pa je ostal Zagreb še vedno središče in
zbirališče vseh rodoljubov, vse narodne inteligencije. To je trajalo
do absolutizma, ki je zavladal po večletnem pripravljanju 1852. leta.
Takrat se je dejalo — šek! Z jednim mahom se je odpravilo vse, kar se je
razvilo tekom stoletij v našem narodnem bitju. Dobili smo nemško upravo,
nemško sodstvo, nemške zakone, nemške uradnike. Ali uradi se niso dali
osnovati brez „Ilirov“, koje bi bila vlada najrajše utopila v kaplji
vode. Razpisale so se brezštevilne nove službe. Zahtevala se je zanje
tako po strani tudi strokovna izobrazba, med vrsticami pa se je moglo
čitati, da je glavni pogoj znanje nemškega jezika. Mladi Hrvatje, ki
so dovršili pravoslovno akademijo, pa tudi taki, ki so dovršili komaj
gimnazijo, prosili so službe in si poiskali protektorjev, če se ni hotelo
posrečiti brez njih. Mnogi so službo tudi dobili, nekateri v Zagrebu
in drugih mestih, drugi na deželi. O tej priliki, vidite, se je Zagreb
izpraznil, odšlo je iz njega več sto mladih mož, ki so bili jedro narodne
stranke v Zagrebu. Ostali so le špisbirgerji, popi, dijaki, upokojeni
častniki, vojaki in Judje. Razun popov in boljih dijakov izginili so iz
mesta do malega vsi Iliri. Že takrat se je udomačilo mrtvilo v hrvatski
stolici, kajti duhovnike veže stan njihov, da ne morejo nastopati v
javnem življenju tako glasno, kakor bi trebalo, da ne zamre narodni duh.
Nemška birokracija je zdaj izmed vseh mest Zagreb pritisnila najhuje,
najsiloviteje in tudi z največjim uspehom. Stari Zagrebčani niso bili
koreniti Hrvatje nego pisana zmes raznih narodnostij, sosebno Nemcev in
ponemčenih Kranjcev in Štajercev. Ti ljudje so znali dobro nemški in
na tem jeziku so med sabo tudi občevali. Čitali so samo nemške knjige
in novine. L. 1848. so vpili na Magjare in se delali Ilirce zato, ker
je bila taka moda; Nemce je povsod že od nekdaj veselila vsaka „Hetz“.
Ali v srcu njihovem ni plamenel noben čut za narod in domovino; njihov
bog je bil želodec, njihova boginja polna mošnja. S tako sodrgo je
Bahova vlada lahko pometala in jo vrtela, na katero stran je hotela.
Zagrebčani te vrste so se že l. 1853. jeli šumno razglašati za trde Nemce
in pozdravljati radostno novo ero in nemško birokracijo. Ta njihova
radost je bila tem bolj resnična, ker se ji je pridružila nada, da bodo
zdaj njihovi otroci zasačili lahko dobre državne službe, pa naj so tudi
največji bedaki in praznoglavci. In ta nada se jim res izpolnjuje. Če se
doda tej druhali še strašno število tujih uradnikov, ki so se pritepli v
Zagreb od l. 1852., potem ni čudo, da je dobilo to mesto ne le tuj obraz,
ampak tudi tuj duh, tujo dušo, tuje srce. Naše glavno mesto se je tako
izneverilo svojemu narodu, da vlada zdaj v mestni zbornici nemški jezik,
da se šopirijo v njej nemški mameluki, ki ne znajo ali nečejo znati ni
jedne hrvatske besede.

Bil sem jako radoveden, kako si mislijo moji novi znanci in bratje
bodočnost svoje domovine. Skoro vse je prevzel tožen pesimizem. Bali
so se, da bo Bahov sistem dolgo trajal, ker je razbita v prah vsaka
opozicija v vseh deželah in si je centralna vlada tako opomogla, da
s pomočjo svoje silne vojske in uprave izvrši lahko vse svoje načrte
in nakane. Ta strah dokazuje, da ti možje niso bili dobri politiki.
S smrtjo svete alijance in po gluposti svoje diplomacije je zgubila
Avstrija glavno oporo svojega absolutizma — Rusijo. Ko je popotoval cesar
po Ogerskem, prosili so ga magjarski velikaši, da bi se jim povrnila
ustava. Neki dvornik je sicer bleknil: Ti gospodje se igrajo s svojimi
glavami. Ali take grožnje so se zdele vsakemu razsodnemu politiku ne
le nespametne, ampak tudi prazne in smešne. V severni Italiji se je
že pripravljala nova vojna. Minister Kavur je storil mojstrsko delo
prvega reda, ko je potisnil Sardinijo v angleško-francosko zavezo proti
Rusiji. Udeležila se je Krimske vojne in naklonila s tem najživejše
simpatije francoskega in angleškega naroda sebi in vsej podjarmljeni
Italiji. Hrvatski rodoljubi o svojem narodu niso baš obupali. Bili so
uverjeni, da se v dalnji bodočnosti politične prilike zasuknejo tako,
da bo Rusija premagala vse svoje sovražnike, med njimi tudi Nemce in
združila potem pod svojo oblastjo vse slavjanske narode. Ali ta misel
je ostala vedno le akademična; nikomur ni prišlo nikoli na um, da bi jo
pospeševal in razširjal s kakim spisom ali kako drugače. Nekako tako so
ugibali bodočnost tudi moji nemški tovariši na Dunaju. Predno je prišel
v šolo profesor, so pretresali često politična vprašanja. Pokazalo se
je, da o bodočnosti Evrope skoro vsi jednako mislijo. Po njihovem mnenju
se bodo v 100 ali več letih vse države izpremenile v narodne: Francija
bo združila Romane, Prusija Nemce, Rusija Slavjane. Panslavizem, ki je
zavladal v hrvatskih rodoljubnih srcih, bil je torej jako nedolžen;
policiji bo treba paziti še le na njihove vnuke ali pravnuke. — Moji
bratje duhovniki so razpravljali vpričo mene tudi cerkvena vprašanja in
delovanje cerkvenih dostojanstvenikov. O zagrebškem nadvladiki Havliku
so mi potrdili vse to, kar sem čul o njem že v Varaždinu. Pravili so
mi tudi, da kaže po sklenjenem konkordatu proti vladi še mnogo večjo
ugodljivost in servilnost nego pred to pogodbo, češ, da ji ne moremo
biti nikdar dovolj hvaležni za velikanska darila, koja je prejela od
nje cerkev. V neki latinski okrožnici je udaril srdito po mali Sardiniji
radi nje protiavstrijske politike, dejal ji je zaničljivo ~regia avis~ (=
stržek, kraljiček). Za narodne potrebe pa se ni Havlik čisto nič brigal,
še manje pa se mu je tožilo po nekdanji ustavi in svobodi. Po pravici
mu je nekoliko let pozneje očital v hrvatskem saboru jekleni narodnjak
Perkovac ~politično brezznačajnost~. Njegovo domače življenje pa so
hvalili vsi, tudi prijatelji in sovražniki njegovi. Nravnost mu je bila
čista ko zlato, služila je lahko za izgled vsej obširni vladikovini.
To pa so mu duhovniki hudo zamerili, da je naselil v Zagrebu Tirolce,
njim pa očital požrešnost in pijančevanje, ki nikdar nista bili splošna
napaka, nego le bolj izimek. Dekan Havliček maščeval se je jako šegavo
svojemu nadpastirju radi te nezaslužene graje. Ko je prišel k njemu
(menda radi birme), dal mu je prinesti povse prost obed, dve ali tri jedi
in poliček vina. To je bilo ravno toliko, kolikor je želel Havlik, da bi
uživali opoludne duhovniki njegove vladikovine. Dekan in tudi drugi so se
strašno smejali, ko so zvedeli, da nadškof ni bil nič posebno zadovoljen
s Havličkovim obedom. Rekel mu seveda ni nič. Doma pa je dejal: Danes sem
se moral skoro postiti, nisem mislil, da so moji popi tako dovtipni in
domiselni! Poslej pravijo, da svojim župnikom ni več očital prezmernosti
v jedi in pijači, in rodil se je pregovor: Mali Havlik je naučil velikega
Havlika pameti (dekan Havliček nadškofa Havlika). Zagrebškemu škofu so
delali podložniki l. 1848. še mnogo večje sitnosti in skrbi. Celibat
se vsej hrvatski duhovščini nikoli ni priljubil. Ko ga je potrdil
cerkveni zbor v Tridentu, zaklical je škof Drašković, rojen Hrvat:
Unam ademistis, mile dedistis — t. j. jedno ženo ste vzeli duhovnikom,
dali pa ste jim jih tisoč! Tej mržnji na brezženstvo se ne more nihče
čuditi, kdor poznava verske razmere v trojedni kraljevini. Tam žive
zraven neoženjenih katoliških duhovnikov ne le oženjeni pravoslavni popi,
ampak tudi ~oženjeni katoliški mašniki~ unijatske cerkve. Vprašanje
se vzbuja samo po sebi: če smejo biti oženjeni leti možje, zakaj se
prepoveduje to njihovim tovarišem? L. 1848. so zložili mnogi hrvatski
duhovniki prošnjo in jo poslali v Rim papežu, naj bi jim dovolil ženitev
in rabo slavjanskega jezika v cerkvi. O tej prošnji mi je pripovedovalo
toliko mojih bratov duhovniškega stanu, da o njej ne morem dvomiti. O
njej so poročale tudi novine, dasi ne vse jednako. Menda isto leto je
spisal duhovnik zagrebške vladikovine znamenito knjigo, naperjeno proti
celibatu. Jaz sem jo čital dvakrat jako pozorno. Priznati mi je, da mi
je malokatera knjiga tako ugajala kakor ta tako radi izbornega jezika
in sloga kakor radi velerazumnega in preverljivega dokazovanja. Ime
pisateljevo mi je znano, ali ga ne priobčim, ker nečem, da bi metali naši
slovenski tercijali na vrlega moža svoje brezbožne anateme. Da spiše
take bukve kak kranjski kapelan ali župnik, ogibali bi se ga tovariši
pol ure daleč in nobeden njih bi ne hotel ž njim občevati, še manj pa
se prijateljski družiti. Oblastniki pa bi ga preganjali in pestili vsaj
tako, kakor so nam Gregorčiča, najbrž pa še mnogo huje. Na Hrvatskem pa
je pisatelj omenjene knjige, kar je meni znano, živel povse mirno, kakor
da bi bil spisal kak molitvenik. Nijeden prijatelj se mu ni izneveril.
Duhovniki so se šalili: „Našel se“ je vendar jeden, ki je povedal svetu
na vsa usta, kar misli in si želi toliko drugih njegovih tovarišev.
Škofu Havliku ta knjiga seveda ni ugajala, ali ga ni nič preganjal radi
nje, k večjemu, če ga je kaj pokaral, naposled mu je popolnoma odpustil
in ga sprejel zopet v svojo milost. Našel sem hrvatske duhovnike tudi v
drugih rečeh mnogo bolj odkrite in svobodomiselne, nego sem pričakoval.
Razpravljali smo včasih dogme in verska vprašanja s kritičnimi opomnjami,
ki bi bile gotovo silno razsrdile vsakega zelota in fanatika. Čul sem od
gospodov razne male sumnje in rahle dvojbe. Nekaterikrat sem se nameril
celo na racijonaliste, ki pa so se skrbno čuvali, dajati ljudem kako
pohujšanje. O tem so bili vsi uverjeni, da je krščanska vera med vsemi
najbolja in največja dobrota, kojo je prejelo človeštvo od previdnosti
božje. Istotako nijeden ni dvomil, da ohrani nje jedro — ljubezen do
Boga in do bližnjega — za vse veke svojo veljavo. Inovercem izkazujejo
hrvatski duhovniki resnično strpljivost in le malokateri je trdil, da
se more samo rimski katoličan izveličati. Zvedel sem za več svojih
pobratimov, da jih sklepa tesno in toplo prijateljstvo s pravoslavnimi
popi. Često sem se čudil veliki izobraženosti, katero so si pridobili
mnogi hrvatski mašniki z marljivim in pozornim čitanjem. Poznali so spise
francoskih socijalistov in komunistov, „Savojskega vikarja“, „Razvaline
palmirske“, Voltérja, Rusóta, Monteskijéja, Bajr’na, Makijavelija in vse
bolje klasike svetovne literature. Nekoji so se izvežbali prav dobro v
poljskem in češkem jeziku. Skoro vsi so imeli in čitali po več pobožnih
slovenskih knjig. Mnoge je veselila domača zgodovina in Kukuljevićev
arhiv si je našel po župniščih dosti prijateljev. Trije gospodje so
prebirali celo latinske klasike o prostih urah. Eden je znal na pamet
večino Horacijevih pesmi. Sploh sem zapazil, da se bavi do malega vsak
bolj nadarjen duhovnik kolikor toliko s kako znanostjo in obenem z
leposlovjem. V Božjakovini sem slišal prvi pomenek o Štrosmajerju. Pravil
je o njem Havliček, isti, ki sem ga malo prej omenil. On ga kar ni mogel
prehvaliti, obžaloval je samo to, da stoluje v Djakovu, ne pa v Zagrebu,
kjer bi zdaj takega vladike najbolj potrebovali. Štrosmajer ni le vnet
dušni nadpastir, ampak tudi rodoljub prvega reda, Ilir in Slavjan od nog
do glave. Z duhovniki neče blebetati po latinski, kakor je po drugod
navada, on občuje z vsemi stanovi na narodnem jeziku. Mlajše župnike,
kapelane in bogoslovce opominja o vsaki zgodni priliki, da je njih sveta
dolžnost ljubiti svoj narod, svoj jezik, pospeševati narodno književnost.
Pa kako dobrotljiv je ta mož! On hrani in oblači brez števila siromakov,
za nadarjene, uboge dijake pa skrbi bolje nego kak bogataš za svoje
otroke. Z izobraženimi znanci se pogovarja najrajše o sredstvih, kako bi
se dalo pomagati narodu in domovini. Glavo ima polno velikih načrtov,
Hrvatska sme pričakovati od njega več dobrega, nego od vseh drugih
cerkvenih poglavarjev skupaj. Teko mu obilni prihodki, katerih pa ne
zapravlja kakor drugi velikaši, nego jih hrani in zbira za potrebe ubogih
trpinov in ljubljenega svojega naroda. Vsi znanci njegovi priznavajo,
da po svojih sposobnostih in vednostih prvači med vsemi izobraženci vse
prostorne slavonske zemlje. Pridigati in pripovedovati zna tako krasno,
prisrčno in mično, da bi ga človek ves dan poslušal pozabivši jed, pijačo
in spanje. In tako je dobila tudi naša domovina svojega Hrizostoma
— Zlatousta. Pozneje sem čul pogostoma jednako hvalo iz ust drugih
duhovnikov, ki so poznali še druga dobra svojstva Štrosmajerjeva, n. pr.
da deli rad svoje dobrote na skrivnem, da ne ve nikoli levica, kar daje
desnica, da odpusti precej vsako sovražnost in vsako razžaljenje i. t. d.

O rodoljubju hrvatskih duhovnikov moram še katero povedati. Da je mnogo
večje od rodoljubja slovenske duhovščine, ni nič čudnega, če se pomisli,
da so do 1848. l. ječali Slovenci v duhomorni šoli Meternihovi. Z
denarjem, katerega so nekateri dovolj imeli, so naši cerkveni gospodje
kaj slabo podpirali brate Hrvate, boreče se zoper Magjare. Tudi za našo
posvetno literaturo se niso brigali. Prešerna so zaničevali, njegove
pesme so bile mnogim „Sauglockenläuten“. Več uspeha je dosegel Koseski.
Njegova retorika, patos, distihi, ponosne misli njegove so vzbudile in
vnemale narodni duh v vsej mlajši duhovščini, ki jih je čitala, ali po
tisti okrožnici na Dunaju zbranih škofov je ta živi ogenj kmalu ugasnil
skoro brez nasledkov. Jaz mislim, da na vsem Kranjskem ni ostalo do
1855. leta niti 50 duhovnikov ~odločnih~ pristašev narodne stranke. Na
Hrvatskem se je udeležila narodnega gibanja leta 1848. vsa duhovščina in
tudi konservativni Havlik. Nikdar se ne izve natanko, kako silne žrtve
so donašali tisto leto hrvatski župniki in kanoniki na oltar domovine.
Mnogi so dali vse, kar so imeli; njihova je ostala komaj miza, za katero
so kosili, in postelja, na kateri so počivali. Gotovina, zlatnina in
srebrnina je iz mnogih župnišč popolnoma izginila, nekateri gospodje
so se celo znatno zadolžili, da domovini pomorejo s posojilom. Več
župnikov mi je zatrdilo, da čutijo še 1855. l. udarce leta 1848. in
da preteče še kakih deset let, dokler se povse oporavijo. Po sramotnem
porazu Bahovega sistema zahtevala je domovina od duhovščine novih žrtev,
trebalo je dajati za jugoslavensko akademijo in za hrvatsko vseučilišče,
koja zavoda je ustvaril veliki duh djakovskega vladike Štrosmajerja.
In kanoniki, župniki in kapelani hrvatski se tudi zdaj niso oglušili
domovinskim potrebam. Podpisavali so, kolikor so mogli, in često tudi
več nego so zmogli tisti trenutek, ko jih je doletel klic na pomaganje.
Darovi po sto, dvesto goldinarjev so bili povse navadni. Po razglasu
oktoberskega diploma in povratu ustave prebudila se je tudi slovenska
duhovščina in se oduševila za svoj narod in njega napredek. Osnovale so
se vsakovrstne družbe in naprave, ki se niso dale zastonj urediti in
vzdržavati. Treba priznati, da je tudi naše duhovništvo često globoko
poseglo v žep, da pomaga narodnim zavodom. Ali svojim hrvatskim bratom
se vendar ne more primerjati niti po iskrenosti svojega rodoljubja, niti
po požrtvovalnosti svoji. Razloček je kakor 10:100. Če da za kak naroden
namen slovenski duhovnik 10 kron, dal bi jih njegov hrvatski tovariš za
jednak namen 50 ali pa še več. — Dandanes duhovniki in učitelji izmed
vseh stanov najbolj podpirajo in pospešujejo hrvatsko literaturo. In
oni knjige in časopise tudi čitajo, kar se o inih izobražencih često
ne more trditi. Ali s tem se odlikujeta ta dva stanova že od nekdaj v
vseh slavjanskih deželah. L. 1855. sem našel pri vseh hrvatskih župnikih
„Katolički list“ in „Gospodarski list“, pri večini „Neven“, marsikje pa
tudi še službene „Narodne novine“ in včasi celo „Srbski dnevnik“. Skoro
vsa druga hrvatska gospoda v mestih in na deželi pa je dobivala in
prebirala le dunajske časnike in druge nemške literarne pomije. Sosebno
se ji je prikupila „Augsburger allgemeine Zeitung“, odkar je zvedela iz
novin, da je ta stokrat podkupljeni list glasilo nemške inteligencije.
Hrvatska duhovščina, prišedša iz ilirske šole, pa se je zanimala čedalje
bolj tudi za cerkveno umetnost. Njeni predniki so bili pošteni ali malo
preveč patrijarhalni možje. V gimnaziji in v semenišču so se učili
po šolskih knjigah in predavanjih, druge knjige niso nobene čitali.
Poslani na deželo so se kmalu popolnoma pokmetili ne le v vedenju, ampak
nekoliko tudi v drugih rečeh. Nosili so n. pr. težke, močne črevlje, ki
so šli jednako na obe nogi. Teh črevljev in njih gosposkih naslednikov
se spominjajo v Samoboru do današnjega dne. Hrvatje sploh pripovedajo
mnoge jako zabavne pričice in pravljice o svojih starih župnikih, to je
o tistih, ki so zdelali šole pred l. 1830. Kaj in kako so pridigali,
pravili so mi često mlajši duhovniki sami. Nekatere teh starcev sem
poznal tudi jaz. Blizo Lupoglava sem poslušal cerkven ogovor, ki se je
delil na dve polovici. V prvi je župnik karal in psoval župljane, zakaj
mu niso ubranili škode, kojo mu je delal na polju in travniku pretekli
teden pastuh (= žrebec), ki je ušel nekomu iz staje! V drugi polovici je
pa našteval grehe tuje kuretine, ki zahaja na njegov zelnik mulit salato
in drugo koristno zelenjavo...

Za lepoto hiše božje so se nekdanji župniki kaj malo brigali. Na popravo
se je mislilo še le, kadar so slike povse obledele, kipi strohneli,
oltarji razpadli in je cerkev razdejala strela ali pa se je od starosti
sama porušila. Popravila so plačevali grajščaki. Ako je bil kak bogat
plemenitaš izobražen in ob enem pobožen, skrbel je tudi za cerkev
in njeno opravo, da se je nahajalo vse v najlepšem redu. Ali takih
grajščakov ni bilo mnogo. Meščani in tržani so popravljali cerkvene
zgradbe in reči o svojem strošku. I njihove cerkve so bile zvečine
strašno zapuščene in zanemarjene. V Zagrebu sem kar ostrmel o krasoti
in veličastvu stolne cerkve. Kar nisem se je mogel nagledati, ostal sem
v njej gotovo dobro uro. Ali v drugih cerkvah zagrebških nisem opazil
nobene posebne lepote in umetnine. Tista sv. Marka takrat (1855. l.) še
ni bila prenovljena po starem slogu. Izmed vseh sta se mi zdeli najgrši
cerkvi v Jaski in Samoboru (1858). V Jaski je bil cerkven tlak tako
razbit, grapast in poln kotanj, da bi si bil nepazljiv človek lahko nogo
zlomil. Na steni je visela samo ena, precej nečedna slika in cerkvena
zastava je bila gnjusno zakrpana. V Samoboru pa so imeli župnika, ki ga
je razun nebrižnosti za cerkev dičilo tudi to srednjeveško svojstvo, da
je bil velik sovražnik narodnim šolam. Trdil je proti vsakomur in tudi
proti vladi in njenim zastopnikom, da je šola potrebna in dobra samo
za gospodo, za kmeta pa je huja nego strup, kuga in ogenj. Kadar bo
znal „muž“ čitati in pisati, pokaže figo cerkveni in deželski gosposki.
Takrat neha vsa pokorščina, najgrozovitejšim puntom ne bo konca in
kraja. Moji novi pobratimi so mi bridko tožili, koliko silnih skrbi,
trudov in stroškov jim bo treba prebiti in zmagati, predno popravijo vse
neoprostne zamude svojih priprostih prednikov. Kjerkoli smo ogledovali
kako cerkev, povsod so župniki in kapelani sklepali roke, prijemali
se za glavo in naštevali nujno potrebna popravila, kojih se morajo
lotiti. Marsikje bi trebalo prezidati cerkev in zvonik, omisliti nove
zvonove, predelati oltarje, prenoviti slike in podobe, kupiti lepšo
cerkveno posodo, opravo in obleko. Popravljalo se je mnogo že od 1850.
leta in ta lepa skrb za cerkve niti pozneje nikoli ni opešala. Popotnik
vidi zdaj na dostih krajih ne baš razkošne, ali čedne, za božjo službo
popolnoma prikladne cerkve. Zginile so z lec tudi nekdanje ultrapopularne
pridige, za katere se ni bilo treba pripravljati. Zdaj so se duhovniki
sploh mnogo trudili, da si sostavijo poučljive, zanimive, na vse plati
pravilne ogovore. Poznal sem več pridigarjev hrvatskih, ki so se mogli
kosati z najboljimi slovenskimi. Duhovniki Havliku niso nobene reči tako
zamerili, kakor njegovo prijateljsko drugovanje z glavnimi zastopniki
absolutizma in germanizacije. Sami so ostali tega greha povse prosti
od konca do kraja. Dasi so mislili, da Bahov sistem ne pogine kmalu,
se vendarle niso dali premotiti, da bi delali ž njim kompromise in
se mu poklanjali. Če so dobili kako povabilo od nemškega urada ali
kako vprašanje od nove davkarske komisije, vrgli so dopis v omaro in
največkrat niso ničesar odgovorili, tudi taki, ki so znali dobro nemški;
rok, izročen v povabilu, so zanemarjali. Uradi so bili zvečine tako
pametni, da jih zato niso kaznovali. Poslali so jim ob priliki kakega
pandurja ali drugega službenega človeka, da jim je povabilo raztolmačil
po hrvatski in ponovil. Potem so seveda prišli in stvar se je rešila
povoljno za obe stranki. Neki župnik pa je vendar odgovoril tudi nemškemu
povabilu, ki ga je prejel od davkarske komisije, katera se je zvala
po nemški „Steuererhebungscommission“. Pisal ji je takole: „Slavna
porez ~povećavajuća~ komisijo! Dobil sem iz Vašega urada nekako pismo,
pisano s prečudnimi črkami na nekem prečudnem tujem jeziku. Beračev pri
nas vse mrgoli v novi eri, kateri pa s tem nikakor nečem jemati slave.
In tako je prišel k meni tudi nekak kalfa (= rokodelski pomočnik),
ki je bil tujec, ali je znal tudi hrvatski. Temu kalfi pokažem vaš
dopis in, oj sreče, on ga je razumel in mi ga preložil na naš narodni
jezik. Zdaj sem zvedel, da zahtevate vi, slavna porez ~povećavajuća~
komisijo, od mene veliko denarjev, katerih nimam in vam jih torej ne
morem plačati. Z največjim spoštovanjem vaš ponižni sluga župnik I. I.“
V uradu so se strašno smejali njegovemu zabavljivemu prevodu besede
„Steuererhebungscommission“. Predstojnik je bil pameten mož in ga zato
niti pokaral ni, ali plačati pa je moral trikrat več davkov nego preteklo
leto!...

Popotujoč po Slovenskem sem povsod povpraševal, če se je kdaj pridigalo,
da moramo ljubiti svoj slovenski narod in slovenski jezik. Vsi ljudje
so mi odgovorili soglasno, da kaj takega v cerkvi niso nikoli slišali.
V Novem mestu je govoril na leci ~naroden~ gospod o misijonarjih, ki
obračajo pogane na pravo vero v tujih delih sveta. Dejal je, da se
odlikujejo med njimi posebno tudi naši ~kranjski~ misijonarji. Zakaj pač
ni rekel ~slovenski~? Mislim, da od strahu, ker bi ga mogli zli jeziki
natolcevati, da se bavi v cerkvi s politiko! Neki kanonik, čigar ime
je bilo podobno mestu v sveti deželi, pa je bleknil na prižnici celo
nepremišljene besede, da rodoljubje ni nobena zasluga pred Bogom! Mora se
priznati, da vladajo v hrvatskih vladikovinah in krajih drugačni, duhu
našega veka bolj primerni in torej pametnejši nazori. Pri sv. Matiju,
ki spada v kastavsko župnijo, sem slišal pridigo našega rojaka, dičnega
J. Volčića, ki je do malega celo uro priporočal svojim poslušalcem
ljubezen do hrvatskega jezika, hrvatskega naroda, hrvatskih šeg in navad,
hrvatske nošnje, hrvatskih pesmij in veselic. Ljudje so ga poslušali tako
zvesto, da nihče ni zakašljal ali kako drugače motil ogovora; vladala je
taka tišina, kakeršne nisem zapazil še nikoli v nobeni cerkvi. Po maši
so se poslušalci živahno razgovarjali o Volčićevi pridigi, trdili so v
en glas, da tako razumne pridige niso še nikoli čuli. Trdno so se je
spominjali še deset let pozneje ter je niso mogli prehvaliti. Večkrat
sem čital v novinah, da sveto pismo ne zapoveda in ne priporoča nikjer
ljubezni do naroda in domovine. Tako se trdi menda iz nevednosti ali pa
iz zlobe in rimavsarske brezsrčnosti. 1855. l. sem čul jako domoljubno
pridigo v Ivaniću na potu v Slavonijo. Duhovnik je povedal več stavkov
iz svetopisemske knjige o Makabejcih, ki so se mi zdeli tako rodoljubni,
novodobni, ganljivi in resnični, kakor da so posneti po kakem govoru
vladike Štrosmajerja ali vzeti iz kakega poštenega narodnega glasila.
Tudi ta pridiga je naredila preodličen dojem v vsem občinstvu, ki jo je
slišalo. Nekdo se je gromko oglasil pred cerkvijo: Tako pametne pridige
še nisem nikoli čul. Ta gospod bo še škof!

Svoje ljube pobratime, duhovnike in učitelje moram pohvaliti sploh, da
ni v društvenem življenju niso govorili po nemški drugače nego v skrajni
sili in nikoli ne na javnih mestih. Ko sem bil v Zagrebu, sem šel kosit
v slovečo gostilnico „pri Jagnjetu“. V njej ni znal noben služabnik
hrvatski. Jaz in trije duhovniki nismo hoteli nemškovati, zahtevali smo
jedi, pijače in račun po ilirski. Krčmar pokliče na pomoč sobarico, ki je
bila Hrvatica. Ostala je v obednici, dokler smo odkosili. Tudi v kavarni
sem našel dva župnika, ki sta zahtevala hrvatski račun. Povedal jima ga
je lep dečko, ki je govoril prekrasno ilirščino. Rodil se je in odrasel
je na Dunaju. Služil je v gostilnici, kamor so zahajali veseli srbski
dijaki. Od njih se je naučil tudi on srbski, kar mu je mnogo koristilo.
To znanje mu je pomoglo, da je dobil izvrstno službo v Belemgradu,
kjer je ostal poldrugo leto in bi bil ostal še dalje, da mu ni umrl
gospodar. Ilirska doba je vzgojila torej ~rodoljubne duhovnike~, da si
boljih patrijotov skoraj ne morem misliti. Ali ta duh ni trajal dolgo.
Preživel je Bahovo dobo in pozneje še nekoliko let, že okoli l. 1870. pa
je jel hirati, premda je vladala hrvaščina v vseh šolah in uradih in si
je priborila zemlja znatno avtonomijo. Vzroki tej žalostni prikazni so
mi znani, ali jih ne bom popisoval. Po dolgem presledku sem prišel l.
1891. zopet v Zagreb. Tudi ta pot sem ostal „pri Jagnjetu“. Blizo mene
je kosilo šest mladih duhovnikov. Med sabo so se pomenkovali seveda po
hrvatski. Po dovršenem obedu pa so jeli klicati: Kellner, zahlen! Nobeden
izmed njih ni izpregovoril s krčmarjem in z njegovimi ljudmi nijedne
domače besede! Jednako preziranje narodnega jezika sem zapazil tudi v
prodajalnicah: vsi kupci, duhovniki in neduhovniki so hoteli pokazati, da
znajo nemški!

Zadnje dni, predno sem odšel iz središča banovine v Primorje, gledal
sem otroško igro, ki me je zanimala kot signum temporis tem bolj, ker v
Varaždinu nisem videl do malega nobene zabave hrvatske dece. Ne daleč od
Božjakovine se je nahajala redka hosta, menda hrastova. V njej je otrok
vse mrgolelo. Napotil sem se k njim in jih vprašal, kaj delajo. Dejali so
mi, da se igrajo „tabor“ (= vojno), pri nas bi rekli „vojake“. Bojevali
so se Hrvatje s „Švabami“. Ali prikazala se je kmalu težka neprilika.
Vsi dečaki so hoteli biti Hrvatje, Švaba nijeden. Trebalo je vadljati.
Nabrali so puček slam, pol je bilo kratkih, pol dolgih. Kdor je potegnil
kratko slamo, pristopil je k hrvatski vojski, kdor dolgo, pahnili so ga
med Švabe. Mična borba se je zvršila s porazom švabske vojske. Zmagovalci
Hrvatje so premagane sovražnike kruto preganjali, pehali, suvali in
otepali s šibami. Na igrališče pride tudi tamošnji učitelj. Vprašam ga,
kdo je naučil otroke te igre, kajti ni se mi zdelo verjetno, da bi bil
tak „tabor“ starega izvira. Odgovori mi, da je igra stara, ali predelana
poleg prilik in po sedanjem okusu. Nekdaj so se v tej igri vojskovali
kristijani in Turki. Leta 1848. so jih zamenili Hrvatje in Magjari. Ker
pa nas hočejo zdaj ponemčiti, rekel sem svojim šolarjem, naj puste odslej
Magjare na miru in naj se bijejo rajši s silovitimi Švabami. V stare čase
je bilo na Hrvatskem vse polno vojaških iger, ker naš narod več sto let
ni smel odložiti orožja radi turških razbojnikov. Odkar pa je zavladal v
deželi mir, izgubile in pozabile so se te igre. To, kar ste tu videli,
je le boren ostanek nekdanjih vojaških iger, ki so bile prava in dobra
vaja za resno bojevanje. Čez kakih 50 let morda ne bo ne sledu več niti
temu zadnjemu ostanku. Vrlega učitelja sem zahvalil za to pojasnitev, ali
obšla me je groza, če sem pomislil, kako bi se mu godilo, ako bi izvedel
za igro „tabor“ nemški beglerbeg Švab v Zagrebu. Doletele bi ga brez
dvojbe neskončne preiskave in obravnave in naposled morda celo odpust iz
službe in ječa.

Pretekla dva meseca sta mi dala dovolj prilike, da proučim in spoznam
bistvo in ves pomen ilirskega gibanja. Mnogi smatrajo za glavno stvar,
da je Gaj odbral za hrvatski pismeni jezik štokavsko narečje in po tem
potu zjedinil Hrvate s Srbi. Druga glavna zasluga, ki se pripisuje
Ilirom, pa je ta, da so branili in srečno tudi obranili samostalnost
hrvatske kraljevine, kojo so hoteli Košut in njegovi pristaši razkrojiti
na nekoliko magjarskih županij. Resničnost in znamenitost teh dveh
zaslug se ne daje izpodbiti in utajiti, vendar je ilirsko gibanje
pomenilo še mnogo več, namreč ~splošen preporod vsega duševnega življenja
hrvatskega~. Vzbudilo je novo, svežo poezijo, ki je vnemala Hrvate za
narod, dom in svobodo. Udarilo je čvrsto podlago narodnemu slovstvu
sploh, najprej novinarstvu, potem tudi zgodovini in vsem vedam, ki se
ž njo vežejo. Uvedlo je po ukazu Jelačićevem narodni jezik v vse šole
in urade. Osvobodilo je kmeta hrvatskega sužnjosti, tlake in desetine.
Sprožilo je plodno misel, da treba uvesti narodni jezik tudi v vso božjo
službo katoliške vere v trojedni kraljevini. Ilirstvo je provzročilo
brezštevilne shode, na kojih so se pretresala vsestranski narodna,
politična, društvena, pa tudi verska in znanostna pitanja. Ilirstvo je z
mogočnim glasom priklicalo iz političnega mrtvila hrvatski narod. Dalo mu
je narodno zavest, narodni ponos, narodno vseslavjansko ljubezen, pa tudi
narodno mržnjo na vse zatiralce njegove in njegovih bratov. Ilirstvo je
naučilo Hrvate, da so začeli samostalno misliti in presojati objektivno
vsa narodna in sploh človeška vprašanja. Vnemalo je v njih veselje do
čitanja, navdušenje za prosveto in napredek. Ko je priobčil Tkalac svoj
životopis, v kojem je našteval slavne pisatelje, katere je čital, dejali
so mnogi bralci: „Ta človek se malo preveč hvali.“ Ali Tkalac se gotovo
ni lagal, on ni bil nikoli bahač. Pa saj so čitali iste pisatelje tudi
drugi Iliri. Šekspir, Valter Škot, Rusó, Voltêr, Cervantes, Kamoes,
Dante, Taso, Goete, Šiler, Herder, Lesing in drugi so bili dobro znani
tudi Čepuliću, Kukuljeviću, Bogoviću, Ivanu Mužuraniću, Utješenoviću in
še mnogim drugim rodoljubom. Ilirstvo pa je pospeševalo tudi narodno
nravnost. Zahtevalo je od mladine živo delovanje za ideale, odvračaje
jo od lenobe in pohajkovanja. Zahtevalo je resničnost v mišljenju,
govorjenju in dejanju, z jedno besedo: značajnost. Med pravimi Iliri bi
bil iskal zaman kruhoborcev, lizunov, vohunov in ovaduhov. Vsi Iliri
so bili navdušeni za svobodo, za svobodno misel, svobodno besedo. Ali
svoboda jim ni pomračila pameti in razuma kakor nemškim liberalcem.
Nemški svobodnjaki so sploh zametavali vsako vero in so bili zvečine
tako zaslepljeni, da so tajili krščanstvu vsako zaslugo za človeštvo.
Svobodomiselni Iliri so se razlikovali od teh napuhnjenih tepcev kakor
noč in dan. Celo tisti, ki so se kazali v verskih rečeh racijonaliste,
govorili so z največjim spoštovanjem o krščanstvu in Kristusu. Smatrali
so to vero za največjo blagodat, katero je podelil neskončno usmiljeni
nebeški oče ubogemu človeškemu rodu. In vsi tisti, katere sem poznal,
izjavili so o vsaki priliki, da bi dali za krščansko vero, če bi
trebalo, radostno svojo dušo in zadnjo kapljo svoje krvi. S takimi
racijonalisti je lahko občeval tudi najtrdnejši dogmatik, ne da bi mu
vest le količkaj očitala. Iliri so bili zvečine mladi ljudje, idealisti,
ki niso iskali dobička in niso hrepeneli po posvetnem blagu. Največje
veselje so čutili, kadar so pridobili novega uda svoji stranki. Kadar
pa se je pojavila kaka nova zanosna davorija ali nova ilirska knjiga,
bil je to velik praznik, ki so ga slavili z oduševljenjem vsi Iliri:
prepevati novo davorijo, čitati novo ilirsko knjigo, smatralo se je za
najsvetejšo dolžnost vseh pristašev ilirske stranke. Na telesne svoje
potrebe so ti zamaknjeni narodnjaki kaj malo mislili. Mnogi niso imeli,
kamor bi položili svojo glavo, in niso vedeli, če bodo jutršnji dan
kaj uživali ali nič, in vendar jih ni zapustila nikdar dobra, ilirska
volja. Pravili so mi, da je sedem mladih Ilirov imelo za kosilo vsega
skupaj le 16 starih krajcarjev. Kupili so si kruha in sadja, vendar pa
so bili tako zadovoljni s svojim obedom, da so prepevali po njem ves
popoldan in ves večer svoje ilirske davorije in so zatrjali vsi, da tako
srečnih dni to leto še niso učakali mnogo. To se razumeje samoobsebi,
da se je vršilo v narodnem taboru najobširnejše gostoljubje. Imovitejši
udje ilirske stranke so gostili po cele tedne in včasi tudi mesece svoje
ubožne brate. Ilirstvo je nakladalo privržencem premnogo žrtev, dohodkov
pa je dajalo prav malo, največkrat nič. Vodnik vsega gibanja, Gaj se je
nahajal često v hudih denarnih neprilikah. In naš rojak Stanko Vraz, ki
je bil med prvaki v ilirski stranki, dostikrat ni vedel, če bo mogel
obedovati ali večerjati o svojem strošku. Največji dohodek, ki ga je imel
na Hrvatskem, je bilo 500 goldinarjev na leto. Pa ga vendar ni čisto nič
težila tolika beda, in jednako junaški so prenašali svojo revščino tudi
vsi drugi Iliri. Izpolnila se je sveta beseda, da človek ne živi samo ob
kruhu. Hrvatski rodoljubi so z gorečim srcem hrepeneli po idealih, ki
so bili glavna hrana njihove duše, poleg koje so pozabili brez bolečin
in težav svoje telesne potrebe. Njih geslo se je glasilo: Sursum corda!
Vsi oduševljeni za pravico in resnico, za blagobit domovine in naroda,
za prosveto in napredek niso utegnili in marali misliti na pozemeljsko
gorje, na brezštevilne toge in nadloge, ki obremenjujejo in ostrupljajo
človeško življenje od pisane zibelke do črnega groba...



III.

Bah hoče ponemčiti Hrvate s pomočjo birokracije. Njen duh, značaj in
šušmarstvo. Zapreke germanizaciji.


Leta 1855. se je Bahov sistem na Hrvatskem že povse utrdil in ukorenil.
Ban Jelačić je vladal le po imenu, največjo oblast v deželi si je
prisvojil podpredsednik najvišjega deželskega sodišča, ~Švab~, ki je bil
glavni agent in zaupni mož dunajske vlade. Namesto voljenih uradnikov
sedeli so v pisarnicah nemški birokrati, ki so bili po rodu zvečine
Slovenci, ali se niso dosti zavedali svoje narodnosti in so rabili v vseh
službenih poslih nemški jezik. Uveljavili so se v vseh strokah in nemški
zakoni in običaji. Razun pravoslovne akademije, ki se je že zdavnaj
ponemčila, zavladal je nemški jezik v vseh srednjih šolah in je silil že
tudi v nižje in najnižje in celo v zasebne. Vse šolstvo se je podvrglo
sedaj nadzoru doktorja Jarca, ki je bil tako široke vesti, da je prevzel
tudi nadziranje pravoslavnih učilnic, seveda s to nalogo, da sčasoma tudi
njih ponemči. Upravljalo, sodilo in gulilo se je zdaj v vzhodni polovici
države ravnotako, kakor v tistih deželah, ki so spadale k nemški zavezi
in se imenovale radi tega „deutsche Erbländer, deutsche Kronländer“. Vse
javno življenje se je vršilo po zapovedih, željah in trmah vsemogoče
birokracije, koje glava, duša in srce je bil Korošec Švab. Po rodu je
bil trd Nemec, dasi so ga imeli mnogi za Slovenca, ker je znal nekoliko
slovenskih besed. Od prirode ni prejel dosti sposobnostij, razum mu
je bil jako plitev, hvalili pa so njegov spomin. Po svojem značaju pa
je bil birokrat, prebogato obdarjen z vsemi svojstvi, ki so znak in
vlastina te svojati. Napuh mu ni poznal nobene mere in meje, nobenega
obzira. Delal se je strašnega avstrijskega rodoljuba. Po njegovem mnenju
je bil vsak podložnik habsburške dinastije izdajalec, ako se ni smatral
za Avstrijanca in samo za Avstrijanca. Češko, ogersko in hrvatsko in
drugo rodoljubje mu je bilo odpad od države. Švab je zaničeval vse
nenemške narode, najbolj pa Slavjane. Hrvate je imel za barbare, jednake
Turkom in zamorcem, po nravni in politični vrednosti. Švab je prvakoval
med tistimi birokrati, ki so dali besedi panslavizem nov pomen. Prej
se je mislilo, da pomenja panslavizem dejansko težnjo, združiti vsa
slavjanska plemena v jedno skupino pod dinastijo, ki vlada rusko državo.
Tak panslavizem mora priznati vsak avstrijski pravoslovec za politično
hudodelstvo, za veleizdajstvo. Po Švabovem nazoru pa je pristajalo ime
panslavist vsakemu, ki je ljubil svoje rodno slavjansko pleme. Češki
rodoljubi so mu bili vsi panslavisti, tako tudi hrvatski. Trebalo jih je
torej preganjati kot politične zločince, kot avstrijske veleizdajnike.
Tako so razumevali po njegovem izgledu besedo panslavizem tudi vsi drugi
višji birokrati, med koje je spadal tudi naš šolski nadzornik Jarc.
Švabu se je zdel že pogovor na narodnem jeziku sumen in nevaren. Ako je
čul za kakega profesorja ali uradnika, da občuje s hrvatskimi rodoljubi
in se pomenkuje ž njimi po ilirski, nategnil je obraz v birokratične
gube, povzdignil desnico in zakričal z grozečim glasom: „Dem trau’ ich
nichts!“ Take grešnike si je pridno zapisaval v posebno knjižico, kojo
si je bil omislil za svoje politične, poizvedbe in ovadbe. V to črno
knjigo je zapisal tudi našega rojaka goriškega Slovenca Arcota samo
zato, ker je govoril s Hrvati po hrvatski in se je smejal „so höhnisch“,
ako je kdo vpričo njega dokazoval potrebo in korist nemškega službenega
jezika. Švab je imel vohune po vsej hrvatski deželi, ki so mu poročali
o javnem mnenju in ovajali „panslaviste“. Po teh poročilih zapičilo se
mu je v glavo trdno uverjenje, da snujejo hrvatski in srbski rodoljubi
nekako južnoslavjansko kraljestvo in da razširjajo to misel in nakano
po vsej zemlji posebni agenti, ki so dobro preskrbljeni z denarjem.
Švab je poslal vsem podrejenim sodnim uradom strog ukaz, da morajo
skrbno zasledovati take rovarje in mu nemudoma o njih poročati. Na več
krajih so me svarili moji prijatelji, sodni uradniki, naj ne kažem
preočito svojega narodnjaštva, ker bi me Švabovi vohuni lahko prijeli
in poslali zvezanega v Zagreb. In res se je zgodilo, da je zvedel Švab
moje politično mišljenje in delovanje v reški gimnaziji. Nadzornik Jarc
je povedal mojemu ravnatelju Vidicu, da ga je ustavil Švab v Zagrebu
sredi trga in mu rekel, „kako more trpeti v službi takega rogovileža,
kakor je učitelj Trdina. Ta človek pridiga svoje pahslavistične dogme
brez bojazni vsakomu, kdor ga hoče poslušati, šolsko mladino je že
popolnoma okužil“. Ko je Švab slišal, da Ogri in Hrvatje nove nemške
uradnike imenujejo „~Bahove huzarje~“, se je dobrovoljno namuznil in
dejal: Ta primera sama po sebi ne bi bila slaba, huzarji so bili že od
nekdaj hrabri in rezki avstrijski vojaki, ki so dosegli lepe uspehe na
vseh bojiščih, ali ti vojaki so bili od prvega do zadnjega vsi jednaki,
brez izimka junaki od pet do glave. Med Bahovimi huzarji pa se nahajajo
premnogi maroderji in celo nekoji — ~kozaki~! Maroderje je imenoval Švab
tiste podložne uradnike, ki so pač izpolnjevali svoje uradne dolžnosti
ali se niso navduševali za nemštvo, še manje pa za nemško propagando.
Očital jim je pri vsaki priliki s trpkimi besedami ta nedostatek nemškega
rodoljubja, nemškega ponosa in avstrijskega poklica. Za kozake pa je
smatral vse slavjanske narodnjake brez razločka plemena; najbolj sumni,
zoperni in nevarni so se mu zdeli Čehi že zato, ker so se med sabo le
po češki pogovarjali. O Hrvatih ni imel Švab nobenega pojma. Zanikal je
odločno, da bi se nahajalo med njimi kaj veleizobraženih mož. Govoril
je, da najzadnji nemški diurnist prekaša najprvega hrvatskega jurista.
Vprašal je včasi: Kaj je hrvatska inteligencija? In odgovarjal: Ein
pisl Kuchellatein und sehr viel panslavistischer Schwindel! Po njegovem
mnenju bi morali Hrvatje na golih kolenih Boga hvaliti, da jim je poslal
nemške uradnike, ki jih bodo naučili pravega reda, pameti in napredka.
Ponemčenje vsega hrvatskega naroda se je zdelo Švabu največja blagodat,
ki more doleteti Hrvate. Po njegovi misli se utegne to doseči v kakih 40
ali 50 letih, kajti bo vsak le količkaj razumen Hrvat spoznal velikansko
korist in čast nemškega materinskega jezika.

Švab je bil uverjen, da bodo Hrvatje, predno preteče sto let, na vseh
trgih svojih mest postavljali veličastne spomenike na čast in slavo
ministru Bahu in njegovim pomočnikom, ki so jim pokazali in odprli vrata
v sveti hram nemške vede, nemške prosvete, nemške ~pravičnosti~!

Med starejšimi birokrati je imel ta bornirani germanizator dovolj
somišljenikov, ob strani so mu stali in pospeševali, kolikor se je dalo,
njegove nazore in namere do malega vsi predstojniki raznih uradov,
med kojimi je bilo tudi nekoliko rojenih Hrvatov. Med najznamenitejše
pa treba vsekako prištevati pl. ~Strangfelda~, ~Rulica~, ~Šmida~ in
~Ulepiča~. Strangfeld se je bil rodil in vzgojil v Ljubljani. Slovensko
narečje tega mesta je govoril povse dobro, dasi mu ni bilo materinski
jezik. Strangfeld se je smatral vedno za trdega Nemca, slovenske
rodoljube je sovražil ravno tako srdito kakor hrvatske in češke. Po
njegovi glupi misli je bilo vse slavjansko gibanje v Avstriji mojstersko
delo ruske politike in ruskega rublja! Rusijo je imel za največjo
sovražnico vsemu človeštvu, ali se je nadejal, da jo krimska vojna oslabi
in polomi za vse veke. Nasproti avstrijski vladi je o vsaki priliki kazal
pasjo servilnost, ali ji ni mogel nikoli oprostiti, da ni napovedala tudi
ona Rusiji vojne. V svoji službi se je vedel Strangfeld jako nepriljudno
in osorno, med podložnimi uradniki ni imel nobenega privrženca, med
tovariši nobenega prijatelja. Nemškutarji so ga črtili ravno tako kakor
narodnjaki. Kjerkoli se je prikazal, so oboji pobegnili, da jim ni
bilo treba ga pozdraviti. Strangfeld je spadal med najhujše sovražnike
hrvatskega naroda in med najbolj antipatične Bahove huzarje. O njem se je
moglo reči po pravici: Guarda e passa!

Višji sodnik Rulic je bil sin slovenskih roditeljev. Zibka mu je tekla
na Koroškem. L. 1848. je zaigrala tudi v njem narodna žilica, ki je pa
kmalu zamrla, ker je zapazil, da ž njo v Avstriji ne prideš do visoke
službe. Prišedši na Hrvatsko se je delal ostentativno že precej od
konca zakrknjenega Nemca, ki uradno ne priznava v Avstriji nobene druge
narodnosti razun nemške. Vsi hrvatski običaji so mu bili „Unsinn“,
največji „Unsinn“ pa hrvatski jezik. Poslan v Slavonijo zamrzil je
nanj toliko bolj, ker se ga je moral vsaj za silo naučiti. Kakor Švab
opravljal je tudi Rulic poleg sodnih policijske posle. Nadziral je škofa
Štrosmajerja in pridno poizvedaval, kaj pridiga, kaj govori na raznih
shodih, s kom občuje, komu dopisuje i. t. d. Zdi se mi jako verjetno,
da je imel za to nečedno vohunstvo strog nalog in oblast od dunajskega
ministerstva.

Višji sodnik ~Šmid~ se je bil rodil v Ljubljani. Slovenščina mu je
tekla glaje nego nemščina, v koji so zapazili njegovi službeni tovariši
preveč „aber“ in še raznih drugih kranjcizmov. Ali po mišljenju treba
prištevati Šmida med najbolj divje nemške fanatike. Hrvate je sovražil
huje nego cigane. Hrvatje so mu bili prasci, Hrvatice svinje, hrvatski
jezik svinjsko kruljenje, vse hrvatske šege in navade „Schweinerei“
in „Eselei“. Hrvatske novine so ga po oktoberskem diplomu po vsej
pravici napadle kot sovražnika „svega, što je naše“. To divjaštvo
treba Šmidu tem bolj zameriti, ker je bil precej nadarjen in bi bil s
svojim bistrim umom lahko spoznal nesramno surovost svojih nazorov in
skrajno krivičnost, katero dela ž njimi bratskemu hrvatskemu narodu.
Šmid je in ostane strašen izgled, kam zapelje izobraženega človeka duh
nemškega birokratstva, nemškega šovinizma, nemške nestrpnosti in narodne
sovražnosti.

Popolnoma drugačne vrste mož je bil kranjski Slovenec ~Ulepič~. On je
vedel že pred l. 1848., da ni nemškega rodu. Čutil se je Slovenca, dasi
je govoril z izobraženimi rojaki navadno po nemški. Svoje narodnosti
ni zatajil niti v državni službi. L. 1848. se je oglasil večkrat po
slovenski tudi v večjih družbah in na javnih mestih. Pokazal je kaj
rad, da zna korenito svoj materinski jezik. Če so bili drugi v zadregi,
kako bi se dejalo kaki reči dobro po domače, šli so vprašat Ulepiča, ki
je skoro vselej pravo pogodil. Videlo se je, da ni občeval zastonj z
našim jezikoslovcem Meteljkom. Vendar pa se je izogibal že takrat takih
rodoljubov, katere je smatral za radikalne. Hotel je veljati za zmernega
in „~pametnega~“ Slovenca. Belokranjski narodnjaki so se mu zdeli preveč
hrvatski, zato se je bal vrlega Ivana Navratila in celo pohlevnega
Malavašiča. Tem rajši pa je občeval z Bleiweisom in z drugimi novičarji.
Prečital je verno vsako številko „Novic“ od prve do zadnje črke. Nekoč
pa se je ustrašil vendarle neke besede, katero je našel v „Novicah“,
ker se mu je zdela premalo lojalna. Pišoč o cesarici jo je imenoval
Bleiweis cesarjevo ženo. Ulepič ga je hudo pokaral radi te pisave, ki se
je bližala po njegovem mnenju že razžaljenju veličanstva. Bleiweis ni
vedel, ali bi se smejal ali jezil o tem bedastem razlaganju. Trdil je
po pravici, da je žena častno ime, saj imenuje sveto pismo mater božjo,
nebeško kraljico, ženo, ne pa gospo ali kako drugače. Ulepič, bivši
pri deželni vladi, pa se le ni mogel potolažiti, živel je dolgo časa v
strahu, da pride radi te besede z Dunaja strahovita nevihta, ki utegne
oplaziti tudi njega. Ta pripetljaj dokazuje dovolj očitno, kako boječ
človek je bil Ulepič. Zdaj mu je bil tudi Bleiweis preveč svoboden in
radikalen. In ta strahopetnost mu je rasla od dne do dne, od leta do
leta. Bleiweis je dejal ves nejevoljen, da mu je ljubši kak nemškutar,
nego tak narodnjak, ki se zboji vsake sapice. Leta 1852. je poslala vlada
tudi Ulepiča na Hrvatsko, seveda z nalogom, da uvede v svoj urad nemški
jezik. On je storil ne le to, ampak se je kazal odslej tako vnetega
Nemca, da ga Švab ni mogel prehvaliti. Za vse drugo pa je ostal ljudem
mil in simpatičen, ker je bil jako dobrega srca in tanke vesti. Podložni
uradniki so ga ljubili, ker jih ni preoblagal z delom in je občeval ž
njimi vedno prijateljski. Takemu, ki je bil posebno marljiv in razumen,
naklonil je rad denarno podporo, zatiral in preganjal pa ni nikoli
nikogar, niti svojih kletevnikov in sovražnikov. Radi nenarodnega vedenja
ga je 1853. l. hudo napadla „Südslawische Zeitung“ v dopisu z Dunaja.
Tudi od drugod je letela nanj toča, ki mu pa ni le nič škodila, nego mu
še koristila, ker mu je dajala sijajno spričevalo, da izvršuje na vso moč
pridno in natanko voljo dunajske vlade.

Med prvake Bahovega sistema treba vsekako šteti tudi Kelersberga in
Hohenvarta, o kojih bom govoril pozneje. Zdaj pa moram načrtati bolj
natanko značaj te vlade. Njen namen in smoter nam je znan: hotela je
uvesti na Hrvatskem avstrijske zakone in to deželo sčasoma ponemčiti s
pomočjo šole in birokracije. Ta težnja ni obetala nobenega uspeha, ali
nekaj se je dalo vendarle doseči. Dobra uprava bi deželo sprijaznila
z jednotno državo, pozabila bi staro ustavo, katero so uživali samo
gospoda, plemenitaši, nekoji cerkveni prvaki in meščani. Mnogo novih
prijateljev bi si bil lahko dobil tudi nemški jezik, da so postopali
njegovi apostoli, novi uradniki s hrvatskim narodom blago, prijateljski,
pomagaje mu s poukom in dobrim svetom in ne nakladaje nanj pretežkih
bremen, kojih ni mogel nositi. Sosebno davke trebalo je prej znižati
nego povišati, nikakor pa se niso smeli grditi in surovo razdirati
narodni običaji in nazori. Ali za take reči niso imeli Bahovi gospodje
ni razuma, ni volje ne iz kake prirojene hudobnosti nego zato, ker so
bili — ~birokrati~. Ljudje te vrste se brigajo le za svoje paragrafe, za
vse drugo jim ni nič mari. Vedo se tako, kakor da so ustvarjeni narodi
za uradnike, ne pa uradniki za narode. Vsako pravdo in vsako drugo stvar
presojajo le po paragrafih, ne pa po prilikah in živih potrebah, v kojih
se nahajata ljudstvo in dežela. Hrvatske zadruge so bile tem borniranim
prihajačem: Unsinn, Dummheit, Schweinerei, narodni slepci, ki prepevajo,
brenkaje na gosli, narodne pesni pred cerkvijo, pa: Landstreicher,
nationale Hetzer, fanatische Vagabunden. Ti birokrati so zasedli že leta
1855. vse hrvatske urade razun občinskih. Po duhu in navadah svojih se
niso med sabo nič razlikovali, naj so bili upravni, sodni ali finančni.
V vseh pisarnicah so vladali edino le paragrafi, pa naj se z zahtevami
praktičnega življenja ujemajo ali ne ujemajo. Po mišljenju svojem pa
so spadali Bahovci na dve, precej različni vrsti. Starejši uradniki,
ravnatelji, predsedniki, predstojniki in sploh načelniki uradom so
dovršili svoje študije še pred l. 1848. Prišli so torej iz Meternihove
šole in so se držali kakor klop vseh nazorov in običajev te zloglasne
dobe in učilnice. Imeli so vsi velike misli o državi in njenih pravicah,
skoro še večje pa o sebi in svojih pravicah. Kot načelniki so zahtevali
od podložnih uradnikov slepo pokorščino in domalega obožavanje svoje
ličnosti. Kdor si je hotel nakloniti njihovo milost, moral se jim je
prilizovati po pasje, uganiti željo njihovo, še predno so jo povedali.
Proti občinstvu so se vedli mogočno kakor turški paše in bimbaše;
smatrali so se za absolutne, vseoblastne vladarjeve namestnike, za
narodno blaginjo pa so se brigali toliko kakor za lanski sneg. Ministrom
in tudi nižjim poglavarjem svojim pa so dajali mnogo večjo čast, nego jim
je šla, proti njim so bili brez konca in kraja ponižni, udani, ugodljivi,
po pasje servilni, da so se morali gnjusiti vsakomur ki je imel kaj pojma
o človeškem dostojanstvu. Brezverstvo se ni moglo očitati Meternihovim
gojencem. Vero so imeli za potrebno že iz policijskih razlogov, da se
ohrani po njej red in mir v državi. Ali cerkvi ti možje niso privoščili
nikake samostalnosti in svobode; po njihovem mnenju mora imeti vlada
tudi v vseh cerkvenih vprašanjih in rečeh prvo in odločilno besedo. Ne
le nižji duhovniki, ampak tudi škofje smejo naj storiti in ukreniti samo
to, kar jim dovoljuje in zapoveda državna oblast. Tudi papeževi ukazi
in opomini potrebujejo odobrenja dunajske vlade, brez njega ostanejo za
vse veke neveljavni v avstrijski državi. Meternihovi dijaki so bili,
da povem ob kratkem, trdo zapečeni, nepreprosni jožefovci, ki so pa
segali v svojih zahtevah pravzaprav še dalje nego cesar Jožef II. To se
ve, da takim zakrknjenim birokratom ni mogel biti všeč konkordat, ki
ga je avstrijska vlada sklenila s papežem l. 1855. Očitno niso smeli
ugovarjati, tembolj pa so zabavljali, kadar so bili sami med sabo.
Najbolj jih je kačila določba tega ugovora, da duhovnik, ki je obsojen
v zapor, ne pride v ječo kakor drugi grešniki, nego v kak samostan ali
v kak drug udoben kraj, kjer bo morda užival lahko vse dobrote tega
sveta. Konkordat so sovražili ne le vsi liberalni Nemci, ampak tudi vsi
neliberalni Meternihovci razun Hohenvarta, ki je bil vedno oduševljen za
vse, kar je ukrenil dunajski dvor. Prva leta po razglašenju konkordata
se je v Avstriji močno svetničilo, vnanja pobožnost se je šopirila v
cerkvah, na ulici in celo v uradih. Ob nedeljah so pohajali birokrati
prav pridno božjo službo, njihovi predstojniki so nosili v cerkev debele
„svete“ bukve, na koje so čitali vso mašo jako izpodbudno. Zanemarjali
niso niti izpovedi in obhajila niti koje druge dolžnosti katoliških
kristijanov. V gostilnicah so jedli ob petkih postne jedi, doma na
skrivnem pa so se včasi vendarle kolikor toliko omrsili s kako kranjsko
klobaso ali s turopoljsko slanino. Dunajski vladi so se klanjali vsi
birokrati do črne zemlje, vse ministre so smatrali za ženialne može,
koje nam vsi narodi zavidajo. Jedina izimka je bil minister Tun, kojega
so razglašale vse liberalne in poluliberalne nemške novine za očeta
vražjega konkordata in so ga črtili Nemci in njegovi podrepniki že zato,
ker je bil po svojem mišljenju Čeh in Slavjan. Nemški časniki zunaj
Avstrije so napadali tudi Baha kot sokrivca Tunovega, ali jim Bahovi
huzarji niso prav verjeli, imeli so ga za skrivnega somišljenika, ki bo
pustil, ko dojde prava prilika, tercijalskega Tuna na cedilu. Uradniki
druge vrste so hodili 1848. še v šolo, mnogi v gimnazije, precej jih je
bilo zapisanih tudi v vseučiliščih. Sosebno ti so se živo in često tudi
dejanski udeleževali prigodkov in viharjev tistega preznamenitega leta.
Nasrkali so se v njih svobodnih idej, mnogi tudi oduševljenja za svoj
slavjanski narod in jezik. Precej je bilo tudi takih, ki so se navzeli
sovraštva do birokracije in nje napuha in praznoglavja. Stopivši v
državno službo rugali in smejali so se svojim starokopitnim načelnikom.
V društvu so oponašali njihovo govorico in pripovedovali o njih sto
zabavnih anekdot, imeli so jih za „Pepčke“, za objekta foppabilia. To
pa navadno ni trajalo dolgo. Kmali so se uverili, da žive v policijskem
zraku, da predstojniki vedo za njihove zabavljice in burke in jih ne le
pisano gledajo, ampak jim se tudi maščujejo, pošiljajo o njih višjim
oblastim neugodna poročila. Zdaj so videli, da visi nad njimi Damoklov
meč in minula jih je vsa srčnost in zabavljivost. Upreženi vsak dan v
trdi jarem privadili so se malo po malem sužnjosti in nje šeg, dobrikali
se poglavarjem in trudili s pridnim črčkanjem, da jih udobrovoljijo in si
pridobe in ohranijo njihovo milost. Mnogi so se sčasoma tako predelali
in prelevili, da jih po njihovem vnanjem vedenju nisi lahko razločil od
Meternihovih birokratov. Bili so ravno tako samozavestni, samopridni in
za narod brezsrčni kakor ti. Nahajalo pa se je dosti tudi takih, ki so
se hoteli naužiti svoje mladosti in so hrepeneli le po veselicah, za
službo se pa samo toliko brigali, da jih iz nje niso mogli zapoditi.
Delalo se je v pisarnicah strašno mnogo, popisale so se vsak dan
brezštevilne pole papirja, v prodajalnicah se ni prodalo nobenega blaga
toliko kakor papirja. Zapisovalo se je vse, kar je bilo res potrebno,
ali še veliko, veliko več pa takega, kar je bilo popolnoma nepotrebno.
Porabilo se je mnogo črnila za take reči, ki so se dale ustno s tremi
besedami opraviti. Pisalo se je zvečine po nekaki šabloni, po vzorcih,
jahali so se šimeljni, kakor pravijo birokrati. Zaman je prišlo od
zgoraj več opominov, da se piši samo to, kar je trajne vrednosti, to
je, kar se utegne kdaj v bodočnosti potrebovati. Birokrati so se držali
svojih globoko ukoreninjenih razvad stanovitno in verno kakor dober
kristjan zapovedi svetega evangelija. Vrednost uradov se je cenila po
številkah aktov. Najbolje je izpolnoval svoje dolžnosti tisti, v katerem
se je nabralo največ aktov. Moj prijatelj Ravnik, ravnatelj glavne
šole v istrskem mestu Kastvu, je bil hud sovražnik takim birokratskim
bedastočam. Zapisaval je samo to, kar je bilo nujno potrebno, in takih
reči ni bilo mnogo. Tako se je zgodilo, da je poslal na Reko o vseh
svetih šele svoj deveti akt za tisto leto. Ta prezanimiva novica se
je po bliskovo razširila po vseh državnih uradih, ki so bili na Reki,
in Ravnikov akt je romal iz jedne pisarnice v drugo in vzbujal povsod
brezkončno strmenje in krohotanje. Jedini Vidic, ravnatelj gimnazije,
je zaklical na pol zavidno na pol pohvalno: Glücklicher Ravnik! Jedini
jezik, ki se je smel rabiti v c. kr. uradih, je bil nemški, ali ta uradna
nemščina se je razumevala tudi le samo v uradih. Če je dobil izobražen
Hrvat, ki je znal dobro nemški kak služben dopis, trudil se je često
zaman pogoditi mu smisel radi strašno dolgih perijod in brezbrojnih tujih
terminov in besed, ki rabijo nemškemu uradnemu jeziku. Hrvatski činovnik
Halter, rojen Varaždinec, mi je pravil na Bledu, kjer sva se seznanila,
da je prišlo k njemu vsak dan po deset in še več ponemčenih Zagrebčanov
s prošnjo, da bi jim pojasnil taka službena pisma. Birokratična
korenitost je zahtevala, da se v aktih za vsako trditev naznani tisti
paragraf zakonika, ki jo opravičuje. Radi te često glupe natančnosti
je paragrafov vse mrgolelo v uradnih spisih. Za dve reči se hrvatski
činovniki niso mogli načuditi svojim cislajtanskim tovarišem, da so
se naučili v gimnazijah tako slabo latinski jezik in da znajo vselej
tako hitro in spretno pogoditi prave paragrafe. Ali Hrvatje so si kmali
prisvojili tudi to nemško umetnost. Nekoliko najvažnejših paragrafov so
se naučili na pamet ter jih pridno o vsaki priliki upotrebljavali. Druge
pa so dobili lahko v raznih pomočnih knjižicah, ki so naznanjale za vsak
prestopek ali zločin vse paragrafe, ki govore o njem. Predno je preteklo
pol leta, so se izvežbali v vseh skrivnostih nemškega uradnega jezika
tako temeljito, da ponemčena hrvatska gospoda zdaj tudi njihovih dopisov
ni več razumela. In tako še trdemu Nemcu neumevno jezikovno čobodro je
hotela Bahova vlada raznaroditi in pogermaniti tri velika kraljestva:
Galicijo, Ogersko in Hrvatsko!!! Bahovi huzarji pa po nemški niso le
pisarili, ampak se tudi pogovarjali med sabo in z vsakomer, kdor jih je
razumel. Iz ust Meternihovih učencev ni prišla nikoli domača beseda,
čeprav so slovenski znali. Mlajši uradniki so bili nekoliko bolji, med
sabo so se pomenkovali kolikor toliko tudi po slovenski. Ali tudi ti so
se bili silno ponemčili že v Gradcu in na Dunaju. Služba jih je ločila
še bolj od naroda posebno zato, ker so se večini že zdavnaj izkadili
vsi ideali mladosti. Jednakopravnost se jim je zdela lepa in pravična
reč, ki pa se ne ujema s potrebami praktičnega življenja. Če so govorili
par stavkov na narodnem jeziku, zabredli so potem precej v nemščino, le
včasi se je zarinila semtertja še kaka slovenska besedica. Za daljši
slovenski pogovor so izgubili menda sposobnost. Med uradniki našega rodu
našel sem jih prav malo, kateri so se mogli pogovarjati čisto in zdržema
po domače. Ti so bili Svetec, Arcon, Brtoncelj, Kavčič, Jeras, Cvetnič
in še dva ali trije drugi, katerim sem imena že pozabil. V to vrsto
poštenih mož spadajo seveda tudi vsi tisti Slovenci, ki so si ohranili
tudi v službi vse ideale mladostnih let. Nahajalo se jih je največ med
profesorji, n. pr. Žepič, Erjavec, Tušek i dr. Sploh je vladalo pravilo,
da so Bahovi huzarji brez razločka rodu govorili po nemški. Nemškovali so
tudi med sabo razun pravih Nemcev Slovenci in Hrvati iz Vojne krajine.
Malo bolje so se vedli hrvatski uradniki iz Banovine. Od konca občevali
so med sabo le po domače, sčasoma jeli so rabiti čedalje več nemških
fraz in besed. Bližali so se vsako leto bolj Nemcem. S svojimi ženami so
nemčurili, istotako z otroki že precej od začetka. Poznal sem tudi take
učitelje in činovnike, ki so se rodili in vzgojili v hrvatskih mestih,
pa niso niti med sabo nikdar izpregovorili hrvatske besede. Ali njih ni
napotila na to narodno izdajstvo nova vlada, bili so do korena pokvarjeni
že pred dohodom Bahovih huzarjev. Stara ustava je slabo skrbela, da bi se
zanetil v mladini sveti ogenj rodoljubja in spoštovanje narodnega jezika.
Med Bahovimi huzarji pa sem našel vendarle tudi take uradnike, ki niso
med sabo nikdar izustili nijedne nemške besede. Ti poštenjaki so bili
češkega rodu. Tisti, ki so se rodili v češkem kraljestvu, so bili skoro
brez izimka tudi vroči rodoljubi in so se živo zanimali za vsak napredek
svojega naroda. Čitali so z veseljem samo češke knjige in novine. Moravci
se niso baš odlikovali s češkim narodnjaštvom, ali tudi oni so govorili
z rojaki najrajši in največ po češki. Tu moram še to pripomniti, da
nemškega razgovora niso marali le mlajši in nižji uradniki, po češki so
se pomenkovali tudi njihovi načelniki, dasi so dobro vedeli, da se vladi
s tem ne prikupijo. O tej priliki moram še omeniti, da se uradni prvaki
niso vladali povsod jednako proti nižjim uradnikom svojega rodu. Nemci
so jim pogodovali, skoro še bolj pa Čehi. Posebno to me je zanimalo, da
so bili pemski načelniki prijazni proti činovnikom obeh narodnostij,
ki prebivata na Češkem. Opazil sem večkrat, da je nemški predstojnik
odlikoval češkega podložnika, in isto tako češki nemškega. Smatrali so
se oboji za ljube „krajane“, obojim je bil „Landsmann“ vsak Pražan in
vsak Liberčan. Slovenskih in hrvatskih predstojnikov pa na to plat ne
morem baš pohvaliti. Jedini ravnatelj Vidic je kazal nekaj simpatij za
učitelje, ki so mu bili rojaki. Nadzornik Jarc je res da vabil in klical
na Hrvatsko najrajši Slovence ali ne iz kake ljubezni nego zato, ker so
se mu zdeli najbolj pripravni, da bi pospeševali nakane dunajske vlade,
to je, da bi ponemčevali hrvatsko mladino. Znano pa mi je tudi več
izgledov, da so načelniki naše krvi kruto preganjali podložne jim rojake,
dočim so pomagali, kar se je le dalo, nemškim uradnikom, ki so bili manje
sposobni in marljivi. Tudi hrvatski višji činovniki niso imeli dosti
srca za sinove trojedne kraljevine, mnogim je bil ljubši vsak tujec nego
domačin. Za rojake so trdili, da se v službi radi polene, ker pričakujejo
potuho od hrvatskega načelnika.

Dunajska vlada je želela in zahtevala, da bi vsi Bahovi huzarji
pospeševali na Hrvatskem njene politične namene, da bi delali propagando
za centralizem, absolutizem in germanizacijo, hotela jih je rabiti torej
za svoje agente. O tem pa je popolnoma pozabila, da se ljudem take vrste
povsod dobro plačuje, ker bi drugače izgubili za svoj posel veselje,
brez katerega se ne more pričakovati uspeh. Skopost Bahove vlade pa
je bila tako grozna in umazana, da je morala ohladiti tudi najbolj
vročega nemškega fanatika, ki se je nahajal v nižji službi. Navadnemu
slovenskemu uradniku pa se je pristudilo in omrazilo prazno črčkanje v
pisarnici, za koje je prejemal tako beraško nagrado, da ne bi bil menjal
ž njim le količkaj trden rokodelec. ~Velika večina~ Bahovih uradnikov
je dobivala na leto ~samo po 300 do 600 goldinarjev~, preveč za gladno
smrt, premalo za potrebe. Profesorji, spadajoči v deveti razred, so
imeli v Varaždinu zvečine po 700 gld., le starejši po 800 gld., na Reki
po 100 gld., v Zagrebu po 200 gld. več. Načelniki uradov so prejemali
seveda boljo plačo, a tudi ne toliko, da bi bili mogli živeti primerno
svojemu dostojanstvu in brez velikih skrbi in pritrgovanja. Taka beda
je vladala v vseh državnih službah, celo v vojaški. Častniško življenje
se je imenovalo sploh „glänzendes Elend“. Činovniki so govorili s trpko
šalo, da se deli za njih mesec na tri nejednake dele. Prvi je Maria
Empfängnis, ki traja po priliki od začetka meseca do 8., torej en teden.
Potem prihaja Maria Elend, ki se vleče počasno in tožno tja do 25.
Naposled nastopa Marija Trost, ki oznanja, da se bliža konec meseca in
konec brige in stradanja. Ta grda skopost prinesla je celo kopo žalostnih
prikazkov in nasledkov. Uradniki niso mogli ljubiti take službe. Delali
so nemarno in nejevoljno, samo toliko, kolikor so morali; vedno je bilo
treba jih priganjati. Navzlic vsej gorečnosti reda vajenih predstojnikov
zaostajali so posli, nakopičilo se je marsikje vse polno nerešenih aktov.
O uradniški revščini pravili so mi po vsej deželi strašne izglede, da
so se mi kar lasje ježili. Dobivši 1. dan meseca plačico so gospodki kaj
radi popivali in si privoščili prve dni marsikaj dobrega, kakor da se
hočejo okrepčati ali odškoditi za prebito bedo, v drugi polovici meseca
pa so mnogi hodili spat brez večerje. Včasi nekateri niso imeli po več
tednov svojega stanovanja. Prenočevali so pri kakem znancu ali pa tudi
na klopi v kaki krčmi ali na biljardni mizi v kavarni, po leti tudi pod
odkritim nebom. Moj tovariš v Varaždinu, Čeh K. je gostoval v sobi, kjer
ni bilo nobene postelje. Spaval je več mesecev na treh stolih, pod glavo
si je deval popotno torbo in nekaj srajc, odeval pa se je po zimi z dvema
suknjama. Na Reki je suplent A. hodil prenočevat v gimnazijo. Ulegel se
je na klop, pod glavo si je položil razne cunje, s katerimi je šolski
služabnik brisal z oprave prah. Dva mlada uradnika sta mi sama povedala,
da sta ležala ponoči v pisarnici na mizah, za posteljo so jima služile
plahte, s kojimi so bila pregrnjena tla in za odejo namizne preproge.
Mladi gospodje so se hoteli navzlic borni plači čedno oblačiti, nekaj
radi svojega stanu, morda še bolj pa radi deklet. Ali sukno in drugo
blago se je bilo silno podražilo od l. 1848. Jemali so ga v prodajalnicah
na dolg, često so ostajali dolžni po več mesecev tudi krojačem in
črevljarjem. Platežne liste so imeli mnogi vedno zastavljene. Nekateri
so prišli v sili tudi v nemile kremplje krščanskih in nekrščanskih
oderuhov, ki so jim posojali denar, zahtevaje po 50 in tudi po sto
odstotkov obresti. Do zdaj sem govoril le o samcih. Še veliko slabše in
obupneje od njih so živeli oženjeni uradniki z velikimi rodbinami. Ti
so trpeli prave peklenske muke že na tem svetu. Moj znanec in rojak
N. je imel ženo in sedmero otrok, letne plače pa samo 800 gld. Že za
stanovanje v tretjem nadstropju je dajal 120 gld. Trebalo je skrbeti
rodbini za hrano in obleko, otrokom, ki so hodili v šolo, za knjige in
druga učila, za šolarino in še za druge vsakovrstne hišne potrebe. Mož
je preračunil za vsak krajcar, kako bi ga potrošil, da bi mu zalegel.
Živelo se je grozovito borno. V naši domovini se hrani tudi najzadnji
delavec bolje nego se je rodovina tega slovenskega uradnika. Dvakrat na
dan se je kuhala kava, v koji je bilo največ ječmena in vode, dvakrat pa
krompir, ki ni bil vselej zabeljen. In vendarle se ni moglo zdelovati, če
je pritisnila kaka bolezen. N. je prosil na kolenih in s povzdignenimi
rokami več znancev posojila, ki ga pa ni mogel dobiti, ker je vedlo tudi
njih trdo za denar. V skrajni sili seže po cesarskih denarjih. Nakoplje
si s tem hudodelstvom sramoto in dolgo, premučno preiskavo. Mož se je
oblastvenikom toliko smilil, da ga niso pognali iz službe, ali so ga
pomaknili od blagajne na tako mesto, kjer ga niso mogle več nadlegovati
izkušnjave, in izgubil je vsako nado, da bi se mu kdaj povečala služba
in plača. Ljubezen je naredila, da se je oženil marsikateri činovnik,
ki je imel letne plače samo 400 ali 500 gld. Lahko se ugane, s kolikimi
težavami se je bilo boriti njemu in njegovi ženi. On ni smel potrošiti
ni krajcarja na zabave, moral se je odreči tudi vina i piva i črne kave,
črevlje in obleko si sam snažiti. Ona pa je vse perilo sama izgotavljala,
istotako vso otročjo opravo sama delala in popravljala. Nekatera je
pomagala tudi šiviljam ali hodila v gostilnice likat perilo, pomivat pode
in posodo, včasi je služila tudi za natakarico, hišno in pestunjo, da
je često ni bilo zdržema po več dni domov. Tako so si pomagale krščanske
žene, ki so si hotele ohraniti poštenje in dober glas. Ali brezkončno
siromaštvo je v nekateri zadušilo vso vest in pamet. Služila si je denar
z grehom, prodajaje se mestnim pohotnikom, med kojimi se je nahajalo
zmerom dosti mladih uradnikov. Radi slabih plačil jim ni kazalo, da bi se
ženili, zahajali so torej v javne hiše. Ravnotako tudi vojaki, financarji
in žandarji, katerih je kar mrgolelo, sosebno v Zagrebu. Hrvatje so
tožili po pravici, da jim je prinesla Bahova vlada blod in razuzdanost.
Na Reki je imela policija očitnih grešnic zapisanih do 70, še veliko
več jih je šarilo po Zagrebu. Naselile so se tudi v manjših mestih in
trgih, kjer do takrat niso poznali te nesnage. V Zagrebu je prišel na
slab glas zlasti tisti del mesta, ki je stal ob potoku. Semtertam se je
držala bordela mnogo pohajana krčma, da se je moglo iti tja, ne da bi se
vzbudil precej kak sum. V velikih gostilnicah služila je navadno kaka
hišna ali dekla, ki se je prodajala tujcem in drugim gostom. Včasi se je
dogodilo, da je natakar bolj znanega prihodnika kar naravnost vprašal,
če hoče sobo „mit oder ohne“?! Če je zašel zvečer kak gospod v stranske
ulice, ponujale so se mu in ga klicale često pred vsako drugo vežo te
nesramne babure. Vse so bile gizdavo opravljene in namazane z dišečimi
olji, nekatere so šumele bahato v svilenih krilih, bolj starikaste so se
skušale pomladiti z obilno lepotico. To sem že omenil, da so se nahajale
med njimi tudi omožene gospe. Slovencem ne služi baš na čast, da je
zablodilo v to nečedno krdelo tudi mnogo naših rojakinj. Na Reki sta bili
l. 1855. dve tretjini vseh negodnic slovenskega rodu. Zato ni čudo, da
so Primorci zložili pregovor: Ni k...ce nad Kranjice...!

Razun revščine in včasi jako pedantičnih in zlobnih načelnikov grenile
in ostrupljale so uradnikom življenje še razne druge nadloge, zlasti pa
prekomerna protekcija in vohunstvo. V boljšo službo se često ni prišlo
po sposobnostih in zaslugah, nego po milosti višjih oblastnikov. Ta
milost se je dobila s prilizovanjem, suženjsko udanostjo in pokornostjo
ali pa tudi s priporočili takih ljudi, katerim so hoteli načelniki
ugoditi. Na šolska spričevala se ni gledalo skoro nikoli. Odličnjaki so
se zapostavljali prepogostoma bedakom in lenuhom, ki so imeli kakega
protektorja ali protektorico. Posebno veliko je veljala in koristila
beseda lepih ali uglednih gospa. Žene uradnih predstojnikov niso ostale
nikoli brez preponižnih častilcev in oboževalcev. Njihovo prijaznost
so si hoteli najprej nakloniti vsi mladi gospodje, ki so hrepeneli po
avansiranju, kaki denarni nagradi ali odliki. Kdor se ni znal ali maral
prilizovati, ždel in čepel je na isti službeni stopinji po 10 let in še
več. Videč, da ni najboljša spričevala in najmastnejši pohvalni dekreti
uradnikom nič ne koristijo, pometali so jih nekateri v ogenj, drugi v
vodo ali pa jih porabili ostentativno za skrivne potrebe. Mnogim tujim
činovnikom ni ugajal hrvatski zrak. Najlaglje so se še privadili Zagreba,
Reke in Karlovca. Varaždin se jim je zdel že preveč kmečki, najbolj pa so
se bali Oseka in sploh Slavonije. Po godu jim tod ni bilo ni podnebje,
ni življenje, ni prebivalstvo. Neprenehoma so moledovali vlado, da bi
jih premestila. Hodili so v Zagreb in na Dunaj, nadlegovali so celo
ministre s svojimi prošnjami. Kdor je imel kaj protekcije, se mu je
navadno ustreglo. Iz Slavonije je prišel v Zagreb, kamor so silili tudi
vsi domačini. Prav poredkoma pa se je pripetilo, da bi bil premaknjen kak
Slovenec ali Nemec nazaj v Cislajtanijo. Uradniška selitev se je vršila
torej le v okviru Banovine. Tod pa je bila tako živahna, da sem srečal
na svojih potih po hrvatski zemlji do malega vsak dan kako uradniško
rodbino, ki se je selila. Ta gosta premena je službi mnogo škodila, ker
je preteklo vselej nekoliko tednov, predno se je novi uradnik privadil
reda in prilik sedanjega svojega mesta.

Vso Bahovo upravo je navdajal in prešinjal policijski duh, srčna žila
sta ji bila vohunstvo in ovaduštvo. To dedino so prejeli Bah in njegovi
tovariši neokrnjeno od sprednika Meterniha. Vohunarila je ne le prava
policija, ampak vsa birokracija, hermandadi so služili načelniki vseh
uradov. Policija je pazila najbolj na glasovite Ilire, zapisala je v črne
bukve skoro vse ilirske pisatelje. Okoli Bogovićevega stanovanja švigali
so po dnevu in po noči vohuni, ki so si zabeležili vsak korak njegov,
vsakega znanca, ki je šel k njemu. Zvečer so se plazili okolu oken in
vlekli na ušesa pomenek v hiši, da bi ujeli kako sumno besedo. Gaju ni
dosti koristilo, da je vrgel narodno zastavo iz rok in je popolnoma
utihnil, kakor da ga ni več na svetu. Bahovi ogleduhi so prežali nanj
doma in so lazili za njim, kadar je kam popotoval. Policija je vedela za
vsako besedo, kojo je izustil v samostanih na Fruški gori. Človeka ni
varovalo ovadb niti največje dostojanstvo, niti najlojalnejša preteklost,
niti najčistejša nravnost in poštenost. Bana Jelačića je tožaril
ministrom in napadal tudi javno v nemških novinah zloglasni policijski
agent Šumaher. Ban je dolgo potrpeval in molčal, naposled pa so mu vendar
le jele presedati te lažnjive ovadbe. Moč mu je bila takrat že silno
opešala, Švab se ni zanj nič brigal in mu je kazal dosti očitno svoje
zaničevanje, ali toliko oblasti je pa že še imel, da je zapodil iz dežele
lopova Šumaherja, ki je moral v 24 urah Zagreb ostaviti. Na Reki je
pravil v pivarni ud tajne policije, uradnik „Škarpeta“, da je šel on sam
Jelačića cesarju tožit radi ilojalnosti in panslavizma. Policijski agenti
so se lotili celo nadškofa Havlika, čigar nravnost je bila tako čista, da
se je zdel vsem znancem bolj podoben svetniku nego zemljanu. Tožili so
ga, da zapravlja svoje prihodke z malopridnimi babami. To nam je povedal
na Reki naš nadzornik Jarc, ki je zvedel za to nesramnost od zagrebških
kanonikov. Pozneje nam je tudi pravil, kaka huda kazen je doletela podle
ovaduhe. Ako so klevetniki skušali obrizgati s svojim strupom tako
imenitne dostojanstvenike, more se misliti, kaj so delali šele z ljudmi
nižjih stanov, ko se jim ni bilo bati velike kazni, če pride tudi njihova
laž na javnost. Zavladalo je v deželi splošno nezaupanje. V gostilnicah
nisi čul več tistih hrupnih govorov kakor nekdaj v ustavni dobi. Vsakega
neznanega gosta so sumnjičili, da bi utegnil biti kak agent policijski.
V kavarnicah je čital vsak prihodnik zase; če so se sošli znanci,
pogovarjali so se na pol glasa, da jih že pri bližnji mizi nisi mogel
lahko razumeti. Razun pravega policijskega urada je imel zloglasni Švab
še svojo posebno policijo, ki mu je pošiljala vesti o javnem mnenju in
političnih pomenkih ilirskih in drugih „panslavistov“. Švab je smatral
vse pravoslavce za izdajalce, pravoslavne pope pa za glavne rovarje in
sovražnike Avstriji. Bil je uverjen, da jim daje Rusija mastno nagrado
za njih politični trud. Ali pristudili so se mu tudi katoliški duhovniki
zagrebške vladikovine. Imel jih je za največje krivce, da se prosti
hrvatski narod ni hotel sprijazniti z novim sistemom. Posebno je črtil
tiste duhovne, ki so bili objednem učitelji v srednjih in glavnih šolah.
Imenoval jih je zapeljivce uboge mladine, obsodil bi jih bil prav rad v
mnogoletno ječo. Najbolj so si nakopali njegovo mržnjo svečeniki Torbar,
Havliček, Babić, Žanić in Veber-Tkalčević, katerega je smatral radi
nemškega imena za ~renegata~! Jako sumen se mu je dozdeval že precej
od konca vladika Štrosmajer. Kot zakrknjen Jožefovec je Švab strašno
sovražil jezuite, Štrosmajerja pa je imel za pokrovitelja vseh jezuitov,
za nadjezuita. Kadar je tekla o njem beseda, zval ga je: Erzjesuit, der
dünne Jesuit, der Jesuitenmarschal, der slavonische Messias. Mlajši
Hrvatje se bodo gotovo začudili, če jim povem, da so 1852.-1860. leta ne
le Bahovi huzarji, ampak tudi dobri rodoljubi pripisovali Štrosmajerju
silne simpatije za jezuitski red in njegova načela! To mnenje se je
razširilo po moji misli najbolj po Švabu in njegovih podrepnikih, ki so
smatrali jezuitstvo za glavni vir in znak vsake reakcije in zlobe, za
glavnega nasprotnika vladarskega samodržtva in njegove politike. Kakor
na Hrvatskem, godilo se je takrat po vsej avstrijski državi. Slavni in
ugledni možje in narodni vodniki niso bili nikjer varni, da bi jih ne
zasledovalo in lovilo tajno oko in uho politične policije. Ko je šel
minister Kulmer v neke karpatske toplice, poslala je precej za njim
dunajska hermandad svoje agente z nalogom skrbno paziti, če bo občeval s
poljskimi in ogerskimi magnati, in natanko poizvedeti, kaj se bo ž njimi
dogovarjal. Palacky in Rieger sta padla pod policijski nadzor samo zato,
ker sta bila vzorna rodoljuba. Bah je hotel kupiti od Bleiweisa „Novice“
za 5000 gld. Ta jih po nobeni ceni ni hotel prodati in nasledek je bil,
da je prišel tudi on pod policijski nadzor. Ista usoda je doletela
slovenskega prvaka in ljubljenca Slomšeka. Na uboge uradnike so prežali
od vseh strani policijski agenti. Na Hrvatskem so stregli po njih razun
c. kr. in Švabove policije načelniki vseh uradov. Vsak si je izbral izmed
svojih nižjih uradnikov in pisarjev kakega za ta posel sposobnega vohuna,
ki je opazoval, kaj delajo činovniki zunaj pisarnice, s kom občujejo,
v koje krčme zahajajo, kaj govore o vladi in o svojih predstojnikih.
Ravnatelji srednjih šol so imeli svoje vohune med dijaki; poročali so
jim ne le o življenju in napakah drugih dijakov, ampak tudi o vedenju in
napakah svojih profesorjev. Hrvat Muzler in Slovenec Marković sta bila
jedina ravnatelja, ki sta prezirala tako lopovsko pozvedavanje. Nemogoče
je našteti vse ovadbe, ki so jih pošiljali oficijalni in neoficijalni
agenti raznim uradom, deželni in državni vladi. Tožbe, ki so došle
v Zagreb jedno samo leto o Kurelcu, učitelju na Reki, bile so tako
brojne, da so sestavljale štiri prste debel sklad. Poleg drugih reških
laškatarjev ga je ovadil tudi neki zdravnik, doktor medicine. Ogovoril ga
je najprej preprijazno in ga vprašal, če je res, da je nalezel tako in
tako bolezen? Ako je res, naj mu pove to odkrito, on ga bo lečil zastonj
iz neizmernega spoštovanja do njegove učenosti in narodne značajnosti.
Kurelac hinavca opsuje in zapodi, še isti teden je napisal lopov o njem
ovadbo, ki bi ga bila spravila lahko v ječo, da ni bila tako očitno
izmišljena in lažnjiva. Med ovaduhi so se odlikovali zopet prežalostno
nekoji naši rojaki. Sodnik Tr— je tožil vladi svojega pristava, poštenega
slavjanskega rodoljuba Kavčića, ~svojega rojaka~, da nemški jezik tako
zaničuje, da govori po nemški samo s svojim psom. Take ovadbe so bile v
Bahovi dobi tako nevarne, da so mogle človeku vrat zaviti. Kavčića je
rešila le znana lažljivost in nepriljudnost sodnikova. Lažljivost je
bila sploh poglavitna črta vseh tožbâ Bahove dobe. Vzrok je bila tudi
na tem poprišču gnjus na skopost dunajske vlade. Ovadbe so donašale
jako borne prihodke. Na Reki sem te razmere dobro poznal, ker sem si
bil pridobil zaupanje policijskega komisarja Šremsa, rojenega Moravca,
ki je ljubil ne le Čehe nego vse slavjanske rojake. Šrems mi je pravil,
da služi reški policiji do 30 agentov. Vzrok tolikemu številu je bil
ta, ker se je bilo kolikor toliko bati, da izstopi v hrvatskem Primorju
kako puntarsko italijansko-magjarsko krdelo z namenom, pretolči se skoz
Hrvatsko na Ogrsko in zanetiti tam vstajo. Izmed teh 30 vohunov so bili
samo štirje za stalno sprejeti in so dobivali po 400 gld. na leto; vsi
drugi so prejemali nekaj nagrade (navadno po 2 gld.) za vsako ovadbo,
ki se je zdela komisarju vsaj nekoliko verjetna. Taka plačica ni mogla
pospeševati službene gorečnosti. Policijski agenti so se torej prav malo
brigali in trudili, da bi izvedeli kako važnejšo izjavo javnega mnenja
ali kako zanimivo skrivnost. Take reči so si navadno sami izmišljali.
Komisar Šrems mi je zatrdil, da je izmed 100 ovadb 80 naravnost lažnih,
druge so pa zvečine tako izkrivljene in spačene, da človek ne more dobiti
po njih nobenega pravega zmisla in pojma. Obenem s policijo je skrbela
za javni mir tudi c. kr. žandarmerija. Orožniki so smeli streljati, ne
le, če se jim je kdo uprl, ampak tudi, če jim je nagajal in se jim rogal.
Nahajali so se skoro vedno na potu. V Slavoniji so lovili tudi slepe
goslarje in jih tirali s sabo kot „potepuhe“, da jih izroče cesarskim
gosposkam, ki so se nahajale često mnogo ur daleč od tiste vasi, kjer
so jih zasačili. Tudi v mestih so bili včasi dovolj nadležni, motili in
razgnali so marsikatero nedolžno veselico, ki se jim je zdela neprilična
ali sumna. Vlada je rabila, kakor sem že povedal, žandarje za nekake
apostole germanizacije. Nekoč sem jih našel celo krdelo v Moravicah v
Petrovićevi gostilnici. Pri dobrem vinu so se bili jako udobrovoljili,
da so pozabili vse službene zapovedi in dolžnosti. Razgovarjali so se po
slovenski in prepevali okrogle fantovske pesmi, katere so se bili naučili
doma na Dolenjskem. Ko so zvedeli, da sem njihov rojak, povabili so me
med se in o tej priliki so mi sami povedali, da bi bili hudo kaznovani za
svoj slovenski pomenek in slovensko petje, če bi jih kdo ovadil njihovemu
glavarstvu. Prepoved domače govorice se je zdela vsem tem korenjakom
„bikovska neumnost“, ki jim službo po nepotrebnem ogrenjuje in obtežuje.

Med vsemi tujimi uradniki so se hrvatskemu narodu še najbolj prikupili
~sodniki~. Kar je govoril varaždinski odvetnik, da „inauditum
condemnant“, bila je resnica, ali taki možje in prigodki nikakor niso
bili pravilo, nego le redek izjemek, ki se je strogo kaznoval, ako se je
zanj zvedelo. Avstrijsko pravosodje one dobe se ne more baš pohvaliti,
imelo je dosti napak in nedostatkov, ali vsekako je bilo bolje od
ogrskega, ki je je veljalo tudi na Hrvatskem. Tudi novi sodniki se
niso odlikovali ~vsi~ po tistih svojstvih, ki se zahtevajo za ta stan,
nahajalo se je med njimi trmastih, surovih in svojevoljnih godrnjačev
in kričačev. Ali po veliki večini so vladali vendarle mnogo prijazneje
in pristojneje nasproti strankam nego nekdanji plemenitaši. Hrvatski
kmetje in tudi meščani so mi jih prav pogostoma hvalili. Govorili so
po priliki takole: Kranjski sodci človeka ne obsodijo precej, nego ga
dolgo izprašujejo in zaslišavajo vse priče, ki se morejo dobiti, predno
izreko svojo sodbo. Nad nami ne vpijejo in se ne zadirajo tako osorno
kakor so se naši grajščaki in njihovi podrepniki. Iz ust teh Kranjcev ne
čujemo nikoli nobene psovke. Krivca tudi ne pretepajo za vsako malenkost,
niti ga ne sramote vpričo drugih ljudi. Tudi zdaj se godi mnogim ljudem
velika krivica, katere sodišča ne morejo ali pa nečejo poravnati. Vendar
pa sodijo „Kranjci“ bolj pravično nego so sodili naša gospoda: zdaj je
človek prav čisto zadovoljen s koncem svoje pravde, ker se je rešila
tako, kakor zahteva tu naša pamet in pravica božja. Nekdaj pa se ni
nikoli vedelo, kako se zvrši kak razpor, naj je bila stvar še bolj jasna
in očitna, sodec jo je mečkal in mencal, dokler se je vsa osvaljkala in
zamazala, da se ni več poznala prava barva, in se je sodilo o njej, kakor
se je hotelo. Še bolj važno, nego te izjave, pa je neovržno dejstvo, da
je po povratu stare ustave tudi hrvatski sabor sklenil, da se pridrže v
hrvatski kraljevini avstrijski zakoni, le škoda, da ni dal iz njih nekoje
paragrafe izbrisati in jih zameniti z bolj človeškimi in primernimi k
sedanjemu času in stanju prosvete. Omeniti moram, da prosto ljudstvo ni
odobravalo brezpogojno uradovanja in postopanja „kranjskih“ sodnikov.
Grajalo je posebno to, da imajo hudodelci v ječah tako dobro in obilno
hrano, ki je mnogo bolja nego v marsikoji trdni kmečki hiši. Dejali so
mi povsod, da je za take malopridneže dovolj, ako se jim da opoludne
malo ričeta in vode, sicer pa le ovsenjak in še to pičo, da bi si morali
prislužiti sami s trdim delom. Najbolj pa je pohujševala brate Hrvate
prisega. Dajala se je po splošnem uverjenju prepogostoma in premalo
slovesno, kar ji je jemalo strahoto in vrednost. Ali tudi Bahovi sodniki
so mi tožili, to morem zatrditi po duši, do malega vsi, da je izgubila
na Hrvatskem prisega vso tisto imenitnost in svečanost, katero ima v
vseh omikanih deželah. Čujmo zaporedoma obe trditvi! Sodniki so govorili
in to po pravici, da ljudje tako prisegajo, kakor se jim zdi najbolj
koristno. Za resnico jim ni nič mari. Najbrž jim še na misel ne pride,
da se s krivo prisego okalja in obremeni duša i. t. d. Kmetje in drugi
prosti ljudje pa so modrovali povse drugače. Jezili so se: Gospodje
sodniki imajo prisego menda za predpustno burko. Za vsako drobnjavo, za
vsak nič zahtevajo prisego. Sosedu posodim nož. On ga izgubi in mi ga ne
more vrniti, plačati pa tudi ne, ker nima denarja. Jaz ga tožim in sodnik
veli: Prisezi, da si mu ga posodil. Le pomislite — nož ni bil vreden
ni pol forinta in jaz sem moral priseči. Pa kakove so te nove prisege?
Prižgeta se dva koščka sveče, v sredo se postavi majhno, zamazano
razpelce, kakor da se igrajo otroci. V pisarni stoje tudi drugi ljudje,
ki zijajo vate in sodnika, da te mora sram biti. Sodnik ti čita prisego,
ti dvigneš tri prste, jecljaš za njim, da si ga pravo niti ne umeješ in
— stvar je gotova. Ako si prisegel, dobiš pravdo in če si tudi stokrat
sam uverjen, da si slepar. Nekdaj se je prisegalo vse drugače, tako kakor
treba: v cerkvi ali kapelici in na sveti evangelij. Razpelo je bilo,
kakor se pristaja, veliko kakor doleten mož, ne pa taka smešna podobica,
ki ni dolga niti pedenj. Evo sam razlog, zakaj je zginila svetost prisegi
in je noben pameten človek ne more smatrati za kaj groznega, važnega
in resnega. Ljudje se ji smejejo, nihče je nima, če je kriva za velik
greh, ki mu onesnaži in pogubi dušo. Zato je zdaj vse polno krivih
priseg in radi njih ne pokaže Bog nikoli svoje jeze, ker on najbolje
ve, da je vse skupaj le bedasta in ničvredna gluma. V stare čase se je
pela druga, bolj trda popevka. Če se je zaklel kdo po krivem, vzel ga je
dostikrat kmalu po tem hudobec ali pa ga je doletela kaka druga velika
kazen: zvečine je še tisto leto umrl, kar nagloma, brez izpovedi, sv.
obhajila in poslednjega olja. Često so trpeli radi njegovega hudodelstva
tudi nedolžni otroci njegovi. Mnogi so oglušili, onemeli ali zblazneli.
Sedanja prisega se zdi ljudem tako malo prava in veljavna, da se pijanci
včasi vpričo vseh gostov še bahajo, da so prisegli po krivem in jih
vest zato nič ne peče. Take nazore o sedanji prisegi sem našel ne le v
hrvatskem, ampak tudi v slovenskem narodu in živa potreba bi bila, da
jih premišljajo in upoštevajo naši juristi, kadar se naglaša nujnost
pravosodnih reform in napredkov...

Bahove novine so hvalisale avstrijsko pravosodstvo, da je odpravilo na
Hrvatskem palico. Ta trditev je povse lažna. Palico so rabili često
tudi Bahovi huzarji, dasi ne tako pogostoma kakor ob času plemenitaških
sodišč. Padala je najbolj na take grešnike, ki so se uprli kakemu
uradu ali ki niso izpolnjevali uradne zapovedi. Hrvatskim pravoslovcem
to ni ugajalo. Trdili so in to gotovo po pravici, da taka kazen za tak
prestopek dobiva podobo uradnega maščevanja, kar se ne ujema z duhom
zakonika. Po njihovem mnenju morala bi se vihteti palica in šiba najbolj
za take prestopke, kateri izvirajo iz objesti in samopašnosti. Dober
gospodar zasadi vrt z žlahtnim mladim drevjem. Poreden dečko se priplazi
na vrt in ta drevesca iz same zlobe poruje in polomi. Takega paglavca
treba brez milosti našeškati, ne pa ga pasti nekoliko tednov v ječi, kjer
v društvu malopridnih ljudi dozori prav lahko za korenitega hudodelca.

Bahovi časniki so razglašali nove avstrijske urade na Hrvatskem in
Ogrskem za šole nravnosti in pravičnosti, kojim se ne more očitati
nikakoršna korupcija. Pod prejšnjo vlado se je nesramno podkupavalo,
za denar se je doseglo vse, se odvrnila vsaka kazen, se dobila vsaka
pravda. Izobraženi Hrvatje niso hoteli zagovarjati starega sistema ali
so trdili soglasno, da je to očitanje prehudo in tudi novi uradi niso
brez maroge. Maže in laže se tudi zdaj in vrše se kdaj i hudodelski
podkupi, samo da bolj previdno in skrivaj nego nekdaj. Iz svoje izkušnje
moram povedati, da Hrvatje govore resnico. To, kar imenujemo ~mazanje~,
razvilo se je na Hrvatskem povse naravno iz narodnih običajev. Naši
hrvatski bratje kaj radi vabijo v svoje hiše vse prijatelje in dobre
znance na gostbe in veselice. Njihovo gostoljubje je res velikansko in
objednem prisrčno, brez hinavščine, bahatosti in postranskih namenov.
Kakor druge znance, so si vabili v goste tudi nove uradnike, s kojimi so
se bili gospodarji seznanili neposredno ali posredno. Razvije se preživa
veselica. Prihodnike kar očarajo preljubeznjivi sprejemi, zaduševni
pozdravi gospodarjevi, gladki in jedernati ogovori miznega ravnatelja,
prekrasne, iskrene, živahne in vendar mile in nežne hrvatske gospe in
gospodične. Vse jedi so sveže, izborno pripravljene, okusne in tečne,
pijača pa vselej taka, kakoršno je Bog dal. Zabava traja po več ur,
česar pa nihče ne opazi, ker preteka čas o neprisiljenih, odkritosrčnih
pogovorih in oduševljenih napitnicah in zdravicah prijetno in brzo, kakor
da je sedlo veselo društvo komaj pred pol ure za mizo. O takih prilikah
so morali dobiti „nemški“ činovniki najbolje mnenje o hrvatskem narodu.
Priznavali so očitno, da so živeli do zdaj v žalostni zmoti, imajoč
Hrvate za surove poludivjake. Užite veselice niso mogli več pozabiti in
prehvaliti. In jednako lepe zabave so se vršile povsod, kamorkoli so jih
vabili. Kakor se je iz Savla razvil Pavel, prelevili so se do malega vsi
ti tuji prihodniki iz sovražnikov hrvatskega naroda v njegove prijatelje
in brezpogojne častilce. Na takih shodih so imeli dovolj prilik, da
se seznanijo korenito s preljubeznjivim značajem in društveno omiko
svojih hrvatskih gostiteljev in vseh njihovih gostov. Uverili so se, da
je v hrvatski gospodi po razmeri ravno toliko izobraženosti, kakor v
cislajtanski, morali so celo pripoznati, da v raznih društvenih krepostih
Hrvatje Nemce prekašajo. V priljudnosti in zabavnosti ostajajo avstrijski
Nemci daleč, daleč za Hrvati. Sosebno se nikakor ne morejo skušati ž
njimi v govorništvu. Dočim je malo ne vsak Hrvat rojen govornik, kateremu
teče beseda gladko, sladko in pravilno, če treba po celo uro in še dalje,
jecljata Nemec in Slovenec, kakor da se učita šele govoriti. Nemcu
sploh priroda ni podelila tega daru. Če ni dovršil srednjih šol, ne zna
ni logično misliti ni logično in ročno govoriti. Slavjan je za to reč
bolje nadarjen, ali Slovenci imajo dandanes med vsemi brati najmanje te
sposobnosti, ker so jim tuji samosilniki preveč okrušili in pokvarili
prvotni značaj. Nemške uradnike je začudilo in prehvapilo tudi to, da
so našli med Hrvati mnogo več ljudi, ki so znali razne tuje jezike in
literature nego med Nemci. Znanje in vezi med tujci in domačini so se
množile in krepile od leta do leta. Mnogi Bahovci so se zaljubili v
dražestne hrvatske gospodične, ki so se odlikovale znatno proti Nemkam s
svojim neprisiljenim, naravnim razgovorom in vedenjem s svojo prirojeno
iskrenostjo i po slovenskem i po hrvatskem pomenu te besede. Dosti takih
srčnih zavez se je zvršilo s poroko in zakonom. Sosebno ob trgatvi
prikipi do vrhunca hrvatska ~široka volja~, takrat se prireja tudi največ
shodov, gostitev in zabav. Bahovi uradniki so se jih udeleževali čedalje
rajše in po obilnejšem številu. Prijateljstvo med njimi in hrvatskimi
hišami je raslo in se okrepčevalo na vsakem novem shodu. Postali so si
drug drugemu domači in dostikrat celo sorodniki. Dekla ali gospodinja
prinese jim na dom košaro sladkega grozdja za poskušnjo: kaj ali hočejo
ta dar odkloniti? S tem bi razžalili svoje dobre gostoljubne znance,
s kojimi so se bili že zdavnaj pobratili. Žlahtna kraljevina se torej
sprejme in če se ni zavrgel ta, ne morejo se zavreči tahko ni drugi
darovi. Pošlje se jim ali na dom ali v urad kostanja, jabolk, gosposkih
hrušk, orehov, breskev. V mnogih hišah se redi tudi brez števila
kuretine. Da se ljudje uradni gospodi še bolj prikupijo, prineso ji
piščet, račic, tolsto gosko ali slavnega purana. Svinjine si prikrmi
hrvatska zemlja cele gore. Pleče, gnjat, krača, mastne klobase prilegajo
se vsakemu zdravemu želodcu, dišale bodo nemara tudi uradnikom. Ali
to se ve, da se pričakuje potem od obdarjenih gospodov ugodljivost in
postrežnost, da bodo n. pr. pospeševali rešitev vlog in se potrudili,
da se rešijo povoljno, ne v zgubo, nego v korist in dobiček. Denarja se
navadno za dar ne ponuja nekaj zato, ker ni navada, najbolj pa zaradi
tega ne, ker je kmetom in meščanom trdo za denar. Za najbolje darilo se
smatra sodček dobrega vina. Čul sem samo za grajščake in bogatine, da
so hoteli podkupiti z novci kakega profesorja, sodnika ali županijskega
činovnika. Jaz sam sem doživel samo dva taka pripetljaja. Ko sva se
izprehajala v Varaždinu po drevoredu jaz in moj prijatelj Žepič, stopil
je k njemu imovit meščan in mu hotel stisniti v roko 10 gld. Žepič se
je branil. Brez uspeha ga je pregovarjal meščan, da bi denar spravil.
Ko se je naveličal ponujati mu svoj desetak, začel je mojega prijatelja
na ves glas psovati, da je prišel zato med Hrvate, da jim ugonobi deco.
Ta možakar je imel v naši šoli sina, ki je bil strašno razposajen,
objednem pa prav slabe glave. Oče mu je torej hotel dvojke in trojke s
svojim desetakom poravnati v kole. Ker se mu to ni posrečilo, razglašal
je potem vse „kranjske“ učitelje za brezvestne „galženjake“, koje bi
trebalo obesiti ali vsaj sramotno pregnati iz dežele. Nekaj takega kar
Žepiču, se je primerilo tudi meni. Neki kovač je hotel kupiti od mene za
sina prvi red s kupčkom starih petic in dvajsetic. Ko sem ga zapodil,
je zagodrnjal: „Če je taka, je pa tudi prav, pa ta denar zapijem, bom
imel od njega vsaj kaj užitka.“ Razlagaje na Reki zgodovino hrvatskega
slovstva govoril sem tudi o šolah, kakove so bile pred l. 1848. Povedal
sem tudi to, da so se dali mnogi učitelji takrat „mazati“, da so
prejemali darila od roditeljev svojih učencev. Komaj sem to izustil,
začne se mladina smejati in oglasi se drug za drugim: Gospod, saj se
godi še dandanes ravno tako. Vsi niso taki, ali imamo profesorje, ki
ne dade dobrega reda brez mastnega daru. Isto so mi pravili tudi bivši
dijaki zagrebški, s kojimi sem se sešel po maturi v Maksimiru. In ravno
v Zagrebu sem videl na svoje oči srno, katero je dobil od očeta dveh
svojih dijakov naš rojak Lenart. Jaz ga pogledam in zmajem z glavo.
Njega pa ne obide ni sram ni kaka stiska. Povse ravnodušno mi veli: Jaz
imam za svojo veliko rodbino preslabe dohodke. Treba mi je priboljška,
še bog, če mi ga hoče kdo dati. Jaz sem vzdihnil: Pač resničen je stari
pregovor: Paupertas meretrix. Ne daleč od Zagreba nameril sem se na
drugega rojaka, ki mi je celo dokazoval, da je podkupovanje potrebno in
brez njega da ne bi mogel izvrševati svojih pravosodnih dolžnosti. Tega
zanimivega moža popišem pozneje bolj natanko. Mazalo se je kar javno
tudi v Varaždinu. Služkinja mi je prinesla veliko pisano košaro grozdja
in dejala: Naša gospa Vam pošiljajo tale dar — vaša naj bo tudi košara,
saj jih imamo še več drugih. Jaz sem ji rekel precej osorno, da ne maram
ni grozdja ni košare. Ona vzame molče košaro in jo odnese k mojemu
tovarišu Franti. Ko pridem čez uro k njemu, mi veli: Ti, zdaj se pa lahko
nazoblješ mojega grozdja, dobil sem ga od nekega župnika, s kojim sem se
bil o počitnicah seznanil. Jaz mu odgovorim: Lepa hvala! Ta košara mi
je znana, ni dolgo, kar je stala na moji mizi, ali je morala „odlaziti“.
Tudi vem, da je ta tvoj župnik ženskega spola in stanuje v Varaždinu.
Cinika Frante moje besede niso niti razžalile, niti ga spravile v kako
zadrego. Zakrohotal se je: „Morda trdiš resnico. Ali govori, kar hočeš,
to grozdje je vendarle sladko in ni čisto nič v rodu tistemu, ki ga ni
marala slavna lisica v bajki“. Moram pripomniti, da tudi izobraženi
Hrvatje niso grajali mazanja, obsojali so le podkupovanje v denarjih,
kadar je šlo za veliko svoto ali važno pravdo. Moj varaždinski ravnatelj
je bil dober kakor duša, pošten in pravičen, kar se misliti more. O
mazilih pa je dejal: Vem, da strogi pedagogi imenujejo darove, ki se
nosijo državnim službenikom mito in jih smatrajo za veliko nezakonitost
ali pa celo za hudodelstvo. Jaz sodim drugače. Ako me povabi na obed
gospodar, ki ima v moji šoli sina, pridem rad k njemu, ker bi ga sicer
ozlovoljil in razžalil. Smešno bi bilo misliti, da me hoče z jedjo in
pijačo podkupiti, če dam sinu dober red. Povabil me je po našem narodnem
običaju iz priljudnosti in prijaznosti, ne pa s sebičnim namenom. In
če mi prinese njegova žena ali dekla košaro grozdja ali sadja ali kaj
kuretine, se tudi ne bom dosti branil. Tudi takih darov jaz ne morem
imeti za podkupnino, že zato ne, ker so preveč neznatni. Pošljejo se mi
zato, ker priznajo roditelji dijakovi trud, ki ga imam z njihovim sinom
in me hočejo po tem lepem načinu nekako prositi, da bi ž njim potrpel in
ga vspodbujal z blagim opominom na pridnost. Iz vsega, kar sem povedal,
se lahko povzame, da se za „mazila“ Bahov sistem ni razlikoval dosti od
starohrvatskega. Če so se Bahovi huzarji ustili in pisarili v novine, da
niso nikoli omadeževali svojih rok z mitom, je bilo to prazno samohvalje
in smešna bahatost, ki se nikakor ni ujemala z dejstvi. Često se je
„mazalo“, da uradnik niti vedel ni. Ko je škrtal s peresom po papirju v
svoji pisarnici, prišla je k njegovi gospej ženska z gosko ali puranom
in velela: Tole sem Vam prinesla za kuhinjo, moj mož ima pravdo, pa
prosim, da bi rekli zanj svojemu gospodu kako prijazno besedo. Uverite
se, da znamo biti hvaležni za tako uslugo. Gospodinje so se malokdaj
branile takih krasnih daril, ker se je pretežko zdelovalo o plači, kojo
so dobivali njihovi možje. Tem še dostikrat povedale niso, odkod jim je
prišel tolsti puran, mislili so, da ga je kupila žena na trgu.

Izmed vseh tujih uradnikov so se Hrvatom najhuje zamerili in pristudili
finančni. Ustavna doba ni poznavala ni cislajtanskega kolka, ni državnega
monopola za duhan. Ti dve novici sta razkačili vse stanove, more se reči,
ves narod. Ban Jelačić je moral čuti radi njih marsikatero zbodljivo
psovko. Na Hrvatskem se je prej pridelovalo duhana, kolikor se je hotelo.
Stari možje tam še dandanes bridko vzdihujejo po svojem nekdanjem dobrem
tabaku in po smodkah, ki so se dobivale v slepo ceno. Davkarji niso na
vsem svetu nikjer priljubljeni, Hrvatom so primrzeli ti Bahovi činovniki
precej, ko so se prikazali, radi osornosti in nepreprosne strogosti, s
kojo so iztirjavali davke. Pripovedovale so se brezštevilne prigodbe,
kako neusmiljeno so rubili kmete, ki niso mogli plačati štibre. Jedno
tako rubežen sem sam videl v majhni vasi ob cesti, ki gre z Reke proti
Karlovcu. Gospodarju so odgnali biriči zadnjo kravico iz hleva, zadnje
prase iz svinjaka, prodali so mu tudi zakonsko posteljo, otroku so
strgali iz ušesa zlatega murčka i. t. d. To je bila v nebo vpijoča uradna
nezakonitost in surovost. Ali treba priznati resnico, da višja oblast
nikakor ni odobravala tega brezsrčnega divjaštva, nego je hudo kaznovala
uradnika in beriča, ki sta je zakrivila. Tako sem slišal tudi po drugod,
da so bili strogo preganjani vsi tisti uradniki, za katere se je zvedelo
kako tako hudodelstvo. Ali kmetje so se tako bali teh ljudi, da se često
niso drznili klicati na pomoč višjo oblast zoper lopovske samosilnike.
Posebno na to so se mi tožili kmetje, da nikoli prav ne vedo, koliko
morajo plačati davka. Uradnik jih vpraša, koliko si prinesel? Toliko in
toliko! Pravi: daj simo! Navadno se mu zdi premalo, preveč pa nikoli.
Na plačilno polo zapiše dostikrat manje nego je prejel. Prebitek spravi
v svoj žep. Taki gospodje so ti vražji Kranjci. Takim govoricam se ne
sme vselej verjeti. Uveril sem se, da so marsikdaj gospodarji sedeli po
cele dni v krčmi, potem se pa lagali, da jim je denar ugrabil davkar,
v davčnih bukvicah ali na plačilni poli pa ni nič zabeležil, da je kaj
dobil. Nepobitna resnica pa ostaneta dve drugi dejstvi. Jedno je, da
so govorili in postopali finančni uradniki često s hrvatskimi ljudmi
preosorno, surovo, do skrajnosti nepriljudno. Večkrat sem videl to na
svoje oči in slišal na svoja ušesa. Druga še težja resnica pa je to, da
so se davki povečavali in povišavali od leta do leta. Včasi so davki
ostali jednaki lanskim, zato pa so narasle tembolj priklade. Kmetje in
meščani niso nobene reči na svetu tako preklinjali, kakor te priklade,
katere si je izmislil menda sam peklenski hudobec. Vsi kmečki in hišni
gospodarji so govorili, če pojde še deset let tako dalje, da bodo morali
ali sami prodati vse, kar imajo, ali pa jim proda imetek gosposka radi
zaostalih davkov. V Jaski mi je pokazal pošten, jako napreden mož davčno
knjižico, po koji sem se uveril, da je plačal l. 1852. vsega davka samo
12 gold., l. 1858. pa že 38 gold. L. 1860. so kmetje in meščani sploh
trdili, da plačujejo zdaj vsaj dvakrat toliko, kakor so ob prihodu
nemških uradnikov, mnogi pa še veliko, veliko več, nekateri mesto 10
gold. 50 goldinarjev! Po takem ni čudo, da so bili davčni činovniki
glavno strašilo za Hrvate in so jih preklinjali povsod, i v mestih i
na deželi, dasi davkov niso povečavali oni, nego so pobirali samo to,
kar so zahtevali in nakladali dunajski mogočniki. Pridružil pa se je še
en razlog, da so ljudje te gospode črtili in zaničevali. Res, da se je
nahajalo med njimi tudi izvrstnih mož, n. pr. Brusić, Slovenec Šelander,
Maleševič in mnogo veleporabnih in marljivih delavcev, ali poleg njih je
sedelo v finančnih uradih le preveč malopridnežev, ki so sramotili sebe
in svoj stan. Uradniki vseh strok so mi sami pravili, da se v nobenem
drugem uradu ni nabralo toliko smetij in sodrge kakor v finančnem.
Sosebno med nižjimi uradniki je bilo vse polno razuzdancev, pijancev,
ponočnjakov, kvartopircev, sleparjev, vohunov in ovaduhov. Mnogi so
se silno zadolžili in se niso iz dolgov nikoli izkopali. Nekateri so
imeli plačilne pole vedno zastavljene. Če se je v kaki krčmi brez mere
razsajalo, dejali so ljudje, ki so šli mimo hiše: Tu notri je gotovo kak
financijaš! Že zaradi vsako leto večjih davkov ni bilo mogoče, da bi se
Bahova vlada v narodu ukoreninila in mu priljubila. Grdo vedenje mnogih
finančnih uradnikov pa ji je izpodkopavalo še bolj vsak ugled in tisto
resnično spoštovanje, brez katerega ne more prebiti nobena posvetna in
cerkvena oblast.

Proti Bahovi upravi se je pojavila kmalu nevolja in mržnja tudi od
take strani, od koje se je najmanje pričakovala. Tujih uradnikov je
dohajalo čedalje več v deželo. Zasedli so do malega vse višje in bolje
službe, v katere je sprejela vlada grozno nerada kakega domačina, ki
ni bil očiten odpadnik in izdajalec svojega naroda. Hrvatskim sinovom
je ostalo torej malo upanja, da dobe dober kruh, kadar dovršijo svoje
študije na gimnaziji in na pravoslovni akademiji. Njihovi očetje so
živeli v strašnih skrbeh za bodočnost svojih otrok. Ti očetje so bili po
veliki večini meščani, kajti takrat je hodilo v latinske šole še prav
malo kmečke dece. To pa že vemo, da so bili hrvatski meščani kakor tudi
plemenitaši jako ponemčeni, saj, kar je bilo prave gospode, znala je ne
le dobro nemški, nego se je pogovarjala po nemški tudi med sabo in s
svojimi rodbinami. Tudi med prostimi trgovci, obrtniki in rokodelci si
našel dosti doseljenih pravih Nemcev in ponemčenih Slovencev, ki so se
gredoč s trebuhom za kruhom nastavili v hrvatskih mestih in trgih. Briga
za sinove pa je zdaj vse to gospodo in vse te prostake privedla v isti
tabor opozicije zoper Bahovo vlado in sistem. Moglo se je čuti v Zagrebu
i na Reki, v Varaždinu i v Oseku, v Karlovcu i Požegi: Naša vlada nima
srca za nas in naše potrebe! Koliko brige, koliko stroškov vlagamo za
svoje sinove, da dovrše latinske šole in akademijo in se preskrbe za
bodočnost. Ali kakova sreča jih čaka v državni službi? Za pisarje jih
še radi sprejmó, sosebno za take, ki ne dobivajo nikake plače! Potem jim
naznačijo 300 ali, če so ž njimi prav zadovoljni, celo 400 gld. Naprej
gori pa se pleza čedalje teže. Čez kakih 20 let se vjame morda 7-800
gld., zdaj pa čakaj in čakaj ter hvali Boga, če ti dadé naposled 1000
gld. Brez protekcije ali debelega mazila ne prideš dalje, če se stokrat
na glavo postaviš in si odličen delavec, da ti ne najdejo para v devetih
deželah. Med pristavi in komisarji se čitajo še hrvatska imena, med
ravnatelji, predsedniki, predstojniki in svetovalci pa so naši ljudje
presneto na redko posejani. Pa zakaj to? Ali so mari naši sinovi manje
nadarjeni od tujcev? Zakaj nam ugrabljajo najprve in najbolje stolice v
vsaki službi Nemci in njihovi kranjski podrepniki? Vlada je uvedla v vse
urade in državne šole nemški jezik. E, pa dobro — bodi to po njeni volji!
Mi Hrvatje smo zvest narod, radi jezika se ne bomo nikoli spuntali. Tudi
naši mladeniči se uče in znajo nemški, često bolje nego rojeni Nemci.
Po nemški uradujejo spretno in ročno, da je veselje. Zakaj se torej ne
pomikajo v službi na kvišku, da bi dospeli sčasoma tudi na prva mesta, v
odlične, dobro plačane službe, ki se oddajajo samo Nemcem in Kranjcem.
Mi zahtevamo, da se na hrvatski zemlji oziraj vlada najprej na domačine,
~na domorodce~. Kakor ne silimo mi v nemško in kranjsko deželo, naj ne
silijo tujci niti v našo domovino, v koji imajo prvo pravico povsod
domači sinovi. Vladi ne bomo nikoli zamerili, ako bo klicala inostrance v
take službe, za koje mi nimamo dosti sposobnih ljudi, n. pr. zdravnike,
inženirje, za nekoje predmete tudi profesorje. Dozdaj še Hrvatje
nismo tako srečni, da bi pošiljali svoje dijake lahko doma v svoje
vseučilišče in v svojo politehniko. Hoditi morajo za tak pouk v Gradec
ali na Dunaj, kar je pa za mnoge roditelje predrago. Toda za upravne,
finančne in pravosodne službe pa se dobi na izber povse sposobnih
hrvatskih uradnikov, ki so vredni, da postanejo sčasoma tudi načelniki
svojih uradov s pošteno plačo. Taka govorica je šla na Hrvatskem od ust
do ust že 1858. l. in kakor nekako geslo zavladalo je zahtevanje, da
treba v banovini oddajati vse državne službe domorodcem. To načelo so
zagovarjali vsi, ki so imeli v učilnicah in med mladimi uradniki kakega
sina, sorodnika ali prijatelja, torej do malega vse mestne gosposke
rodbine. V programu nove opozicije se ni nahajal narodni jezik in narodno
uradovanje, bilo ji je samo za dober kruh. Že v Varaždinu sem slišal,
da se na Hrvatskem peče zdaj gibanica samo za tujce, Hrvatom pa se reže
ovsenjak. Kdo more zameriti našim bratom, da je začela zdaj dišati potica
tudi njim? Kmali po oktoberskem diplomu je narodna stranka povsod zopet
oživela in zdajci se ji je pridružila v vseh mestih tudi silna množica
tistih, ki so hrepeneli po gibanici. Čul si isti krič v Zagrebu in Oseku,
v Varaždinu in simtertja celo na Reki: Tujci proč — živili domorodci!

Popisal sem po večjem prilike in vzroke, radi katerih so se morale
izjaloviti vse Bahove namere. Bile so nemogoče že same po sebi in za
izvrševalce si je izbrala vlada ljudi, ki so bili iz sto razlogov za
take posle nepripravni in nesposobni. Uradnikom, ki životarijo točno ob
tako borni plači, kakor „Bahovi huzarji“, se bogme ne ljubi, da bi se
ukvarjali s politično agitacijo in oduševljali narod za nemški jezik,
nemško hegemonijo, nemški absolutizem. Posebno pa je razžalilo vsakega
izobraženega človeka postopanje silovite žandarmerije in pohujšljivo
življenje mnogih, sosebno finančnih činovnikov. Neprenehoma in silno
rastoči davki pa so bili tista granitna skala, ob kateri se je morala
razbiti v prah vsaka simpatija za novo vlado.



IV.

Hrvaška Reka in reška gimnazija. Kleman.


Dozdaj sem govoril o ljudeh in rečeh, koje sem opazoval na severu in
v sredini hrvatske dežele in dodal sem občo karakteristiko „Bahovih
huzarjev“, kojih jedro sostavljali so naši rojaki. Zdaj pa pojdimo na
jug, v hrvatsko Primorje, da vidimo tudi tam, kako se vedo zastopniki
novega sistema in kako se vladajo in kaj delajo zastopniki narodne
stranke in narodnih idealov. Za pravega gimnazijskega učitelja sem bil
potrjen l. 1855. in objednem iz varaždinske gimnazije premeščen na reško.
Izpolnila se mi je s tem srčna želja. To sem vedel iz zemljepisa, da
bom živel v goratem, skalnatem kraju, a pred mano se bo razprostiralo
čudovito, brezkončno morje, po katerem sem hrepenel že od otročjih let.
Pričakoval sem veliko novega in lepega, našel pa sem še mnogo, mnogo
več, nego mi je slikala in obetala moja mečta. Leta, katera sem prebil
v hrvatskem Primorju, štejem med najsrečnejša svojega življenja razun
zadnjih dveh, ko se mi je bilo boriti z nasledniki in dediči „Bahovih
huzarjev“, s hrvatskimi birokrati in s policijo, njihovo strežkinjo.

Reška gimnazija se je bila ponemčila že l. 1854. Od l. 1852. je sekcijski
predstojnik Kleman, desna roka ministra Tuna, neprestano opominjal
našega nadzornika doktorja Jarca, da mora v hrvatske srednje šole uvesti
nemško razlaganje. Jarc se je Hrvatov nekako bal, on ni hotel, da bi
nosil odium, češ, da je on kriv pregnanstvu narodnega jezika. Prosil je
Klemana, naj pošlje na Hrvatsko kakega zaupnega moža dunajske vlade, da
uvede to reformo. Hrvatje se potem ne bodo upirali, če vidijo, da jo
zahteva odločno isto ministerstvo in potem tudi ne bo letel nanj noben
sum, kakor da bi bil prinesel on Hrvatom germanizacijo. Kleman je nekaj
časa še premišljal in odlagal rešitev, potem pa mu je buhnilo v glavo, da
še najlaglje uredi stvar po svoji volji, ako se odpravi sam na Hrvatsko.
Tega vladinovca sem jaz prav dobro poznaval, saj je bil v ljubljanski
gimnaziji moj profesor. Kleman se je rodil na Češkem, znal je dobro
češki jezik, češka literatura pa mu je bila le malo znana. V šolah je
spadal med prve dijake, posebno rad se je učil tujih jezikov. Naučil se
je razun šolske latinščine italijanski in francoski ter kolikor toliko
tudi angleški. L. 1848. se je bavil tudi nekoliko z našim in hrvatskim
narečjem, dasi slovenski ni mogel govoriti. V šoli in s čitanjem si je
pridobil lepe vednosti iz zgodovine, veselila ga je celo matematika in
fizika, kateri nam je v osmi šoli tudi razlagal. Vidi se, da je bil
ta mož na razne plati izobražen. In priroda mu je podelila dar, da je
znal svoje vednosti prekrasno tudi drugim priobčevati. Bila je slast
ga poslušati, ko nam je razlagal zgodovino. O nadarjenosti njegovi se
torej ne more dvojiti, tembolj pa o njega značajnosti. L. 1848. je ves
gorel za jednakopravnost vseh narodov. Občeval je mnogo in kar se da
prijateljski s prvaki narodne stranke v Ljubljani. Pod spomenico, ki
je zagovarjala slovensko vseučilišče, čita se tudi njegovo ime. Ali že
1850. l. je preskočil očitno v nemški tabor. Odkar je postal ravnatelj
naše gimnazije, se je skrbno ogibal narodne družbe. V osmi šoli nam je
po njegovem napotku prepovedal učiteljski zbor, da ne smemo več zahajati
v slovensko društvo, dočim so smeli nemškutarski dijaki slobodno hoditi
v nemško kazino. Ta nesramnost je strašno razkačila mene in vse dijake,
ki so se zavedali svoje narodnosti. Precej sem sedel in napisal nekak
protest, ki ga je prinesla „Slovenija“. Urejal jo je takrat Dežman.
Kleman začne preiskavo. Jaz grem k njemu in mu povem, da je tisti dopis
moj, naj puste moje součence na miru. Kleman se je delal, kakor da bi
mu bila všeč moja odkritosrčnost. Dejal mi je: Za zdaj vam oproščamo.
Jaz smatram vaš prestopek za mladeniško prenagljenost. Kmali potem so
imeli profesorji sejo. Učitelj modroslovja, Nemec Ungar je zahteval, da
bi me zapodili iz ljubljanske gimnazije. Profesor fizike Krsnik me je
živo zagovarjal in večina mu je pritrdila. Izgnali me torej niso, ali
dali so mi slab red iz ponašanja. Tako je bilo Klemanovo opraščanje!
Ravnatelj ni ostal dolgo. Popenjal se je brzo od stopinje do stopinje:
In ni čuda, saj mu je bil pokrovitelj sam minister uka in bogočastja
Leo Tun. Pravili so, da je Klemanova žena pri njem služila in še razne
druge reči, kojih pa ne bom ponavljal, ker so morda le prazna kleveta.
Kleman je sedel kmali v ministerstvu Tunovem, ki mu je vse verjel, vse
poveril, izročil vse posle in do malega vso oblast. Vse avstrijsko
šolstvo je prišlo pod trdo, absolutno vlado brezznačajnega češkega
renegata. Kleman je pogodoval Nemcem in nemškemu jeziku, kolikor je le
mogel, slavjanščino pa teptal in gonil iz šole še mnogo hlastneje in
besneje nego magjarščino. Poluslužbene avstrijske novine so pisarile
ona leta, da je slavjansko razlaganje v gimnazijah in vseh višjih šolah
„Kindisches Plappern, ein längst bewiesener Unsinn, eine Entweihung der
Schule und der Kultur, ein Verrat an der Wissenschaft“. Tega bebastega
načela se je držal Kleman, kakor klop kože, jako verjetno se mi zdi, da
je tudi on sam pošiljal novinam take dopise. Poleg Švaba je bil Kleman
najstrupenejši in najnevarnejši sovražnik hrvatskega naroda. Kadar se
je govorilo o Hrvatih, mahnil je vselej z roko, češ, o teh ljudeh ni
vredno govoriti. Brezsrčno je postopal Kleman tudi z učitelji, če niso
bili Nemci ali njihovi podrepniki in zavezniki. Kot nadzornik je prišel
v Trst pregledat srednje šole. Na zasedanju učiteljskega zbora so se
mu bridko pritožili vsi suplenti, da si o tako nizki plači ne morejo
kupovati ni šolskih knjig, saj jih vede trdo še za življenje. Prelepo
so ga prosili, da bi jim blagovolil nakloniti kako denarno podporo. On
pa se je namrdil in jih ozmerjal. Bleknil je glupe besede, da mora biti
učitelj požrtvovalen. Društvene veselice ga ne smejo mikati. Če živi
skromno, zdeluje prav lahko in ne čuti nič malih stroškov za šolske
knjige. Tako je čvekal suplentom v dragem Trstu, kjer so morali plačevati
za najslabše stanovanje po 150 gld. na leto in tako brezdušno je čvekal
mož, ki je kot bivši učitelj sam izkusil, kako obupno težko se živi v
večjih mestih o slabi plači. Klemanu se je dr. Jarc jako priljubil že v
gimnaziji ljubljanski, ker je glasoval vedno ž njim in je storil sploh
brez kritike in ugovora vse, kar so zahtevali, in tudi vse, kar so želeli
njegovi predstojniki. Vlada je hotela poslati na Hrvatsko za nadzornika
najprej nekega slovenskega rodoljuba, rojenega Štajerca. Ta je prišel
res v Zagreb, da bi se poučil, kake prilike in neprilike ga čakajo v
tej deželi, dobival pa je z Dunaja tako čudne, med sabo si navskrižne,
nejasne in sploh vsakovrstne sumnje budeče naloge in napotke, da je
pokazal nemškim gospodom šiš in se vrnil v svojo štajersko domovino.
Zdaj je ukazal Kleman Jarcu, naj gre on osrečevat Hrvate z nemškim
šolskim sistemom in z nemškim jezikom. Novi nadzornik je bil od konca
boječ in previden. Učil se je pridno pismene ilirščine in se ni kazal
germanizatorja.

Kakor sem že povedal, je namenil Kleman, da pojde sam na Hrvatsko urejat
po svoji volji jezik predavanja. Prilomastil je najprej na Reko. Radi
silne poletne vročine je nosil lahko bluzo, platnene hlače in slamnik,
vsa oprava na njem ni bila vredna 20 gld. Vedel pa se je mogočno in
oblastno kakor kak turški paša s tremi konjskimi repi. Ravnatelj reške
gimnazije je bil duhovnik Kombol, jako blag miroljuben mož, ki ni skrival
in tajil svojega rodoljubja. Vlada ga ni marala že radi tega greha, še
bolj pa se ji je zameril, ker se ni znal hliniti in prilizovati. Kleman
je postopal ž njimi, kakor s kakim hlapcem, isto tako z drugimi učitelji.
V šoli je dijake izpraševal po nemški in ker mu niso mogli odgovarjati,
razglasil je reško gimnazijo za najzadnjo na svetu. Kombol ga je zaman
opozoril, da so se mladini razlagali vsi predmeti po hrvatski, ako bi jih
vprašal na tem jeziku, da bi mu vsaj nekateri gotovo tako odgovarjali,
da bi bil zadovoljen. Kleman skliče sejo in izjavi, da se mora učni
jezik izpremeniti in to že precej bodoče šolsko leto. Gimnazija ni za
nič zato, ker ni — nemška! Odslej bo vladal v gornji gimnaziji nemški
jezik. Rabil se bo v 3. in 4. razredu tudi v doljni, za klasične jezike,
drugi predmeti pa se bodo razlagali v njej po italijanski, ker je
italijanska tudi glavna šola na Reki. Ko se je zasedanje končalo, se
dvigne Kleman z besedami: Nachmittag gebe ich Audienz. Kdor hoče z mano
kaj govoriti, pridi v moje stanovanje. Učitelj Kurelac se je sladko
muzal, ker se mu je zdelo presmešno, da govori tako bahato človek, ki
je oblečen kakor kak popotni rokodelec bolje vrste. On niti ni šel na
to famozno avdijenco. Tudi ravnatelj je ostal doma, ker je dobro vedel,
kaka usoda ga čaka. Drugi učitelji so prišli h Klemanu in ga prosili,
da se jim dovoli, še nadalje služiti na tem zavodu. Tistim, ki so imeli
izpite in so znali nemški, se prošnja usliši, drugi so morali oditi
in si iskati drugje kruha. Poštenjak Kombol je izgubil ravnateljstvo,
dali so mu 300 gld. pokojnine! Ker o tej plači ni mogel ni živeti ni
umreti, moledoval je vlado neprestano, da bi mu jo povišala. Ko se je
naveličal čakati odgovora, je šel sam na Dunaj h Klemanu, ki se je
dal vendar toliko omečiti, da je primaknil bolehnemu starcu 100 gld.
Za ravnatelja gimnaziji je poslala vlada Štefana Vidica; ki je služil
prej v Trstu in je povabil tudi mene, da pridem za suplenta v tržaško
gimnazijo. Tudi zdaj mi je precej pisal, naj se oglasim za Reko. Iz
raznih vzrokov sem se namenil ostati še jedno leto v Varaždinu. To sem
mu tudi poročil in on mi je odpisal, da me sprejme z največjim veseljem
potem na svojo gimnazijo. V svojih pismih je kazal sploh najtoplejše
simpatije zame, kar pripisujem svojemu prijatelju Legiši, ki je bil tudi
premeščen iz Trsta na Reko ali je žal še tisto leto umrl za kolero.
Vidic je seveda gimnazijo precej ponemčil, kar mu je steklo brez težave,
kajti znali so i stari i novi profesorji nemški. Med novimi učitelji se
je navajal neki Morfides, ki se je delal za pravega Grka. Razlagal je
grški jezik in naravoslovje. Oboje je razumel precej dobro, za grščino
je zahteval in uvedel novogrški izgovor. Često je šel na kmete lovit
metulje, hrošče, kukce in žuželke. Ujete živali je nabadal na igle in
si jih pripenjal na klobuk. Ali so drli za njim reški paglavci, kadar
je prišel z dežele in korakal ponosno po reških ulicah s svojim plenom
domov! Po tem klobukovem nakitu ga je poznal vsak človek na Reki. Na
obče čudo je zasledilo bistro oko Bahove policije, da ta učitelj ni niti
Grk, niti se ne zove Morfides. Bil je nadarjen pustolovec. Rodil se je
v gornji Avstriji in se zval Nuser ali Nuserl. L. 1848. se je udeležil
raznih nemirov in nezakonitih demonstracij, pa je pobegnil na Ogersko
in se nastanil naposled v Oseku. Občujoč z Grki se je naučil novogrški,
se razglašal za Grka in si dal ime Morfides. Za Bahove vlade se je
prikazalo na Hrvatskem še več takih pustolovcev. Med nje je spadal tudi
moj varaždinski kolega Franta. Komaj je bil vpisan za pražkega akademika,
podedoval je več tisoč goldinarjev. Še tisti dan ostavi Prago, pa hajd
po svetu! Za tovariša si izbere prijatelja, ki je bil tak lahkoživec
kakor on sam. Kupila sta si dva čila konjička, na kojih sta jahala
proti Benešovu. Tu sta ostala več dni, pokupila vse smodke, ki so se
nahajale v mestu in se oba tudi zaljubila. Ljudje so ju silno častili
in ju vabili v svoje hiše, imeli so ju ne le za veseljaka, ampak tudi za
strašna bogatina in resnična plemenitaša. Plativši račune sta po noči
izginila in jo mahnila proti Kolinu, kjer sta si dobila novi ljubici
in pokupila zopet vse smodke bolje vrste. Po raznih zgodah in nezgodah
sta dospela v Linc. Ker jima je denar pošel, sta morala konja prodati.
Tovariš je kolovratil nazaj proti Pragi, Franta pa je romal v slavni
Kremsminsterski samostan. Spotoma je moral že „fehtati“. V samostanu
so ga vzeli za hlapca, sekal je dva dni drva. Od silnega napora zboli;
patri so ga pasli in zdravili več tednov zastonj. Ko nekoliko okreva, gre
proti Solnogradu. Na tem potu se pridruži krdelu gledaliških igralcev,
ravnatelj ga sprejme drage volje za „ljubovnika“. V nekem trgu so igrali
Šilerjeve razbojnike. Franta pa je znal svojo ulogo tako slabo, da so
poslušalci metali vanj gnjilo sadje in mu neprenehoma žvižgali. Po tej
nesreči vlovi v neki gorski vasi učiteljsko službo. Že čez pol leta
pa se tako naveliča tega stanu, da pobegne in začne zopet popotovati.
Mnogo tednov je beračil, ljudje so ga imeli za rokodelca. Naposled pride
na Ogrskem v veliko plemenitaško konjušnico za konjskega čuvaja in
zdravnika. Gospodarju se brzo prikupi s svojo veselostjo in šaljivostjo.
Kadarkoli je šel v Budapešt ali v Kanižo, vzel ga je vselej s sabo, da
mu krati čas s svojimi brezštevilnimi burkami in zabavnimi anekdotami.
Nekoč sta kupovala v medjimurskem Čakavcu konje. Tukaj se seznani Franta
v gostilnici z nekojimi mladimi Varaždinci. Pustivši gospodarja brez
slovesa gre ž njimi v Varaždin in uživa tu več dni njihovo gostoljubje.
Ti novi prijatelji ga z veliko hvalo priporoče ravnatelju Muzlerju, ki
ga sprejme za suplenta. Poznejo usodo njegovo sem že povedal. Hrvatski
moji prijatelji so mi pravili še za šest ali sedem drugih uradnikov,
ki so se klatili prej brez posla po svetu, pa so dobili na Hrvatskem
dobro službo samo zato, ker so znali nemški. O nekaterih je višja oblast
zvedela, da so brezznačajni pustolovci, in jih zapodila, drugi pa so
skrivali svojo cigansko preteklost tako uspešno, da so si ohranili službo
in spadali celo med zaupnike in ljubimce svojih načelnikov. Med suplenti
leta 1854. in 1855. sta bila dva vrla narodnjaka, kojih vlada ni hotela
potrditi za prava profesorja reške gimnazije: Slovenec Francelj in Čeh
Maton. Francelj je pohajal z mano dunajsko vseučilišče. Bil je lep vesel
mladenič, rodoljub v vsaki kaplji svoje krvi, v vsakem čutu svojega
srca, v vsaki misli svoje plemenite duše. Priljubil se je vsakomur o
prvem spoznanju, marsikoja deklica je po njem hrepenela in vzdihovala.
Vendar se ni hotel oženiti, ker se mu je goreča prva ljubezen pokazila
ne po nezvestobi njeni, kakor je mislil, nego po zlobni kleveti nekojih
tovarišev, ki so mu jo počrnili in pristudili. Najbolj srečnega se je
čutil Francelj, kadar je v veselem narodnem društvu prepeval slovenske
in hrvatske pesmi ter ilirske davorije. Policija ga je prijavila deželni
vladi, da je „ein unverbesserlicher Panslavist und Illyrier“. Ta ovadba
je Jarca prestrašila, da ga ni maral več na Reki. Preselil se je torej
v Varaždin, kjer je dobil službo, če se ne motim, na tamošnji realki.
Pozneje je izdajal in urejal v Varaždinu tudi hrvatski list, namenjen
prostemu narodu, za meščane pa je prirejal javna predavanja. Radi svojega
ljubeznjivega značaja ni imel med poštenimi Hrvati in Slovenci nobenega
sovražnika. Tembolj pa so ga črtili nemški samosilniki in njihovi
mameluki, kar mu služi gotovo le v čast in najboljo pohvalo.

Maton je dovršil svoje študije na Češkem. Porabil je vsako priliko,
da se korenito izobrazi. Kar vem, so ga veselile najbolj matematične
in prirodoslovne znanosti, ali si je pridobil tudi v drugih strokah
obilo vednosti in se popel sploh na višino sedanje omike. Takih mož se
nahaja dosti v češkem narodu. O Slovencih se to žal ne more trditi,
v nas je do malega vsakdo povse zadovoljen, ako se izuči in izuri v
jedni stroki, obširna splošna omika mu je navadno deveta briga. Ta
nedostatek se poznava jasno tudi v spisih naših književnikov, posebno
pesnikov. Med vzroke, da prvakuje Prešeren tako odlično med vsemi
našimi, drugače izvrstnimi poeti, treba vsekako ubrajati tudi to, da
je bil on ne le klasično, ampak vsestranski izobražen mož, kar se o
veliki večini njegovih naslednikov nikakor ne more govoriti. Levstik
n. pr. ni imel skoraj nobenega korenitega pojma o obči zgodovini,
zemljepisju, prirodoslovju, prirodopisu, računstvu in pedagogiki in
absolutno nobenega o modroslovju. Ali velika učenost in izobraženost je
človeku malo koristila za Bahove vlade, dostikrat mu je še škodila, ker
so ga smatrali „pobožni možje“ za nevarnega materijalista in liberalca.
Maton ni jemal nikomur ni verskih, ni lojalnih čutov — bil je skromen,
priljuden, tih učenjak, ali objednem pa tudi čvrst „vlastenec“, prijatelj
vsem Slavjanom, sosebno pa bratom Hrvatom. Nadzornik Jarc se mu ni
kazal nič sovražnega. Maton je želel dobiti na Hrvatskem stalno službo
že zato, ker se je mislil oženiti s prelepo Hrvatico, sestro svojega
tovariša in prijatelja. Prosil je torej večkrat nadzornika, da bi ga
dal potrditi na koncu leta za pravega profesorja reške gimnazije in Jarc
mu je tudi obetal i ustno i pismeno. Precej na začetku počitnic pa mu je
došla ovadba, ne vem, ali od reške policije ali od Švaba, da je Maton
„ein eingefleischter Panslavist und Freund aller illyrischen Ultras“.
To poročilo ga je preplašilo. Pisal je Klemanu, da bi bilo slabo za
reško gimnazijo, ako bi ostal v njej Maton. Potujoč domov se je oglasil
Maton tudi pri Klemanu in mu povedal, da je nadzornik ž njim zadovoljen,
istotako ravnatelj, zato upa, da se niti Kleman ne bo protivil njegovi
prošnji, da ga potrdi vlada za Reko. Kleman zarenči zabavljivo: Vi se
motite, ako mislite, da je nadzornik z vami zadovoljen! Ravnokar sem
prejel od njega pismo z opominom, da vas za Reko ne potrdimo. Maton je
osupnil, da mu je kar sapa zastala. Odšel je brez poklona. Pozneje so
ga potrdili za profesorja na Moravskem. S tem mu je splavala po vodi
ženitev s hrvatsko krasotico, ker je roditelji niso hoteli dati tako
daleč od domovine. Že v ustavni dobi sem čital v novinah o nekem Matonu,
ravnatelju brnske gimnazije, ki se je boril krepko zoper nemško svojat,
vladajočo v stolici moravske dežele. Morda je bil ta Maton oni isti,
kojega je Bahova vlada pregnala z Reke.

Ko sem se poslovil z Varaždinom, popotoval sem proti Ljubljani zvečine
peš. Na ptujskem polju sem došel dva odrasla kmečka dečaka, ki sta me
pozdravila po nemški. Jaz ju opozorim, da je to nespametno in nespodobno,
Slovenci pozdravljajmo se po slovenski! Ta pouk se jima je zdel jako
čuden, ali ju je obveselil. Dejala sta mi: Zdaj vidiva, da Slovenci še
nismo najzadnji na svetu, ker se še vedno dobi kak gospod, kateremu se
ljubi naše slovensko ime. Hodili smo potem zajedno tja do železnice.
Spotoma sem ju oduševljal za slovenski jezik in slovensko domovino,
kar se je le dalo. V krčmi, kjer smo se poslovili, sta dvignila vsak
tri prste in prisegla, da nikdar ne pozabita mojih naukov, opominov in
svaril. Kasneje sem zvedel, da se res nista izneverila svojemu obetanju.
Francelj ju je dobro poznaval, rodila sta se oba v njega soseščini in
jeden mu je bil celo nekoliko v rodu. Ta mu je sam pravil, kako „pobožno“
mu je pridigal neki hrvatski profesor na ptujskem polju o slovenščini
in njeni imenitnosti. Došedši v Ljubljano sem ostal po svoji stari
navadi pri „Slonu“. Opoludne sem se vsedel za tisto mizo, za kojo se
je namestil in obiral ravno cipe tržaški kanonik Verne. Prej ga nisem
še nikoli videl, zdaj pa sva se hitro seznanila in jednako rodoljubje
in veselje za narodni jezik in slovstvo naredilo je med nama celo
vzajemno simpatijo in prijaznost. Pogovarjala sva se do malega dve uri.
Ko sem mu povedal, da idem na Reko, ker so mi dali službo v tamošnji
gimnaziji, vzdihnil je: Oh, oh, kako vas pomilujem! Imeli boste zlobnega
ravnatelja. Vedite, ki ga jaz dobro poznavam. V Trstu je živel precej
dolgo in vodil gimnazijo tako, da Bog pomozi. Delal je zdražbe in tožil
na vse strani podložne si učitelje. Mogoče, da ga je izkušnja nekoliko
spametovala, ker mu je marsikdaj izpodletelo, ali vsekako boste morali
dobro paziti in se ga na vso moč varovati. Jaz pa velim: Ker vam je
Vidic tako znan, mi boste mogli tudi povedati, ima li kaj prida razuma
ali je bedak? Verne odgovori: O, razumen je dovolj, za svojo korist in
čast je prebrisan, kakor malokdo, ali kaj to pomaga, ko pa nima blagega
srca. Jaz se obveselim in pravim potolažen: Izkušnja uči, da se zlobnega
razumnika ni treba nikoli tako bati kakor zlobnega bedaka. Oni se spravi
samo na tistega, ki mu je na potu, bedak pa besni brez pravega vzroka
proti vsakomur, kdor ga razdraži in užali, dasi često nevedé in nehoté.
Boste videli, da bom zdeloval z Vidicem laglje, nego vi mislite. Verne
se zasmeje: Jaz vam čestitam, da ste optimist. Bog daj, da bi se to
pot ne zmotili. Ako ga je izkušnja kaj izmodrila, utegne vam se nada
izpolniti. Z Vernetom sva se razšla prav prijateljski, zarekši se, da se
k letu zopet vidiva, če ne v Ljubljani, pa v Trstu. Že drugi dan sem se
oddrdral s pošto proti Reki, ker takrat še ni bilo železnice od Ljubljane
proti jugu. Reka mi je od kraja jako ugajala. Zdela se mi je nenavadno
snažna in lična, priljubila se mi je precej že radi morja, koje ji je
pluskalo semtertam skoro na ulico. Ko sem mesto bolje spoznal, zapazil
sem lahko tudi razne napake in nedostatke. Stari del, ki se zove Gomila,
imel je marsikje pretesne, krive, nečedne ulice. Iz bornih hiš zijala
je skrajna beda. Pred njimi valjali so se razcapani otroci, poleg njih
so čepele stare, prav na lahko opravljene ženice, ki so se pomenkovale
na ljubkem čakavskem narečju, dočim sem slišal na korzu in sploh v
spodnjem delu mesta vsaj iz gosposkih ust le italijansko govorico. Prej
sem dostikrat čul, da so narodnostne razmere na Reki ravno take kakor v
Trstu. Vladajoči jezik je v obeh italijanski. Na njem govori do malega
vsa gospoda in tudi nekoliko prostega ljudstva. Drugi prostaki pa so
slavjanskega rodu, v Trstu Slovenci, na Reki Hrvatje, ali oboji mešajo
v svojo narodno govorico kaj radi tudi laške besede. Tudi trdi Hrvatje
in rodoljubi so mi pravili, da je Reka laško mesto, nekaj prostote pač
govori hrvatski, ali neko čudno, pokvarjeno narečje. Isto sem našel v
Nemčićevih „Putositnicah“. Tudi njemu je Reka laško mesto, le del prostih
ljudi se pomenkuje na pokvarjeni hrvaščini. Vse te trditve so površne.
Med Trstom in Reko je v narodnosti velik in bistven razloček. V Trstu
so prebivali Italijani že od nekdaj, oni so v njem koreniti staroselci,
kojim so se pridružili Slovenci šele po zvršetku 6. stoletja. Trst ni
izgubil nikdar laškega značaja, nikdar niso zavladali v njem Slovenci,
dasi ga smatramo zdaj po pravici za glavno mesto, za stolico bodoče
Slovenije. Na Reki so bile vse narodnostne razmere drugačne. Mesto Sveti
Vid na Reki so postavili najčistejši Hrvatje. V njem se je ne le po
hrvatski govorilo, ampak se je opravljala celo božja služba na hrvatskem
jeziku. Hrvatska je bila maša, hrvatska pridiga in molitve. Reška gospoda
se je naučila laški jezik šele v šolah in občeči z mogočnimi Benečani,
ki so vladali v delu Istre na hrvatskih Kvarnerskih otokih in hrvatski
Dalmaciji. Na Reki so se naselile sčasoma tudi mnoge italijanske rodbine.
Odtod so dohajale simpatije za Benečane že v 16. stoletju, ki so bile
pa jako nestanovitne. Prigodilo se je celo, da so se Benečani tako
razhudili nad Reko, da so jo sežgali. Mesto je bilo dolgo časa združeno
s kranjsko deželo. Meščanom je ugajalo, da jih branijo Kranjci proti
Turkom, ali kranjskih davkov in drugih bremen niso nosili radi, branili
so se jih z vsemi štirimi, kar so le mogli. Kakor v vseh laških in tudi
v vseh hrvatskih primorskih mestih zavladal je na Reki municipalni duh,
občinski egoizem, ki ni imel čuta in smisla za občo domovino nego se je
stisnil, povse sam s sabo zadovoljen, v tesni kotar občinske avtonomije
in svobode. Reka se ni zavedala nikoli za hrvatsko mesto in vendar je po
izviru in krvi veliko bolj hrvatska nego isti Zagreb, kjer so se mešale
že od nekdaj različne narodnosti. Dobil sem v roke imenik vseh reških
meščanov pa sem našel, da je silna večina vseh rodbinskih imen hrvatska
ali vsaj slavjanska. Reški odvetnik Suppe mi je pravil, da je dal l.
1849. ban Jelačić zapisati vse Rečane po narodnosti in se je izkazalo,
da se nahaja na Reki komaj sto italijanskih rodbin. In še med temi je
zapazil Suppe več imen slavjanskih, ki so dobila le po spačeni pisavi
italijansko podobo. Človeku ni treba živeti dolgo v tem mestu, da se
uveri, da znajo vsi Rečani hrvatski, dočim jih je dovolj, ki ne znajo ni
pisniti po laški. Tudi pravi Italijan, ki se priseli na Reko, se mora
naučiti hrvatski, ker bi drugače ne mogel občevati s čisto hrvatsko
okolico in z reškimi prostaki. V župni cerkvi se je pridigovalo po
hrvatski in tudi sicer se je ohranilo v božji službi marsikaj narodnega.
Gospoda so se razgovarjala med sabo res da po laški ali odlični Rečan in
slavni rodoljub Barčić spričuje, da se tudi gosposki bolniki na smrtni
postelji poslavljajo s svojci in jim izjavljajo svoje poslednje želje
na hrvatskem jeziku. Nekaj druzega pa vem iz svoje izkušnje. Stanoval
sem iz prvine pri svojem rojaku, imovitem trgovcu in hišnem gospodarju
Špendalu (Spendou). Gospa mu je bila trda Rečanka, ki je govorila ž njim
in z otroki največ po italijanski, dasi se ji je zaperila v laški pomenek
često tudi kaka hrvatska beseda. Kadar pa so ji prišle v pohod v nedeljo
popoludne prijateljice in sorodnice ter si začele praviti, kaj se je
tisti dan pridigalo, nisi čul iz njihovih ust nobene italijanske slovke.
Kar je govoril duhovnik v cerkvi po hrvatski, to so si pripovedovale zdaj
isto tako po hrvatski in to na čistem, do malega pismenem jeziku. Vmes
jim je ušel večkrat tudi kak imperfekt in aorist! Predno je preteklo
mesec dni, preveril sem se korenito, da ne bom služil v italijanskem,
nego v hrvatskem mestu, ki kaže tuje lice le v občinskih uradih in
šolah in v trgovskih knjigah in javnih napisih. Po tem spoznanju sem
uravnal tudi svoje občevanje in vedenje proti meščanom. Ko sem hodil v
ljubljanske šole, mi je bil italijanski jezik tako po všeči, da sem se
ga učil prav marljivo dve leti pri učitelju Pertutu. Doma v Mengšu pa
sem imel priliko razgovarjati se včasi z laškimi opekarji. Napredoval
sem res toliko, da bi bil govoril v dveh ali treh mesecih prav gladko
italijanski, ako bi me bila zanesla usoda v kako laško mesto ali
pokrajino. Zdaj pa sem prišel med prave Hrvate — kako bi mogel in smel
govoriti ž njimi po italijanski?! Zdelo se mi je ravno tako, kakor če
bi kak Slovenec govoril z Ljubljančani po nemški zato, ker ljubljanska
gospoda rada nemškutari. Rečani so želeli in zahtevali že takrat, da se
vsak tujec ki se naseli med njimi, nauči italijanski in se pomenkuje ž
njimi po italijanski. Kaj taki nenarodni želji da bi jaz ustregel?! da
bi pomagal laški propagandi in pospeševal in dajal potuho renegatstvu?!
Drage volje sem dospel na Reko, ker sem vedel, da bom imel krasno priliko
oduševljati vrle hrvatske Primorce za narod in domovino hrvatsko. Zdaj pa
zahtevajo po nezgodah časa poitalijančene reve, da bi tudi jaz gojil tuj
jezik, deloval za odpad od prirojene narodnosti, spoštoval in njegoval
italijansko zavest, italijanski duh! Rajše bi se bil živ v zemljo
pogreznil, nego da storim ta v nebo vpijoči greh narodnega izdajstva.
Zaklel sem se sam sebi, da ne izpregovorim z nobenim Rečanom laške besede
in tej prisegi sem ostal zvest, dasi mi je naklonila brezbroj neprilik
in nevarnosti. Radi laške propagande na Reki sem zamrzil tudi na lepi
italijanski jezik, da se ga nisem maral več učiti. Da mi ni bil nekoliko
potreben prva leta v šoli, bil bi ga povse zanemaril. Nehal sem čitati
tudi laške knjige in novine. Makijavelijev „Principe“ bilo je zadnje
italijansko berilo, ki sem ga imel v rokah. Čedalje bolj pa sem sovražil
poleg laškega jezika tudi laški narod ali pravzaprav laško inteligencijo,
ki je raztezala pohlepno svoje izsrkane, onemogle roke po slavjanski
Gorici, slavjanskem Trstu, slavjanski Istri in slavjanski Dalmaciji.
Ta inteligencija je razglašala Adrijo za italijansko morje, dasi so
najvažnejši bregovi ob njej slavjanski. Nakopičila se je torej cela gora
vzrokov, da črti slavjanski rodoljub razun nemške grabljivosti tudi
potuhnjeno poželjivost italijansko.

Ali denimo za zdaj Rečane in lahonstvo na stran in pojdimo na skromno ali
precej važno poprišče prosvete in duševnega življenja — v gimnazijo! Prvi
človek, ki sem ga v njej videl, je bil šolski sluga Bartol. Pozdravil
me je po laški, ali izgovor je spričeval, da to človek ne more biti
Italijan. Vprašal sem ga po hrvatski, kakov rojak da je in kje se je
rodil. Odgovori mi jecljaje: Ća ću jin reć, si sa, da ja nisan Rečan,
ma san već dugo tuka — znaju, ja san Kranjac i rodil san se tamo poli
Idrije. Jaz se mu zasmejem: Ne bodite šalobarda, govorite z mano po
domače! Silno se je uradostil, ko je čul te slovenske besede. Podal mi
je ne le jedno, ampak obe roki in od takrat ni zinil proti meni nobene
tujke. Veselilo ga je neizrečeno, da se je mogel z rojakom pomenkovati
po slovenski. Pokazal mi je gimnazijsko pisarnico in povedal, da najdem
ravnatelja v njej ne le zdaj nego ob vsaki uri od osme ure zjutraj do
mraka. Po dnevu hodi domov samo obedovat. Vidic me je sprejel še skoro
preveč prijazno. Tudi on mi je podal obe roki in me trkal neprenehoma po
ramah. Dejal mi je, da je govoril z našim rojakom, trgovcem Špendalom,
če bi imel za me kako sobo in on mu je rekel, da jo ima. Ako hočem
iti k njemu, se preselim lahko precej danes. Jaz sem opazoval svojega
ravnatelja prav natanko, ne bi li zazrl na njem kako znamenje tiste
zlobe, o kateri mi je govoril Verne. In našel sem je dosti hitro.
Pogledal me je včasi po strani tako potuljeno in prihuljeno, da sem se ga
skoro ustrašil. Ali to je minulo po bliskovo. Trenutek potem se je zopet
blagovoljno smehljal in upiral vame oči tako zaupno in prijateljski,
da je morala zamreti tudi najmanja sumnja. Vidic mi je naznanil, kaj
sta ukrenila zame z nadzornikom Jarcem. Razlagal bom v treh šolah grški
jezik in v gornji gimnaziji ilirščino. Ko sem to slišal, mi je kar srce
poskakovalo od veselja. Razlagal bom torej narodni jezik, tisti predmet,
po katerem sem hrepenel in koprnel že od nekdaj. Zdaj bom imel nebeško
lepo priliko, da netim v mladini sveti ogenj rodoljubja, da jo vnamem
in oduševljam za narodni jezik, narodno slovstvo, narodne svetinje in
pravice. Ilirski sem se učil v Varaždinu obe leti jako pridno. Prečital
sem pazljivo premnoge hrvatske in srbske knjige nove in stare. Po tem
berilu sem si jel že tudi sostavljati zgodovino ilirske literature.
Rabile so mi samo posvetne knjige, dasi so za jezik verske včasi še
bolj važne in zanimive. Govoril sem hrvatski precej dobro že na koncu
prvega poluletja, čez dve leti pa gladko, brez kakoršnekoli izpodtike.
Jedne reči pa si nisem mogel navpreki vsem naporom nikdar prisvojiti,
namreč ~naglasa~. To ni čudo, saj si ga ne morejo niti Hrvatje sami,
ako so rojeni kajkavci ali čakavci. In celo med štokavci najdeš dovolj
takih, ki ne znajo bosenskega in hercegovskega naglasa. Med nje sodijo
Črnogorci in mnogi prebivalci na vzhodu srbske kraljevine. Ilirski
pisatelji Bogović, Vukotinović, Demeter i. dr. grešili so proti pravemu
naglasu ravno tako kakor jaz in drugi moji rojaki. Moj tovariš in
prijatelj Vinko Pacel mi je zatrdil, da poznava med kajkavskimi Hrvati
samo jednega, ki govori štokavsko narečje s popolnoma pravilnim naglasom
— ta jedinec je znameniti učitelj Fabković. Jaz pa sodim še zdaj, da
je pogodil vselej pravi naglas tudi Vinko Pacel, ali njemu je bilo to
laglje nego Fabkoviću, ker je občeval na Dunaju več let z Vukom in
drugimi štokavci in je živel precej dolgo v srbskem Belem gradu. Poznal
pa sem tudi dva Slovenca, ki sta izgovarjala hrvatske besede, kakor da
sta rojena Ličana ali Sremca: inženirja Jerasa in nekega krčmarja v
Petrinji, ki se je rodil v šempeterski župniji na Dolenjskem. Za učitelja
ilirskega jezika sem bil torej že precej pripravljen in usposobljen,
ko sem ga začel razlagati dijakom reške gimnazije. Ali za tak predmet
nikoli ni glavna reč teorija in naj bo tudi znanstvena kolikor hoče —
nego narodni ~duh~, oduševljenje za narodnost in domovino. Zato sem tudi
najbolj skrbel, da vcepim mladini gorečo ljubezen do njenega naroda, do
njegove govorice, njegove domovine in objednem tudi ljubezen do naše
skupne matere Slave, do vseh njenih sinov, oduševljenje za slavjansko
vzajemnost. Čitaje hrvatske pisatelje nisem pojasnjeval samo slovniških
oblik, ampak tudi stvar, to je: pomen besedi. Če smo došli n. pr. do
besede „~sloboda~“, povedal sem najprej, da je sostavljena iz ~svoj~ in
~biti~, potem pa sem razložil tudi to, kaj da pomenja, kaj je osebna
sloboda, kaj narodna, politična itd. V zgodovini ilirske literature sem
omenil vse vzroke, ki so jo pospeševali ali zadržavali. Bilo je med njimi
tudi cerkvenih in nekoji duhovniki so mi silno zamerili, da jih nisem
premolčal. Grški jezik mi je nalagal prvo leto mnogo truda in muke, ker
so bili dijaki v njem tako slabo izvežbani. Poučeval jih je več let Rečan
Morasi, ki sam ni znal ni glavnih pravil grške slovnice. Besedilo grških
klasikov smo prevajali vselej najprej na nemški, potem pa na hrvatski in
italijanski jezik, ako se je nahajal v šoli kak Slovenec, pa tudi na našo
slovenščino. Drugi profesorji so se držali drugačne metode, prelagali so
z grščine samo na nemški jezik. Jaz sem se opiral na neko naredbo ali
navodilo, ki nam je došlo od dunajske vlade, v kojem se je izreklo jako
pametno načelo, da morajo učitelji klasičnih jezikov uporabljati vsa
sredstva, ki olajšujejo in pospešujejo razumevanje izvirnega besedila.
Tega pa ne more utajiti noben sofist, da je za ta namen najbolje sredstvo
narodni jezik. Ravnatelj Vidic je dobro vedel za to rabo ilirskega in
slovenskega jezika, ali me ni radi nje nikoli grajal, nikari mi jo
prepovedal. Slavjanska narečja mu niso baš ugajala, ali bilo mu je jako
po volji, da prevajamo tudi na italijanski jezik. On si je želel na Reki
popularnosti, pa bi se bil na vso moč rad prikupil izobraženim Rečanom,
ki so mu očitali, da se italijanščina v gimnaziji preveč odriva in
zanemarja. Ugovarjal jim je, da to ni res, ker se rabi ne le v spodnji,
ampak deloma tudi v gornji gimnaziji. Za Bahove vlade sem predaval
jedno ali dve leti v višjih razredih tudi zgodovino. Napoleon I. je
gotovo pravo pogodil, ko je imenoval to znanost „konvencijonalno bajko“.
Čista in vsa istina se težko zve še o najvažnejših prigodbah, ki so se
vršile pred mnogimi pričami pri belem dnevu. Navzlic temu ima zgodovinar
dolžnost iskati resnice. Ako je tudi ne more doseči, mora se vsaj vestno
truditi, da se ji približa. Presojati mu je povse objektivno ljudi in
stvari, voditi ga ne smejo ni strah, ni srd in sploh nobeni postranski
obziri, duh se mu mora gibati v vsej svobodi kakor tica pod nebom.
Zgodovinske šolske knjige Bahove dobe se niso pisale po teh načelih,
izdavale so se, kar se veli, ad usum Delphini. V njih si je govorilo
skoraj le o vladarjih in njihovem vojskovanju, prav nič pa o duševnem in
gmotnem razvitku in stanju kakega naroda. Te knjižure sem prečital, ali
sem jih našel tako suhe, prazne in ničeve, da si jih nisem niti omislil.
Razlagal sem zgodovino tako, kakor sta mi velela razum in pamet. Dejal
sem, kakor pravijo Hrvatje, bobu bob a popu pop. Poštenjaka sem imenoval
poštenjakom, lopova lopovom, pa naj bo, kdor hoče. Ko se je začelo proti
meni 1864. preganjanje, poslalo mi je 124 bivših dijakov mojih zaupnico,
kojo so dali natisniti tudi v raznih novinah. V tej zaupnici ali
zahvalnici pravijo, da sem jim govoril „slobodne rieči iz slobodne duše
svoje“. Te besede so resnične, ali se ne smejo tako razumevati, kakor
da sem razširjal v šoli prevratne misli. Po praznoverju sem res mahal,
kar se je dalo, ali nikdar nisem napadel krščanske vere in katoliških
dogem. Isto tako se nisem pregrešil nikdar zoper državne zakone ali
zoper lojalnost, kakor so lagali v svojih peklensko zlobnih tožbah moji
sovražniki. Ravnatelj je poznaval svobodno smer mojega predavanja, ali
me ni radi nje nikoli grajal, ker je bil tudi on sam svobodoljuben
Jožefovec. Zdaj mi je omeniti še nekatera pedagogična pravila, kojih sem
se držal v šoli. Strogo sem zabičeval dijakom, naj povedo roditeljim
svojim, da mi ne smejo nikdar ponujati in nositi daril, kakor je bila to
stara razvada takraj in onkraj Lajte. Kdor se predrzne, da mi prinese
navpreko tej prepovedi kako podkupnino, naznanim ga v šoli, da zvedo vsi
dijaki, kateri součenec si je hotel dober red kupiti ne pa ga zaslužiti.
Ta moj opomin prišel je po vohunih kmali do ušes Vidičevih, ki je imel o
takih podarkih bolj liberalne in prožne pojme nego jaz in večina mojih
tovarišev. Služil je mnogo let v Galiciji, ki je slovela že od nekdaj, da
je klasična zemlja vsake uradne korupcije. Ukora se mi baš ni usodil dati
radi moje antimazilne opozicije, vendar pa me je ~prosil~ prijazno, naj
ne osramotim vpričo vseh dijakov dobrohotnih ljudi, ki bi mene ali kakega
drugega učitelja radi razveselili s kakim darilom v priznanje truda in
~s tiho prošnjo~, da bi imeli blago potrpljivost ž njihovim sinom. Ravno
tako strogo kakor mazila obsojal in prepovedal sem dijakom vohunstvo
in ovaduštvo. Skoro v vseh srednjih šolah rakovske države vladala je
gnjusna navada, da so se hodili dijaki med sabo skrivaj tožit ravnatelju
in učiteljem, često seve brez vzroka in lažnjivo. Po tem nečednem potu
so zvedeli ravnatelji vsako razposajenost, nezakonitost, tajno veselico,
z jedno besedo vse grehe šolske mladine, ki je zaman ugibala, od kod jim
dohajajo te ovade. Za nagrado so dobivali vohuni ne le najbolji red v
ponašanju, ampak tudi po ravnateljevi ali učiteljevi priporoki prvi red
iz takih predmetov, iz kojih so zaslužili dvojko ali trojko. Ob takih
prilikah razvilo se je grozno težko med součenci stalno prijateljstvo,
za koje so tako dovzetna mlada srca. Dečaki niso vedeli, komu smejo
kaj zaupati in komu ne, neprenehoma so se sumnjičili, včasi so imeli
najpoštenejšega tovariša za podrepnika in vohuna svojih predstojnikov.
Ta moja prepoved je spravila ravnatelja v veliko stisko in tudi v očitno
nejevoljo. Zarenčal je: Ako prenehajo take tožbe, kako bomo pa kaj
zvedeli, in znati pa vendar moramo, kaj delajo dečaki, kadar so sami,
brez našega nadzora! Jaz mu odgovorim: Še bog, če nič ne zvemo, se saj ne
bo treba jeziti in mladino kaznovati. Tega mi menda ne boste zanikali, da
sodita vohunstvo in ovaduštvo med najgrše in najbolj nenaravne človeške
napake, kateri moramo skrbno poruvati iz srca poverjene nam mladeži,
ne pa jima dajati še potuho in jo zagovarjati. Vidic zavpije: Jaz ne
zagovarjam špicljarije, ali mi je ne odpravimo! Vohunstvo zahteva sistem
naše in vsake vlade. Brez njega morala bi iti vsa naša policija v pokoj
in niti drugi državni uradi ne morejo prebiti brez njega. Oblastnik, koji
bi prepovedal tajne tožbe in ovadbe, odprl bi na strežaj vrata vsem
rogoviležem in puntarjem. V teoriji zdi se nam marsikatera reč ružna in
brezdušna, ki je v praksi koristna in nujno potrebna. In tako je trdil
ravnatelj svojo, jaz pa svojo. Pričkala sva se še večkrat radi vražjih
špicljev in denuncijantov, ali se nisva mogla nikoli pogoditi in složiti.
Jaz sem jih črtil in preganjal, on pa jih je le prerad poslušal in jim
izkazoval svojo naklonjenost. Vendar pa ga moram pohvaliti, da me ni
nikdar prijavil vladi, da mrzim huje nego na peklenskega hudobca na vso
tajno hermandad in vse njene najemnike in podrepnike.

Zdaj dve, tri besede o nalogah! Zakoni so jih nalagali toliko, da jih
ubogi dijaki niso mogli zmagovati. Naloge so jim zagrenile in ostudile
vsak predmet. Potrebovale so toliko truda, koristi pa niso donašale vsaj
večini njihovi nobene. Zdaj govorim seveda o hišnih nalogah, ali tudi
šolske so bile prečeste, nadležne in brezplodne kakor domače. Na Reki
so se dajale naloge iz latinskega, grškega, nemškega, italijanskega in
ilirskega jezika. Dijak, ki je bil posebno nadarjen, jih je pisal dobro,
v zadovoljnost svojih učiteljev. Ali takih bistrih umov ni veliko. Večina
mora omagati pod težo dela, koje se ji naklada. Jaz sem si ustanovil sani
za-se načelo, da bom dajal iz ilirskega jezika le včasi kako nalogo,
katero treba prinesti šele v 14 dneh ali še pozneje. Ta naloga pa mora
biti takova, da sili dijake samostalno misliti in da navadno vzbuja v
njih tudi rodoljubje in značajnost. Za glavno sredstvo, s kojim se nauči
najprej, najlaglje in najbolj prijetno narodni jezik, pa sem smatral
vedno obilno čitanje dobrih narodnih knjig. Takrat mladina še ni imela
toliko lepega in more se reči klasičnega narodnega berila kakor ga
ima dandanes. Ali napisalo se je vendarle marsikaj dobrega tudi do one
dobe. Dijakom sem priporočal usrdno, naj čitajo Vukovo zbirko narodnih
pesnij, kojo je nabral po srbskih in hrvatskih krajih. To zbirko sem jim
tudi sam posojal. Priporočal sem jim tudi druge Vukove spise, zlasti
narodne pripovedke. Z veseljem smo pozdravljali tudi Valjavčeve kajkavske
povesti. To se ve, da sem govoril pohvalno o Kačićevem „razgovoru“ in
opominjal mladež, da ga čita in zopet čita. Isto velja še za razne druge
knjige. Opozarjal sem tudi dijake na dolžnost, da si tako čtivo drug
drugemu posojajo in, če izide kaka dobra nova ali v novo izdana stara
knjiga, da si jo tudi sami kupijo, ako so jim roditelji bolj imoviti.
Za to reč imel sem izvrstnega pomočnika, sijajno nadarjenega Karlovčana
Asangerja. Ko je prišel ta mladič na Reko, kazal je prilične vednosti
iz nekojih predmetov, v drugih pa je bil povse zanemarjen, sosebno v
grščini. Hodil je dva ali tri mesece k meni na dom, da ga v njej vsaj
nekoliko izvežbam. Ali sem se čudil njega spominu! Ob mesecu je znal
grško slovnico bolje, nego mnogi, ki so se ju učili že celi dve leti.
Kmali se je potisnil med najodličnejše dijake. Na Reki se je tudi brzo
navzel narodnega duha in je budil in širil narodno zavest ne le v svoji
šoli, ampak med vsemi učenci in sploh v vsakem društvu, v katero je
prišel. Postal je že v Primorju pravi apostol za hrvatstvo. Kadar se
je oglasila kaka nova knjiga, bil je on prvi, ki jo je kupil in čital,
potem pa jo posojal po vrsti vsem revnim znancem, bolj bogatih roditeljev
sinove pa je nagovarjal z iskreno besedo, da so jo kupili. Tako je
došlo v našo gimnazijo do 30 izvodov Čengićage in ne dosti manj tudi
Bogovićevih dram. Komaj je preteklo jedno leto, navdajal je duh žarkega
rodoljubja vse višje razrede našega zavoda in se jel pojavljati tudi v
dolnji gimnaziji. L. 1857. je uvedel ravnatelj v posebni sobi deklamacije
za vse večje dijake. Za hrvatske se jih je oglasilo že precej od konca
več nego 30, za italijanske le dva ali trije Rečani, za nemške — nijeden!
Vidic je moral prisiliti 1 Čeha in 1 Slovenca, da sta govorila po nemški.
Na teh vajah se je videlo prav očitno, kakega rodu in kake zavesti je
mladina reške gimnazije.



V.

Slavjanski in nemški profesorji reške gimnazije. Brezuspešni napori
Bahovih huzarjev.


O sebi sem govoril dovolj, zdaj mi treba povedati, kakove tovariše sem
imel na Reki ob času Bahovega absolutizma. Največ je bilo Slavjanov,
narodnih in nenarodnih, ali vlada nam je poslala tudi dosti Nemcev, da
bi širili v hrvatskem Primorju nemško „kulturo“, to je germanizacijo.
Največ sem občeval s Hrvatoma Pacelom in Katkićem. Vinko Pacel se je
rodil v Karlovcu, višje šole je pohajal v Zagrebu, najvišje na Dunaju
in nekoliko v Pragi. Za narod se je unel že v otročjih letih, z vso
dušo je prigrlil tudi slavjansko vzajemnost. Našel si je prijateljev in
dobrih znancev med vsemi slavjanskimi plemeni, z nekaterimi je redno
dopisoval, n. pr. s Srbom Daničićem. Med gospodi, ki so prirejali na
Dunaju slavjanske plese, čitalo se je tudi Paclovo ime. Ker je bil vedno
neizrečeno marljiv, objednem pa napreden, nabral si je mnogo znanosti
in vsestransko izobraženje. Razun materinega jezika govoril je nemški,
latinski, laški, francoski, češki in magjarski, razumel pa še več drugih.
Že zarana uvrstil se je med književnike in napisal, kar je meni znano,
16 knjig, prevedenih in izvirnih. Tvarina jim je različna, to vem, da
obsega i poezijo i filologijo. Ko je vrli časopis „Neven“ v Zagrebu
zahiral, oživila ga je reška čitalnica, za urednika mu je izbrala Pacela.
List nikakor ni bil slab, ali je moral kmali ponehati, ker tiskar ni
dobival plače po dogovoru. Deficita pa ni zakrivil Pacel. On je imel
dovolj dohodkov. Učil ni le v gimnaziji, ampak tudi v privatnih zavodih,
kjer se je plačevalo jako dobro. Ali vse to je bilo premalo, tičal je do
vratu v dolgovih. Ubogi učenjak je radi njih izgubil ugled, dasi on sam
ni zapravil ni krajcarja po nepotrebnem in je živel skromno, kar se le
misliti more. Ali nahajale so se tuje roke poleg njega, ki so razsipale
brez usmiljenja njegov zaslužek. Za „Neven“ so se oglašali naročniki
prvi mesec bolj poredkoma, vedno je le kapljalo, deževati pa ni hotelo.
Neki dan pa je poslalo novce kar 26 novih naročnikov. Ali to veselje se
je Pacelu brzo skalilo. Še isti dan je prodal radi draginje glasovit
trgovec neki gospej 7 klobukov, katere je kupila vse za-se. In tako je
nosila njena drobna glavica od nedelje do nedelje vsak dan drug klobuček,
kar je delalo dosti smeha, morebiti pa tudi zavisti. Pacel si je nabavil
polagoma prekrasno knjižnico, v koji so se nahajale nekatere jako redke
knjige. Sam mi je zatrdil, da ne da te zbirke ni za 3000 gld. Ali radi
dolgov jo je moral prodati do malega v slepo ceno. Tega udarca ni mogel
nikoli preboleti. Po razpadu Bahovega sistema se je smel nadejati, da
postane naš ravnatelj. Jaz sem mu to prav iz srca želel. Ali dvignili
so se proti njemu razni kruhoborci, ki so mu izjalovili povišanje.
Jeden izmed njih ga je preganjal še pozneje, vlada je premestila Pacla
radi njegovih klevet iz Reke v Varaždin. To je bil zanj drugi težki
udarec. Tretji ga je doletel ob času Rauchovega banovanja. Takrat se je
izneveril Pacel samemu sebi; da se izkoplje iz dolgov, preskočil je v
tabor magjaronski. Res, da mu je ta mena koristila, vlada ga je imenovala
šolskim nadzornikom, ali duševni mir mu je takrat izginil. Gledal je
srdito ves svet in sebe samega. Naš rojak, profesor Tušek mi je pravil,
da ga je videl večkrat na dan, ali vselej tako nasajenega in zlovoljnega,
da se ni usodil ga obgovoriti. Starih znancev se je odslej ogibal, novih
pa ni maral. Živaril je žalostno sam za-se in pogovarjal se je tudi le
še sam s sabo. Prihodke je imel zdaj dobre, ali še zmerom premajhne.
Dolgovi so ga pritiskali huje in huje, skrbi so rasle, da ni mogel ni
jesti ni spati in te skrbi so ga tudi ugonobile. Ko sem zvedel njegovo
smrt, sem se zajokal, kajti sva si bila vedno prava prijatelja. Ta mož je
zaslužil pač boljo usodo, nego ga je zadela. Po svojem prvotnem značaju,
po svojem zlatem srcu, po svojih sposobnostih in vednostih sodil je Pacel
med prvake svojega naroda. Kdor ga je poznaval bolj natanko, moral ga je
spoštovati in ljubiti, ako se tudi ni vjemal vselej ž njegovimi nazori.
Vsako društvo se je razveselilo, kadar se je prikazal v njem naš predragi
Vinko. Ž njim se je bilo res vredno razgovarjati. Znal je kratkočasiti
človeka s svojimi šalami in burkami, ali ga tudi poučevati in siliti na
premišljevanje s svojimi resnimi pripomnjami, jedernatimi anekdotami in
zanimivimi doživljaji. Pacel je slovel po pravici tudi za dobrega pevca
in govornika, kojemu je tekla beseda tako zlahkoma, urno in gladko, tako
prijetno in logično, kakor da čita kak umeten krasnoslovec poslušalcem iz
knjige.

Vatroslav Katkić je zagledal ta svet v Jaski ali Jastrebarskem, prijaznem
trgu med Karlovcem in Zagrebom. Višje šole je izdelal v Zagrebu. Radi
nesrečne ljubezni ni hotel iti v pravoslovno akademijo, kakor je prej
namerjal, nego si je izvolil duhovniški stan. Ko je končal bogoslovje,
služil je od konca nekje za kaplana, potem pa se je napotil z deželno
podporo v Prago, da se izuči za gimnazijskega profesorja. Med Čehi mu
je jako ugajalo, tako srečnega se ni čutil nikoli ni prej ni pozneje.
Seznanil se je z mnogimi znamenitimi Čehi, občeval je tudi ž njihovimi
prvaki, kojim je bil jako po volji veseli in rodoljubni hrvatski Ilir.
Češki se je naučil v 4 mesecih, govoril in pisal je ta jezik ročno in s
pravilnim naglasom, kakor da bi se bil rodil kje ob Veltavi. Dal se je
izprašati iz zgodovine, zemljepisa in narodnega jezika. Izpite je prebil
brez težave z zaželjenim uspehom. Vlada ga je poslala na Reko jedno
leto prej nego mene. Katkić je bil jako društven človek. Na svetu mu ni
bila nobena reč tako zoperna kakor samota. V veseli družbi zabaval je
poslušalce v brezbrojnimi, na debelo opopranimi in osoljenimi šalami in
dovtipi, pa tudi z duhovitimi, izvirnimi dosetkami in burkami. Nekateri
so mu očitali gizdavost, da se sili povsod v ospredje, da hoče zmerom
sam govoriti. Jaz tega nisem zapazil, dasi sem občil ž njim vsak dan
in često po več ur zaporedoma. On se je vladal tako, kakor mu je bilo
prirojeno, po svojem mladeniškem temperamentu. Hliniti se ni znal, kar
mu je mnogo škodilo. Odkritosrčen je bil do skrajnosti, more se reči
z dobrim razlogom, da še preveč. Pripovedoval je na vsa usta svoje
slabosti, ali tako očitno izpoved treba sprejeti vselej cum grano salis:
Katkić je bil mnogo bolji nego se je sam sodil. Radi svoje odkritosti
zabredel je včasi v velike neprilike, ki se niso lahko poravnale. Boriti
se mu je bilo n. pr. z reškimi kanoniki in z grofom Hohenvartom, kar
razložim pozneje bolj natanko. Jaz sem ga ljubil najbolj baš radi njegove
iskrenosti (po hrvatskem in slovenskem pomenu te besede). Srce, katero je
nosil na dlani, gorelo je vroče za hrvatski narod, za koji je bil vsak
trenutek pripravljen dati svoje življenje, gorelo pa je z jednakim žarom
tudi za vse druge Slavjane, na vshodu in zapadu, na jugu in severu. Med
Hrvati in Srbi ni delal nikoli razlike. Oboji so mu bili jednako mili in
dragi, zato so ga tudi oboji čislali in ljubili. Občeval je rad in mnogo
s pravoslavnimi popi, ki so dohajali v našo čitalnico, in blagroval je ob
vsaki priliki pravoslavce, da smejo tudi v cerkvi častiti svojega Boga na
materinskem jeziku. Verska spravljivost in blagohotnost mu je naklonila
tudi preiskavo. Po padu absolutizma je rekel v županijski skupščini,
da hrvatski sodnik ne bo grešil, ako živeč v vlaških Moravicah hodi ob
nedeljah v tamošnjo pravoslavno cerkev. Radi teh besed tožil ga je reški
kanonik Vizner, da širi krivoverske nazore. Ali senjski škof Ožegović
je bil dober in pameten mož, da ovadba Katkiću ni škodila, toda mnoge
sitnosti mu je le prinesla. Ob stoletnici slavnega pesnika Kačića govoril
je naš Vatroslav v njegov spomin v reški cerkvi sv. Vida prekrasno,
rodoljubno pridigo. Reškim fanatikom se je ž njo silno zameril. Od takrat
so ga jeli napadati na ulicah z divjim krikom, psovkami in zabavljivim
petjem, dasi se je z Rečani rad pomenkoval tudi po italijanski. Te vedne
demonstracije so mu zagrenile življenje v Primorju. Pustivši šolsko
službo prosil je svojega zagrebškega vladiko za župnijo in jo tudi dobil.
Župnikoval je na dveh krajih, umrl je, če se ne motim, v Belovaru.
Katkić je preložil na hrvatski jezik nemško občo zgodovino, ki se je
rabila v gimnaziji. V nemškem izvirniku se čita o boju na Berezini: „Nach
dieser letzten glänzenden Waffentat löste sich die französische Armee
auf.“ Katkić je jako obžaloval, da v prevodu ni pristavil k besedam: „po
ovom poslednjem slavodobitju —“ vsaj tri klicaje in vprašaje (!!!???). To
je bogme presneto malo sijajna taka zmaga, po kateri se razkropi vojska
ne nasprotnikova, nego zmagalčeva! Ali razun te gluposti nahajalo se je v
naši šolski zgodovini vse polno še drugih, jednako bedastih podatkov.

Hrvatov sem imel za tovariše iz drugih krajih malo. Ljubeznjivi, odlični
rodoljub Gršković (Bodul z otoka Krka) je ostal pri nas, žal, le malo
časa in viteški Jelačić je prišel k nam šele po odhodu Bahove vojske.
Največ hrvatskih profesorjev se je rodilo na Reki, ali Hrvatje so bili le
po krvi, žive narodne zavesti ni tlela ne iskra v njihovi poitalijančeni
duši. Vendar sem našel med njimi znatne razločke. Najbolj se mi je
prignjusil Morasi, ki ga je imenoval neki ~hrvatski~ list „dobričino“.
Ta dobričina bil je tak modrijan, da za Bahove dobe ni izpregovoril
z nobenim učencem nijedne hrvatske besede. Ko se je Bahovi sistem po
oktoberskem diplomu majal in rušil, glasoval je vselej z ravnateljem
Vidicem, da mora ostati nemščina tudi dalje vladajoči jezik v reški
gimnaziji. In ko se je Ogrom in Hrvatom povrnila starodavna ustava, je ta
„dobričina“ Morasi stopil javno v vrste najhujših italijomanov in kazal o
vsaki priliki očitno sovraštvo hrvatskemu narodu in jeziku. Morasi je bil
pop, a glavno načelo mu je bilo: Živi dobro, dokler si živ! Velikanski
njegov trebuh je dokazoval, da mu je to pravilo tudi teknilo. On je
sodil tudi med oduševljene privržence nauka, da so mazila koristna za
obe stranki, za prejemnika in tudi za darovalca, ki kupi ž njimi svojemu
sinu prvi red v mrtvo ceno, za sodček vina ali par rejenih gosk. Brez
preveličavanja se sme trditi, da je spadal Morasi med najslabše učitelje
na Hrvatskem in vendar ni imel v službi nikoli nobene neprilike. Došla mu
ni od nikoder nobena graja; dobil je naposled lepo pokojnino, kakor da je
izvrševal svoje dolžnosti povse redovito, brez zmote, napake in maroge.
Sploh sem opazil to še večkrat, da so učitelji, ki niso v šoli nikoli
nič razlagali nego velevali učencem le „von da bis da“, živeli mirno, od
nobene strani nič nadlegovani, dokler jih je čez 30 let za ta strašni
trud doletela mastna pokojnina. Dale bi se pisati ostre zabavljice o tem
predmetu, ali čemu? saj pri nas ne bi nič koristile.

Rečan Mihić je učil krščanski nauk najprej v gornji, potem v dolnji
gimnaziji, ker je znal bolje italijanski nego nemški. Niti on ni govoril
z dijaki nikoli hrvatski do l. 1860., ali narodnega jezika pravzaprav ni
sovražil, hotel je izpolnovati le željo svojih predstojnikov. Kaj čudno
je sodil o magjarščini. Imel jo je za nekako slavjansko narečje, v koje
so zatrosili Turki mnogo svojih besed. Pisatelja Kurelca je smatral za
prvega korenjaka med Hrvati. Dejal mi je večkrat, da ne bi bil zavladal
nikoli absolutizem in nemški jezik, ako bi se mu bili vsi tako junaško
postavili po robu kakor Kurelac. Ko pa sem vprašal Morasija, kakov človek
je ta glasoviti Kurelac, odgovoril mi je zaničljivo: Er ist ein Lump,
denn er hat nichts! Mihić je učil v višjih razredih tudi italijanščino.
Ko so ga prosili dijaki, da bi jim svetoval, katere laške knjige naj
čitajo, nasmehljal se jim je skrivnostno in velel: Moj svet je ta, da ne
čitajte nobenih knjig razun šolskih. Tudi jaz sem hrepenel po čtivu, pa
kaj mi je to hasnilo? Več ko sem bral, huje se je vznemirjala moja duša.
Že mi je pretila nevarnost, da izgubim vso vero. Vrgel sem še o pravem
času vse knjige od sebe in od takrat se mi je začel zopet vračati dušni
mir. Čitajte torej samo šolske knjige, v njih najdete vse, karkoli boste
potrebovali v življenju.

Profesor Rubesa ali Rubeša je učil dečake nižje gimnazije. Bil je
pohleven, ljubeznjiv možiček, ki je zaslužil bolj nego Morasi pridevek
„dobričina“. On ne bi bil mogel razžaliti ni muhe. Rubeša je mnogo
molil in delil obilo dobrot revežem. Vsi znanci so ga smatrali za
izgled prave pobožnosti. Baš zato je bil prijazen proti vsakomur, tudi
proti drugovercem in malopridnežem, ki so se mu rogali. Nekoč smo se
pomenkovali vpričo njega o celibatu. Kolega Katkić je bleknil: Da se
odpravi ta zapreka, našel bi si jaz v 14. dneh nevesto, kaj pa Vi, gospod
Rubeša? Ta se zasmeje in veli: „Bog ve, če ne bi obšla taka skušnjava
tudi mene. Duhovnik mora živeti pri tujih ljudeh, ki mu ostanejo vedno
tujci, čeprav so mu po krvi sorodniki. Ta družba misli le nase, na
svojo korist, na dedino, ki jo čaka, kadar ji gospod umre. Ljubezen in
spoštovanje mu le hlini, kajti ljubi in spoštuje samo njegov imetek.
Duhovnik le predobro čuti, da pase in redi sebičnjake mrzlega srca in
podle duše, ali si ne more pomagati. Ako si prebere, pride lahko še hujim
ljudem v kremplje.“ Vsi smo se čudili in ploskali tem besedam, ki so se
nam zdele tem važneje, ker jih je izustil duhovnik tako vzorne nravnosti.
Rubeša je imel brata, ki je bil zdravnik na Reki. Ko sem zbolel, poslal
je tega doktorja ravnatelj k meni, da vidi, kaj mi je. Mene je ta drzka
radovednost tembolj ujezila, ker v bolezni ne kličem nikoli zdravnikov na
pomoč. Ko pride Rubeša k meni in stopi k postelji, naredil sem to, kakor
tisti lev, s katerim se je hotel bojevati preslavni vitez Don Kihote. Vsi
zdravniki reški so se krohotali, ko jim je tožil Rubeša „razžaljenje“, s
kojim sem ga pozdravil.

Med mojimi tovariši sta se nahajala še dva Rečana, brata Akurtija, starši
je bil pop, mlajši posvetnjak. Oba sta predavala prirodne znanosti in
računstvo; pop je prebil izpite in so ga potrdili za vso gimnazijo,
mlajši je bil brez izpita in skoro brez upanja, da bi ga napravil.
Živaril je neizrečeno borno. Iznenada se mu naključi sreča, o kateri se
mu ni moglo niti sanjati. Katoliški škof Skaderski je prosil avstrijsko
vlado, da bi mu poslala kakega učitelja za šolo, katero misli ustanoviti.
Od Klemana pride po dr. Jarcu vprašanje ravnateljstva reške gimnazije,
če morda ve za kakega sposobnega učitelja, ki bi hotel iti služit v
turško Albanijo. Vidic se domisli precej ubogega Franca Akurtija, ki
ni čisto nič okleval nego se je odpeljal menda še isti mesec proti
Skadru. Od avstrijske vlade je dobil napotek, da mora poučevati albanske
otroke tako, da bodo znali v nekoliko letih dobro govoriti in pisati
— ~po nemški~! Bahovo vlado je obsedel res nemški demon. Najrajši bi
bila ves svet ponemčila. Hrvatski mornarji in tržaki so hoteli osnovati
v Carigradu hrvatsko čitalnico, ali zdajci jim dojde od avstrijskega
poslanca strogo poročilo, naj si prepode iz glave take panslavistične
nakane. Ako bi se radi kje zbirali in zabavljali, naj si ustanovijo
nemško društvo. Nekaj takega sem čital tudi v „Augsburger Allg. Z.“ v
nekem dopisu iz južno-ameriške republike Čile. Akurti je povedal precej
skaderskemu škofu, kako šolo hoče imeti Avstrija v Albaniji. Škof se je
na vse grlo zasmejal in dejal: Kaj še ni dosti teh neumnosti, ki jih
dela vaša vlada doma? Misli jih zanesti tudi k nam, ali se strašno moti,
če nas ima za tako prismojene, da jo bomo poslušali in posnemali. Jaz
snujem šolo za ~albanske~ otroke, da se nauče v njih svoj materinski
jezik čitati in pisati, objednem pa tudi krščanskega nauka in nekoliko
računstva. Za nas bi tu bilo pametneje, da se učimo laški ali turški
jezik nego vašo nemščino, katere čisto nič ne potrebujemo. Akurti je
živel že več let v Skadru. Albanske mladine ni mogel dosti prehvaliti,
kako da je nadarjena in pridna. Dečaki so se naučili vseh črk latinske
abecede precej prvi dan! Udobnosti pa je našel v Albaniji tako malo, da
si je moral sam postiljati, prati in kuhati. Plačilo mu je teklo dobro,
posebno od takrat, ko ga je začel jemati s sabo francoski konzul za
tolmača, kadar je popotoval v Črno goro ali v staro Srbijo. Čuvši, da
se je Bahova vladavina sramotno zrušila in se Hrvatom ustava povrnila,
ni maral več ostati v divji Albaniji, prišel je zopet na Reko. Ko je
županijska skupščina volila uradnike, izbrala si je Franca Akurtija menda
za sodnika. Od konca so ga imeli vsi rodoljubi za silnega narodnjaka,
pozneje pa je izstopil iz neodvisne narodne stranke in se pridružil z
dušo in telesom vladinovcem. Jeli še živi, ne vem, ker se nisem brigal za
njegovo usodo kakor ne on za mojo. Dunajska vlada je hotela Zagreb in
Reko najprej ponemčiti. Zato ni čudo, da se je nabralo toliko slovenskih
učiteljev v reških šolah. To že vemo, da si je izvolil Bah baš Slovence
za glavno orodje germanizacije in slovenske učitelje za glavne zasadnike
nemške „kulture“. Vpraša se, ali so bili pa za tak posel tudi sposobni?
Z opravičenim ponosom lahko odgovorim, da ne. Na gimnaziji nas je bilo
v Bahovi dobi 7 rojakov. Ravnatelj Vidic je bil res ponemčen birokrat,
ali simpatij za nemško narodnost in propagando bi bil človek zaman
iskal v njegovem srcu, ki je gorelo za Francoze in prvega Napoleona.
Izmed profesorjev smo trije: Božič, Mahnič in jaz odločno črtili in
preklinjali Bahove namere, po nemški smo poučevali mladež, kolikor smo
morali, nemštvu nismo dobili in nismo hoteli dobiti nobenega prijatelja.
Ostali trije niso bili ravno prisilni narodnjaki, izdajalci pa tudi ne,
nobeden njih ni delal propagande za nemški občevalni jezik in sploh za
nemško hegemonijo. Hrvatski se niso učili, ker ni bilo treba. Precej po
oktoberskem diplomu pa so se lotili hrvaščine tako čvrsto in uspešno,
da so jo ob letu že povse dobro govorili. Samo jednega iz te trojice
smo imeli za pravega nemškutarja, ker si je naročil zlobno dunajsko
„Presse“ in še s svojim bratom ni govoril slovenski nego vedno le po
nemški. Ali to in druge take neumnosti je počinjal samo iz strahu, da
se ne zameri dunajski vladi. Ko se je po oktoberskem diplomu nehal
bati, učil se je tudi on prav rad hrvatski in je pristopil očitno k
narodni stranki. Glasoval je večkrat z drugimi rodoljubi, da treba reško
gimnazijo pohrvatiti, čeravno se je ravnatelj po vsej svoji moči upiral
tej preosnovi. Lahko bi se priseglo, da niti on ni pridobil nemštvu
nijednega dijaka. Naj povem katero še o kolegah Božiču in Mahniču. Z
Božičem sva si bila součenca v ljubljanski gimnaziji. Znal je izvrstno
vse predmete, posebno pa se je odlikoval v latinščini. Latinski jezik
ga je tako veselil, da je prečital vse njegove klasike, nekatere že v
gimnaziji. Prisvojil si je Ciceronov slog in jezik tako korenito, da v
tem znanju najbrž ni bilo nikogar v vsej monarhiji, ki bi se bil mogel
ž njim kosati. Ali Božič ni bil le odličen Latinec, ampak tudi vzoren
človek, vzoren rodoljub in vzoren duhovnik. O njem se je moglo trditi
po vsej pravici: Non est macula in corde ejus. On je bil tip poštenega,
tankovestnega, odkritosrčnega Gorenjca. Ponižen kakor le malokdo je znal
združiti s pohlevnostjo možatost in ponos. Nikdar v svojem življenju se
ni hlinil, dobrikal ali prilizoval. Vse je hotel doseči le z zaslugami,
brez njih mislim, da ne bi bil sprejel niti nebeškega kraljestva. Na
Reki je služil samojedno leto, potem se je odvezel na Dunaj, da dovrši
svoje študije in se da izpitati. Z Vidicem sta si dopisovala ali, kar
je značilno za oba, ne po nemški nego po latinski. Pred prihodom na
Reko je Božič kaplanaril. Kakor mnogi duhovniki je imel tudi on vlažno
stanovanje, ki je silno škodilo njegovemu zdravju, da je skoro popolnoma
oglušil. Na Reki se mu je od konca sluh zboljšal, čez nekoliko mesecev
pa je bil zopet gluh in ta gluhost je zakrivila, da je moral odreči se
učiteljstvu, za katero je bil kakor ustvarjen. Urejal je pozneje glasilo
slovenske stranke v Celovcu, v kojem je bičal nemško samosilje. Kmali se
je zameril vsej nemški gospodi, ki ga je izročila tudi sodišču. Božič
je trpel vse preganjanje, udan v voljo božjo, z mirnim srcem in veselo
zavestjo, da ni deloval zaman za svoj neskončno ljubljeni slovenski
narod. Umrl je kakor resničen pravičnik smehljaje se in proseč Boga
milosti za uboge Slovence. Počivaj v miru, draga krščanska duša! Bodi ti
lahka slovenska zemlja, presrčna tvoja ljubljenka!

Lovre Mahnič je veliko bolj znan Hrvatom nego svojim slovenskim rojakom.
Slavni hrvatski romanopisec Šenoa je priobčil njegov vekopis z naslovom:
„Prijatelj Lovro“. Od prirode je prejel Mahnič presijajne darove, moglo
bi se skoro reči ženijalnost. Mladi duh mu je letal predrzno nebu pod
oblake, dokler mu perotij niso obtežili prozajični dolgovi. Rodil se je
v bedni kmečki koči in revščina ga je spremljevala do groba. Večkrat bi
jo bil lahko premagal in prepodil za vselej, ali držalo se ga je kakor
senca nesrečno svojstvo, da mu noben denar ni nič zalegel. Danes je dobil
50 gld., čez 10 dni ni imel ne krajcarja. Cesto smo ugibali, na kaj da
troši svoje prihodke, ali nismo mogli pogoditi uganke. Morda so ga skubla
dekleta, dasi nismo nikoli zapazili, da bi bil posebno navezan k ženskemu
spolu. Učil se je v ljubljanski gimnaziji tako marljivo ne le šolskih
predmetov nego tudi tujih jezikov in višje znanosti, da so trdili vsi
vrstniki njegovi: Dijak Mahnič zna in ve več nego njegovi profesorji.
Pohajal je več let vseučilišče dunajsko in praško, potem pa še paduansko,
v kojem je poslušal znamenitega jezikoslovca Askolija. Povsod so ga
nadlegovale iste skrbi, kje bi ujel kaj novcev. Dobil je lepo državno
ustanovo, ali zadoščala mu je komaj za nekoliko tednov. Da se izkoplje
iz dolgov, hotel se je naposled bogato oženiti. Dvakrat je bilo kazno,
da se mu posreči, ali obakrat mu je zaprl pot kak nasprotnik, ki ga je
pahnil nazaj v obupno uboštvo. Imel je sploh mnogo sovražnikov radi svoje
nebrzdane prepirljivosti in zadirčnosti. Prepiral se je rad z vsakim
človekom in za vsako malenkost po cele ure, če mu ni pobegnil. Znal je
spretno z vsakovrstnimi sofizmi loviti in uganjati sobesednika. Mahniču
se ni prišlo nikoli do konca. To je izkusil tudi naš ravnatelj. Ta mož
je postopal včasi s suplenti tako zaničljivo in napuhnjeno kakor da so
njegovi sužnji. Če jih je prišel v šolo poslušat, kako razlagajo in
izprašujejo, našel je brzo kako napako v njih metodi in jih potem grajal
in ošteval često brez pametnega razloga. Tako je žalil po krivem tudi
Mahniča, ali ta pot je zadela kosa ob kamen. Mahnič je sestavil doma 12
točk, katere je prinesel Vidicu v pisarnico, da jih ondi razpravljata.
Prva točka se je glasila: Kake pravice imajo ravnatelji do suplentov?
Druga: Ali sme ravnatelj krasti učitelju ugled vpričo učencev ali drugih
ljudi? Tretja: Koja metoda je najbolja za mrtve, koja za žive jezike? i.
t. d. Že prve tri točke sta obravnavala in rešetarila celo dopoludne in
še nista končala tretje, ko je prinesel šolski služabnik luč. To je bilo
konec maja, Vidic v taki dobi navadno ni rabil sveče. Tudi zdaj je ni
maral, nego je vzel klobuk in jezen pobegnil. Drugi dan se prikaže Mahnič
zopet v pisarnici, da bi razpravljala z ravnateljem konec tretje točke in
se lotila potem četrte. Vidic ves divji plane kvišku in zakriči: Gehen
Sie zum Teufel mit Ihren Punkten! Ker so prišli takrat v pisarnico nekoji
drugi učitelji, se je Mahnič umaknil, ali je potem še večkrat dražil
in kačil ravnatelja s svojimi točkami: Proti meni je dejal Vidic, da z
Mahničem ne bi hotel služiti in če bi mu vlada tudi nobene pokojnine ne
dala. Mahniču pa se je kar obraz svetil od zadovoljnosti, da je ukrotil
starega sitneža. Res si je priboril mir s svojo nadležno sofistiko.
Od takrat ga ni šel Vidic nikoli več poslušat, nikari da bi ga bil
nadlegoval radi metode. Z Reke se je preselil „prijatelj Lovro“ v Osek,
dokler ga je potrdil minister za pravega profesorja spletske gimnazije.
V Oseku si je nakopal ameriški dvoboj in hude pravde, vse radi ljubezni
in ženitve. V Spletu pa ga je treščila ljubezen v obup in ugonobila.
Prerezal si je na roki žile, da mu je odtekla kri. Sama sta se umorila
nekoliko pozneje še dva druga moja tovariša: jeden — B. se je obesil,
drugi — P. se ostrupil. Vsakdo vidi, da so društvene razmere morale biti
skrajno žalostne in okužene, da so se mogla dogajati taka grozodejstva...

V italijanski realki se je učil tudi že nemški jezik. Tudi na tem zavodu
so služili Slovenci: ravnatelj ~Markovič~, učitelj Fatur in morda še
kateri, ki se ga več ne spominjam. Markovič je bil nadzornikov součenec
in prijatelj. Tudi on je strogo obsojal ves Bahov sistem, smatral ga je
za največjo nesrečo, ki se je mogla navaliti na Avstrijo in njene narode.
Srce mu je gorelo za pravico in torej tudi za slovenstvo in hrvatstvo.
Gospod H. Dolenec je pisal v nekem slovenskem listu, da sodi Markovič
med najplemenitejše ljudi, koje je spoznal v svojem življenju. Tako
trdim tudi jaz in vsakdo, ki je občeval ž njim in spoznal bolj natanko
njegovo blago dušo. V šolah so nas učili, da se nagiblje človek bolj
k slabemu, nego k dobremu. Ali to pravilo ima izjeme. Ravnatelj Ivan
Markovič, duhovnik Božič, profesor Žepič i. dr. so se nagibali vsigdar
samo k dobremu. Ni z besedo, ni z dejanjem niso mogli nikomur škoditi,
nikogar razžaliti, nego so hoteli vedno le koristiti svojemu bližnjiku.
Po vsem tem se lahko povzame, da je bil tudi ravnatelj Markovič popolnoma
nepripraven in nesposoben, da bi pospeševal grde namene Bahove. Isto
velja tudi za učitelja Faturja, ki je bil čudna, zelo tuja prikazen v
slovenski naselbini na Reki. Rodil se je nekje na južnem Kranjskem. Ko
je zdelal gimnazijo, je zapazil, da se ni naučil ničesar, kar bi mu
moglo koristiti. Živel je potem v Trstu in na Reki ter se izuril tako
korenito v laškem in francoskem jeziku, da so ga smatrali često za
rojenega Laha in Francoza in menda se je včasi tudi sam delal Laha ali
Francoza. Čitajoč pridno nemške knjige in časnike osvojil si je tudi ta
jezik. V obeh mestih je poučeval v privatnih zavodih, dokler je dobil
stalno službo v mestni realki na Reki. O teh študijah in trudih pa je
slovenski svoj jezik ne le povse zanemarjal, ampak ga sčasoma malo ne
pozabil. Saj jaz ga nisem mogel nikdar napotiti, da bi govoril z mano
po domače. Dejal je, da spoštuje slovenski narod in jezik, ali govorice
naše da se je odvadil. Delal bi v njej toliko napak, da bi ga moralo sram
biti, zato občuje z ljudmi rajši tako, kakor mu je laglje: po laški,
francoski ali nemški. Najbolj je ljubil francoščino in se navzel tudi
vseh političnih nazorov, koje je našel v francoskih novinah in knjigah.
Po Francoskem je tudi popotoval in se mudil dalje časa v Parizu. Nemcev
Fatur ni ljubil, velikonemške težnje so se mu zdele smešne in glupe,
po njegovi misli so Nemci svojo svetovno vlogo doigrali z vestfalskim
mirom. Iz globočine svojega francoskega srca je črtil Baha in ves
njegov sistem pa tudi vojaščino, tajno policijo, žandarmerijo. Isto
tako je zaničeval cerkev in duhovščino, bil je, da povem ob kratkem, z
dušo in telesom francoski liberalec. Plačo za svojo službo je dobival
od mestne občine. Bila je tako borna kakor naša, ki smo bili državni
uradniki. Kolera mu je pomogla, da si je zboljšal svoje financije. Glavni
predmet, ki ga je razlagal v šoli, je bila kemija, ta znanost ga je tudi
najbolj veselila. Ko je začela 1855. l. razsajati po mestu kolera, se
je domislil in zvaril iz raznih kemikalij nekako zdravilo, ne vem ali
mažo ali tinkturo ter jo začel ponujati bolnikom. Brzo se je razširil
glas, da Fatur ozdravlja kolero. Mnogi bivši bolniki so to potrdili. Z
bližnjih in dalnjih krajev so vreli ljudje k njemu, da bi jim pomogel.
V nekoliko mesecih si je zaslužil več tisočakov. Pravi zdravniki so ga
tožili, očitaje mu sleparstvo in šušmarstvo, ali mu niso mogli priti do
živega. Bilo je preveč znatnih prič, ki so ga zagovarjale, med njimi tudi
višji duhovniki, katere je bojda izlečila njegova maža ali plaža. Čedalje
hujši napadi so ga naposled prestrašili, da je zaprl svojo lekarno, ali
tisočaki so mu le ostali in mnogo hvaležnih meščanov ga je častilo in
poveličevalo za svojega rešitelja. Jaz sem občeval s Faturjem do 1862. l.
Počil je glas, da se pohrvati razun gimnazije tudi realka in glavna šola.
Fatur me neki večer sreča in veli zaničljivo: Also von nun an werden
wir ca ca (po reški čakavski = što) vortragen müssen. Jaz se zaderem
srdito: Tudi ca ca ima na Reki več pravice, nego vaš prokleti koša koša
(= cosa?). Njegovo zlobno roganje me je tako ujezilo, da ga od takrat
nisem nikoli več pozdravil, nikari nagovoril. Zdelo se mi je, da je
pokazal šele zdaj svojo pravo nenarodno lice in da je prej samo hlinil
spoštovanje do našega jezika in naroda.

Dunajska vlada je bila nakanila na Hrvatskem vse šole ponemčiti.
Ali začetnih se ni mogla precej lotiti že zato, ker ni imela dovolj
učiteljev. Na Reki je bila glavna šola italijanska, ker jo je osnoval in
vzdržaval laškutarski magistrat. Ali učitelje je moralo sprejeti mesto
samo take, ki so bili po volji vladi, ~ki so znali tudi nemški~ in ne
le italijanski. Trebalo je seči zopet po Slovencih. Skoro vsi učitelji
glavne šole so bili našega rodu. Ravnatelj Škrjanec ni baš slovel po
svoji učenosti, hodil je menda samo v nižje latinske šole. Služil je prej
v vojakih, ravnateljstvo je zasačil s protekcijo. Drugače ni bil napačen
človek. Svojo službo je opravljal vestno in natančno, meščani so ga od
konca pisano gledali, ali so se sčasoma pomirili in ga celo hvalili.
Prvo leto sem menil, da je Škrjanec hud nemškutar, ker mu ni prišla iz
ust nikoli nobena narodna. Drugo leto sva se sošla sama v neki krčmi na
kmetih. Pogovarjala sva se gotovo dve uri in ves ta čas ni zinil nobene
nemške. Tožil mi je po slovenski, kolike skrbi ga tarejo radi velike
rodbine in beraške plače. Mesto je bilo ravno tako skopo in umazano kakor
država, kojo je posnemalo. Tudi ta mož je obsojal Bahov ponemčevalni
sistem in dejal: Živel sem dolgo na Laškem, pa sem se uveril, da se na
svetu prav lahko prebó brez nemškega jezika. Celo oficirji nemškega
rodu so se pomenkovali tudi med sabo često po italijanski. Zakaj ne
bi veljal in vladal tudi v slavjanskih deželah narodni jezik?! Torej
tudi ravnatelj Škrjanec ni bil pripraven za Bahove namene! Morebiti
je govoril tako iz društvene ugodljivosti, vedoč, da sem rodoljub.
Ali pravi nemškutar ne izusti nikoli teh besed, razun če je objednem
ud tajne policije, ki hoče zvabiti človeka v zabavljanje zoper vlado
in naredbe njene. Še manje nego Škerjanec pa so se vnemali za Bahove
bedastoče drugi učitelji glavne šole, sami mladi, pametni in nadarjeni
možje, ki so se začeli učiti hrvatskega jezika precej po oktoberskem
diplomu, ko jih ni priganjala na to še nobena sila in se niso nehali
učiti niti potem, ko so vedeli, da tudi pod hrvatsko vlado ostane mestna
glavna šola italijanska. Kleman se je torej prav korenito osramotil in
prevaril, poslavši na Reko slovenske učitelje, da bi tlačanili nemški
propagandi. In kar velja za te, velja sploh za vse slovenske učitelje,
ki so služili ob času absolutizma na Hrvatskem. Nobenemu se ni moglo po
pravici očitati, da sovraži in preganja hrvatski jezik in razširja v
mladini simpatije za Nemce in njihovo govorico. Brez razloga je letel
sum na Vurnerja, Turina in Tušarja, da so Bahovi podrepniki. Njih jedina
napaka je bila ta, da niso znali hrvatski. Jezika bratskega naroda pa
se niso učili zato, ker ni bilo treba. Zadržavala jih je glasovita vis
inertiae in za silo se zdeluje na Hrvatskem tudi s slovenščino, v koji
so bili vsi trije dobro izurjeni. Ravnateljev Vidica in zagrebškega
Premrua ne bom branil. Oba sta bila zakrknjena nemška birokrata, vajena
nemškemu uradovanju in pogovoru. Ali nemškutarski fanatizem se niti njima
ne more očitati, saj Vidicu nikakor ne. Dejal je večkrat: Hrvatje imajo
sto pravic, da zahtevajo za vse svoje urade in šole narodni jezik. Ali
jaz pa vendarle ne morem glasovati, da bi se pohrvatila reška gimnazija,
ker izgubim potem službo in kruh. Premru je bil hrvaščini bolj sovražen.
Bledlo se mu je, da še ni dovolj razvita, da bi se mogla rabiti s pridom
v gimnaziji in kvasil je o vsaki priliki, kako silno so se povzdignile
na Hrvatskem srednje šole, odkar je zavladal v njih nemški jezik. Da je
poznal mogočni paša Švab reške učitelje, razsodil bi bil o njih takole.
Ravnatelja Markoviča, Božiča, Mahniča in mene bi bil uvrstil brez dvojbe
med kozake, Faturja razglasil za puntarja zoper vlado in cerkev, vse
druge pa postavil med maroderje. In tako bi bil moral po svojem načelu
postopati tudi v drugih krajih. Povsod se je nahajalo med Bahovimi
huzarji največ maroderjev, povsod pa tudi nekoliko kozakov, ki so vladna
kola zavirali. Le Fatur je bil samo jeden, drug se nihče ni predrznil
zaničljivo gledati našo soldatesko in celo našo duhovščino.

Zdaj pridejo na vrsto moji nemški tovariši. Nemški profesorji in uradniki
sostavljali so elito Bahove huzarske vojske. Jedro so ji bili vsekako
Slovenci, ali srce in duša tega jedra so bili rojeni Nemci, jedini pravi
zastopniki Bahovega absolutizma in Bahove germanizacije. Videli bomo, da
v njihovem taboru ni vladala sloga. Nahajali so se v njem učitelji, ki so
priznavali jednakopravnost vseh narodov in so glasovali s slavjanskimi
rodoljubi vred, da treba reško gimnazijo pohrvatiti. Bilo je poleg njih
tudi fanatičnih nemških agitatorjev, ali vsi so bili udarjeni s takimi
napakami, da je moral ostati ves njihov trud brezuspešen. Starosta vseh
profesorjev naše gimnazije, izprašanih po novem zakonu, je bil znameniti
učenjak doktor Lorenc. Rodil se je v Lincu, uk svoj je dovršil na
Dunaju in je bil v tem mestu vsaj jedno leto tudi gimnazijski učitelj.
Prišedši v hrvatsko Primorje, je bil jako zadovoljen s prilikami, koje
je našel tu za svoje študije. Lorenca štejejo strokovnjaki zdaj med prve
naravoslovce avstrijske monarhije. Priobčil je ogromno število spisov,
manjših, večjih in tudi prav velikih. Vseh je preko sedemdeset. On je
prvi znanstveno proučeval hrvatsko Primorje. Preiskal je korenito ves
kvarnerski zaliv, njegove bregove, vse bližnje otoke in tudi morsko
dno. To delo ostane za vse veke važno za natančno poznavanje hrvatske
zemlje. Tod se je širila stara Liburnija. Evo, zakaj si je Lorenc, ko
ga je povzdignila vlada v plemenitaški stan, izvolil pridevek: Ritter
von ~Liburnau~. V gimnaziji je predaval naravoslovje in modroslovno
propedevtiko, iz kojih dveh predmetov je prebil tudi izpit. Vprašal
sem ga nekoč, kako sodi o naših dijakih, če mu se ne zde mnogo slabši
od nemških, koje je poučeval v Dolenji Avstriji. Odgovoril mi je: V
psihologiji in logiki reški dijaki niso kos nemškim, v naravoslovju pa
jih pretekajo jako na daleč. Nemške dečake je po večini priroda kaj malo
zanimala, dočim Primorce ta predmet najbolj veseli izmed vseh, razun
narodnega jezika. Od konca je obavljal Lorenc ves goreč svojo službo,
delal je več, nego mu je nalagala dolžnost. Ali razne bridke izkušnje so
mu ohladile ta službeni žar. Na Dunaju je šel k Klemanu in ga vprašal
skromno, če bi bilo zanj kako upanje, da bi postal na kaki gimnaziji
ravnateljem. Vsi drugi vrstniki njegovi so že dosegli to povišanje, on
je pa še vedno le boren učitelj v tuji deželi. Kleman se namrdne in mu
veli z mrzlim, trdim glasom: Naredite izpit iz filologije, pa bodete
potem kmali ravnatelj! Ta odgovor je veleznačilen za tega brezsrčnega
renegata. Lorenc je takrat že častno slovel v učenem svetu za imenitnega
prirodoslovca, ki je z izvirnimi in zanimivimi spisi obogatil znanstveno
literaturo, in zdaj pa se zahteva, naj se nauči še grški in latinski,
drugače mu ostane službena pot zaprta!! Po vsem ostalem svetu so se
takrat naravoslovne vede že priznale za jedro in cvet novodobne prosvete,
samo v Bahovi Avstriji se jim je odrekla vrednost in jednakopravnost
z drugimi znanostmi. Odslej je Lorenc še dalje izpolnjeval dolžnosti
svojega stanu ali brez usrdnosti in oduševljenja, trudil se je samo
toliko, da ga niso mogli grajati ali zapoditi. Že precej od konca svoje
službe je spoznal, da mu ostane nemško predavanje brezuspešno, ako se ne
bo prelagalo na tisti jezik, ki ga dijaki najbolje razumejo, na hrvatski.
Izbral si je torej za prevodnika učenca, ki je razumel dobro nemški,
objednem pa znal korenito svoj materinski jezik. In tako je Lorenc
razlagal kak oddelek iz naravoslovja in potem ga je preložil součencem
precej njegov tolmač na hrvaščino. Žal, da drugi nemški profesorji niso
posnemali izgleda Lorenčevega, zato so se pa dijaki pri njih tudi kaj
malo naučili, dočim so pri Lorencu ne le povoljno nego uprav sijajno
napredovali. Ali doktor Lorenc se je tudi sam učil hrvatskega jezika,
kajti ga je nujno potreboval za svoje znanstvene študije. Preiskajoč
kvarnerski zaliv in njega bregove moral je imeti često pomočnike. Jemal
jih je izmed primorskih kmetov, ribičev in mornarjev, ki so znali le
slabo ali pa tudi nič italijanski. Ker je bil bistrega spomina in sploh
odlično nadarjen, prisvojil si je brzo glavna pravila hrvatske slovnice
in občeč z narodom si zapomnil toliko besed, da je mogel brez težave
zdelovati po hrvatskem Primorju. S politiko se je Lorenc malo bavil,
samo to vem, da ni odobraval Bahovega sistema. Po oktoberskem diplomu
se dolgo ni vedelo, kako se izpremeni reška gimnazija. Gotovo je bilo
samo to, da nemščina vsekako izgubi v njej svojo vlado. Hrvatska narodna
stranka je soglasno zahtevala, da jo treba brez odlaganja pohrvatiti.
Reška gospoda pa je želela, da bi zavladala v njej italijanščina, ki je
životarila dozdaj dosti borno skoraj le v prvih dveh razredih. Imeli smo
več sej, v kojih se je presojalo in pretresalo to jezikovno vprašanje.
Velika večina učiteljskega zbora je bila narodna. Sostavljali so jo vsi
slovenski in hrvatski profesorji razun dveh Rečanov: „dobričine“ Morasija
in kateheta Mihića. Nam so se pridružili tudi Nemci Lorenc, Pene in
Mezmer. Italijanščina ni dobila v zboru nobenega privrženca. Vidic in oba
Rečana so glasovali, da ostani gimnazija nemška, kakoršna je bila dozdaj.
Vsi drugi pa smo zahtevali v njej vlado hrvatskega jezika. Ravnatelj se
ni mogel prečuditi, kako moreta glasovati za hrvaščino Lorenc in Penc
(Mezmer je dobil takrat službo na nekem nemškem zavodu), ki izgubita po
taki izpremeni svoj kruh. Ali ta dva nemška poštenjaka se nista brigala
za svojo korist ali škodo, dala sta se voditi le čutu pravičnosti.
Zaslužila sta si časten spomin z zgodovini hrvatske šole. S svojim
viteškim vedenjem sta Bahov nesramni atentat na hrvatsko narodnost huje
osramotila in obsodila nego vsi hrvatski govorniki, ki so ga preklinjali
v zagrebškem saboru. Bistroumni Vidic je čutil bližnji konec ponemčevalne
dobe, pa je prosil za pokojnino in jo dobil. Začasnim namestnikom mu
je postavila vlada doktorja Lorenca, ali tudi on se je začel kmali
pripravljati na odhod. Pozvali so ga na Dunaj in mu dali precej dobro
mesto v ministerstvu. Sodil je vsekako med najbolje njegove uradnike. V
naravoslovju ima v Avstriji zdaj odločujočo besedo, z znanstvenimi spisi
svojimi pa si je pošteno pritrudil brezsmrtnost svojemu imenu in svoji
slavi.

~Penc~ se je rodil na Tirolskem v nekdanji slovenski naselbini
Windisch-Matrei. V Insbruku so mu součenci dostikrat nagajali, da ni
Nemec nego Sloven — Windischer. Zatrdil mu je tudi neki jezikoslovec,
da njegovo ime ni nemško nego bo najbrž slavjansko, kajti so v sedanjem
trgu Wind.-Matreiu brez dvojbe stanovali nekoč Slovenci. Pene se je
zavedal vedno za naslednika slovenskih pradedov. Če ga je kdo vprašal za
narodnost, odgovoril je vselej: Po jeziku sem Nemec, po krvi in izviru
najbrž Slovenec. Njegovo sočutje za Slavjane in slavjanske jezike je po
takem povse naravno. Na Reki je občeval največ z mano. Kadar je šel iskat
cvetlic in zeli za šolo — bil je tudi on naravoslovec — spremljal sem ga
vselej jaz in sem si pridobil na teh izprehodih vsaj nekoliko pametnih
pojmov o botaniki. Često sva šla zajedno v kako kmečko krčmo južinat in
pretresat politična vprašanja. Penc je zametal in črtal Bahov absolutizem
pravzaprav despotizem ravno tako odločno kakor jaz in vsi slavjanski
rodoljubi. O verskih rečeh pa ni govoril rad, zdele so se mu prazne. V
tem se je jednačil malo ne z vso nemško inteligenco. Nemci se bahajo, da
se nahaja prava notranja pobožnost samo v njihovem narodu. Jaz sem poznal
mnogo omikanih Nemcev, ali nisem zasledil v nijednem te pobožnosti. Pene
si je zapomnil mnogo hrvatskih besed že v Bahovi dobi. Po oktoberskem
diplomu se je začel učiti tudi slovnice. Ali na Reki še ni mogel govoriti
po hrvatski. Midva sva se pomenkovala vedno po nemški, znal je precej
dobro tudi italijanščino. Prebivanje med Hrvati mu je tako ugajalo, da
je ostal med njimi tudi potem, ko se jim je vrnila ustava in samouprava
in se je reška gimnazija popolnoma pohrvatila. Narodni jezik mu zdaj
ni delal prehudih težav. Še bolj mu je deželna vlada službo olajšala,
ko ga je poslala za učitelja v ponemčeni Osek. Tam se je tudi oženil.
Radi rodbinskih sitnostij se mu je Slavonija pristudila. Moledoval je za
premeščenje i zagrebško i dunajsko vlado. Prošnje so mu ostale dolgo,
dolgo neuslišane. Naposled ga je poslal ban nazaj na Reko, ali se ni
čutil v njej več tako srečnega kakor nekdaj. Slabo voljo si je preganjal
s pijačo, pri koji je prepeval rad: Trema Bisancio itd. Čez nekoliko let
je umrl. Jaz sem uverjen, da med Hrvati ni ostavil nobenega sovražnika.

~Mezmer.~ Tudi Mezmer se je porodil nekje na Tirolskem. Da je bil
plemenita duša, dokazuje dejstvo, da so se mu prav v srce smilili vsi
zatirani narodi. Po dovršenih študijah je sedel nekoč v Insbruku v
veseli družbi, ki se je pogovarjala o značaju raznih narodov in tudi o
Magjarih. Udrihala je strašno po njihovem dijaštvu in jim želela vsako
nezgodo in celo pogubo, da bi zasedli potem plodno njihovo zemljišče —
Nemci! Mezmer je nekaj časa molče poslušal ta grdi pomenek, ko se mu
je dosti zdelo, pa je vstal in začel s krepko besedo in neovrženimi
dokazi braniti uboge Magjare, ki so ječali takrat pod nemilim bičem
groznega Hajnava. Mezmer je dejal, da ne odobrava ni on magjarskega
punta, katerega pa ni zakrivil magjarski ~narod~ nego neka malobrojna
svojat, ki je strahovala vso zemljo s tem, da je imela silne govornike
in velike talente. Magjarji niso zdaj več taki divjaki, kakor so bili
pred 800 leti. Krasno napredujejo v literaturi, osnovali so si akademijo
znanosti in narodno gledališče in vse polno začetnih in srednjih šol.
Lotili so se uspešno tudi racijonalnega poljedelstva, živinstva in
vinogradništva. Ravno zdaj so se jeli truditi, da si ustvarijo tudi svojo
narodno obrtnost in trgovino. O teh napredkih magjarskih sem mnogo čital
v nemških knjigah in časopisih. Popotniki, ki so prešli vso Ogersko, pa
poročajo soglasno, da so našli tamo mnoga mesta in sela tako lepa in
dobro urejena, da se kosajo lahko z nemškimi ali francoskimi. Magjari so
res zdaj strašno nesrečni, izgubili so svobodo in vse svoje pravice, ali
tako se jim je godilo že večkrat in vendar so se vselej srečno izkopali
iz bede, koja jih je pritiskala. Tudi sedanje gorje utegne izginiti prej
nego mislimo. Vsekako pa je grozno grdo in grešno, ako se meče blato na
nesrečne ljudi in narode. Treba imeti ž njimi vsaj nekoliko človeškega
sočutja in usmiljenja. Posebno pa moramo uvaževati zgodovinsko dejstvo,
da so si ogerski narodi pridobili velikanske zasluge za krščansko vero in
vse človeštvo, prelivaje svojo srčno kri v večstoletni borbi s turškimi
mohamedovci. Društvo je molče poslušalo Mezmerja, čigar besede so vsaj
toliko zalegle, da so veseljaki nehali zabavljati Magjarjem in se
zadovoljili s tem, da so si pripovedovali o njih vsakovrstne smešnice,
katere so pobrali v „Letečih listih“ in v drugih šaljivih časopisih.
Ko so se naveličali čvekati, poklicali so služkinjo, plačali svoje
račune in se razšli. Mezmer je ostal sam in zdajci se mu približa lep
mož srednjih let, ki ga začne kar obsipati z zahvalo, da je branil tako
iskreno in uverljivo njegove rojake Magjare. Priznal mu je, da je tudi
on Oger, ki je radi nesreče svoje domovine iz nje pobegnil in blodi po
svetu, ne bi li našel kje kako tolažbo za njo. In takega plemenitega
tolažnika se mu je izkazal ravno on, spominjal se ga bo z najiskrenejšo
hvaležnostjo do svoje smrti. Ta Magjar je ljubil svoj jezik bolj nego vse
dobrote tega sveta, nemščino pa sovražil huje nego peklenskega rogatca
radi tega, ker so govorili zatiralci njegovega naroda nemški jezik.
Na svojem popotovanju je govoril z vsakim človekom samo po magjarski,
brez brige, ali kdo razume ali ne. Mezmer je bil jedini Nemec, s kojim
se je pomenkoval prav rad po nemški, ker ga je spoznal za pravičnega
moža in prijatelja Ogrom. Isto tako kakor Magjare zagovarjal je Mezmer
o drugih prilikah Čehe, Poljake, Ruse in Hrvate. Samo Slovencev ni
branil nikoli, ker ni vedel, da smo na svetu. Zemljepisec, katerega je
poslušal na vseučilišču v Insbruku, mu je premolčal naše pravo ime,
naselil pa nam je domovino z Vindi, Kranjci, Čiči in Ilirci. Prišedši
na Reko se je blagi Mezmer že prvi mesec sprijaznil in pobratil z vsemi
rodoljubnimi učitelji. Kmali po oktoberskem diplomu je začel učiteljski
zbor razpravljati na svojih zasedanjih, kako bi se dala hrvaščini večja
veljava v naši gimnaziji, katere predmete treba začeti predavati na
narodnem jeziku. Mezmer je glasoval vedno z narodno večino, kateri so
nasprotovali samo Vidic, Morasi in Mihić. Predno pa je prišlo na vrsto
naše zahtevanje, da se mora pohrvatiti vsa gimnazija in ne le nekateri
predmeti, dobil je Mezmer zaželjeno stalno službo menda v svoji tirolski
domovini. Kmali potem smo zvedeli, da hira za neko čudno neznano
boleznijo, ki ga je spravila tudi pod zemljo. Mezmer je bil tudi oženjen
in je živel s svojo gospo v najlepši, sveti slogi in prijaznosti.
Dolgojezični njegovi znanci so trdili, da jo je ljubil morda še preveč in
da je umrl tako mlad in cvetoč za — romantiko!

~Huber.~ Tudi on se je rodil na Tirolskem, odkoder je sploh vlada
najrajši jemala svoje agente za nravnost in germanizacijo. Razun nemščine
govoril je precej gladko tudi laški jezik, kar ga je za Reko posebno
priporočilo. Huber je imel jako miren, srečen temperament. Prilagodil
se je zlahkoma vsem prilikam in razmeram. Na Reki se je brzo udomačil.
Najbolj ga je mikalo in veselilo morje. Po leti se je hodil pridno kopat;
včasi sva si zajedno najela čoln, ki naju je odpeljal celo uro od brega.
Ugajale pa so Hubru še mnoge druge reči: živahne ulice, morske ribe,
smokve, oljke in oljkove jagode, primorski kostanj, primorsko vino,
lepe gladke ceste, krasni izprehodi z dražestnimi pogledi, posebno pa
tudi primorske deklice. Huber se ni ogibal ženske družbe, dasi je bil
duhovnik, ali vladal se je v njej tako modro, zastavno in pošteno, da ni
mogla priti nanj niti senca kakega suma. Midva sva se brzo sprijateljila
in pobratila. Ker je bil jako odkritosrčen, mu je opazovalec kmali
spoznal ves značaj, vse slabosti in kreposti. Slabosti ni imel mnogo in
nobene take, koja bi človeka razžalila. V verskih rečeh je kazal prelepo
strpljivost in blagodušnost, občeval je rad tudi z drugoverci. Često sva
razglabala in mozgala politična pitanja. Bahov sistem je strogo obsojal
in mu prerokoval kratko življenje. Gnjusilo se mu je vsako zatiranje,
najbolj pa zatiranje drugih narodov. Zagovarjal je o vsaki priliki
jednakopravnost. Slavjani so se mu smilili; on ni mogel pojmiti, da se
postopa z zvestim narodom tako kruto in brezdušno, še mnogo huje nego s
puntarskimi Lahi in Magjari. Izrekel je večkrat svoje trdno uverjenje,
da se bo ta politična glupost še bridko maščevala. Gospodje se bodo
kesali, ali bo najbrž prepozno. Kakor Lorenc in Penc razlagal je tudi
Huber naravoslovje, ali ne s tako dičnim uspehom kakor Lorenc, ker se
ni domislil, da bi dal svoje nemško ali laško predavanje prelagati na
narodni jezik. Na Reki je bil Huber še suplent. Drugo leto ga je minister
potrdil za profesorja in poslal na službovanje v celjsko gimnazijo. Od
tam mi je večkrat pisal kratko pisemce, v kojem me je vselej vprašal, káj
kàj delajo in kako se zabavljajo „die feschen wälschen Madeln?“ Za Lahe
je Huber smatral ne le vse Rečane nego tudi hrvatske Primorce. Nekoč je
popotoval sam ob morju več ur daleč. Od konca so ga še nekoliko razumeli,
že čez dobro uro pa je dospel do vasi, v koji se govori tako čudno
„laško“ narečje, da niso razumeli ne on ljudi, ne ljudje njega. Odtod
je povzel Huber, da so italijanska narečja še bolj različna med sabo
nego nemška. Zaman sem mu pravil, da stanujejo v tem Primorju Slavjani
hrvatskega plemena. On se nikakor ni dal preveriti, da bi to ljudstvo
moglo biti druge krvi nego italijanske. Zmotile so ga najbrž mnoge laške
besede, ki se nahajajo v čakavskem narečju. Kakor Huber, sodili so še
mnogi drugi Nemci o primorski narodnosti. Prebivalce so smatrali za
prave Italijane, k večjemu če so priznavali, da so pomešali svoj jezik
tudi z nekaterimi slavjanskimi besedami. V Celju se je vladal Huber od
konca prav pošteno proti Slovencem, pomagal jim je, kolikor je le mogel,
v šoli in zunaj šole. Pohvalile so ga radi tega tudi neke slovenske
novine. Ali v Celju je živelo že takrat mnogo nemških fanatikov, ki so
mehkosrčnega Hubra jeli obdelavati in ga predelali sčasoma v zakrknjenega
švabomana. Ta izpremena mi je ostala več let neznana. V nekem listu
sem pač čital, da je dal v šoli tale nauk Slovencem. Najprej je treba,
da vržejo narodnost popolnoma na stran. Glavna skrb jim mora biti, da
jim bodo žvenketali zlati in srebrniki v žepih, ki so jim zdaj tako
neusmiljeno prazni. Jaz sem mislil in mislil, ali nisem mogel pogoditi
pravega smisla tem besedam. Huber je bival že tretje leto v Celju, ko sva
se zopet videla. Šel sem tja nekoliko baš radi njega. Na domu mi ga ni
bilo treba iskati, dobila sva se na ulici. Pogovarjala sva se po stari
navadi o sto raznih rečeh in tudi o politiki in narodnostih. O Slovencih
je dejal Huber, da se bavijo preveč s politiko in boje brez vzroka za
svoj jezik in posebno narodno življenje. Slovenci imajo natanko določeno
zemljišče svoje, jasno je vsem očem, da jih deli od Nemcev Drava. Kadar
se uredi svet po narodnostih, ne pride nobenemu pametnemu politiku na
misel, da bi jim jemal in kratil to njihovo domovino. Čehom pa se zagode
takrat drugačna pesem. Ti prokleti lopovi so se zarinili in ugnjezdili v
osrčju nemškega naroda, ~njih treba iztrebiti in uničiti~, „sie müssen
ausgerottet werden!“ To čuvši sem menil, da me je je zadel grom. Razkačen
skočim pred Hubra in mu pomolim pod nos figo z glasnim kričem: Ti si
divja zver, ne pa duhovnik! Prestrašen zarudevši začne nekaj jecljati.
Jaz ga pa nisem poslušal nego hitel, kar so me mogle noge nositi proti
kolodvoru. Od takrat se nisva več videla. Slišal sem, da zahaja vsak dan
k neki protestantski rodbini, ljudje so sodili, da zaradi neke gospe.
Ne vem, ali je bila to prazna kleveta ali resnica. Gotovo je, da to
znanje ni dolgo trajalo. Hubru so se „omehčali možgani“, kakor pravijo
zdravniki, po naše bi se reklo, da je zblaznel. Pa saj ni imel prave
pameti že takrat, ko je hotel češki narod iztrebiti in uničiti.

~Bena Hukepak.~ Rodil se je ta mož na Tirolskem blizo bavarske meje. Bil
je prav Tirolec i po truplu i po značaju: krepak, debeloglav, močnih
kosti, ješč do neverjetnosti, brbljav, bahaški, ali jako marljiv in
vstrajen, kadar se je lotil kakega nujnega dela. Z besedami je slavil
strašno svojo Germanijo, ali novci mu zanjo niso šli radi iz rok. Po
njegovi misli Avstrije ni ustvarila turška nevarnost, nego reka Dunav,
katero je smatral za nemško reko. Vse dežele ob njej in pritokih njenih
imenoval je nemško vlastino in nemško dedino. Germanizacijo je hotel
pospeševati na Hrvatskem ne le radi ukaza Klemanovega, ampak tudi po
svoji volji, ker ga je ta posel veselil in oduševljal. Služil je najprej
v Trstu, o katerem mi je pravil, da je že na pol nemški in da je našel
tudi v okolici ljudi, s katerimi se je je pomenkoval lahko po nemški. Jaz
sem se mu seveda smejal, veliko bolj pa me je zanimalo molčanje njegovo
o Vidicu, ki mu je bil v Trstu ravnatelj. O kaki zlobi njegovi ni zinil
nikoli ne besedice. Bena Hukepak je torej želel razširjati ugled in
veljavo obožavane nemščine, samo to je bil šment, da ni prav vedel, kako
bi se lotil tega zanimivega dela. Nagovarjal je učence, naj se uče pridno
nemški, da se bodo mogli lahko tudi med sabo pomenkovati po nemški. Ali
naši mladiči so mu ugovarjali in dejali, da se uče nemški zato, da bodo
mogli občevati z Nemci, ali med sabo se bodo pa pogovarjali vedno le
na svojem materinskem jeziku. Bena Hukepak je hvalisal na vse pretege
in kriplje slavno mater Germanijo, povzdigoval jo visoko nad vse narode
tega sveta, imenoval jo domovino vseh znanosti, glavni vir vse poezije,
prvo zastopnico vse človeške omike in prosvete itd. Dijaki so poslušali
povse hladno te superlative. Neki Slovenec se oglasi: Vsak berač svojo
malho hvali! Hrvatski dijaki pa so ga jeli izpraševati, kako je to, da
imajo ti prvaki kulture toliko sovražnikov med narodi, koji bi jih morali
častiti in ljubiti, če je to res, kar jim on pripoveda? Hukepak dogovori
smehljaje se: Vsak odličnjak ima nasprotnikov. Nemce sovražijo tujci
zato, ker jim zavidajo, pa tudi radi tega, ker jih dobro ne poznavajo.
Nemci jedini se trudijo, da spoznajo korenito druge narode, oni so tudi
jedini, ki priznavajo in poveličujejo dobra svojstva in zasluge vseh
inorodcev. Oni jedini znajo biti pravični vsem ljudem in narodom. Tem
glupim čenčam in lažem so se dijaki smejali in mu povedali kar v brk,
da mu ne verjamejo. Odtod se vidi, da si Hukepak ni pridobil dosti
ugleda, tudi o drugih prilikah so ga imeli fantje za Pepčka. Nekoč jih
je vprašal, kako se pravi Nemcem po njihovem jeziku? Rekli so mu: Nemci.
Bena veli: Kaj pa pomeni koren te besede? Dijaki odgovore: ~Nem~ je v
našem pismenem jeziku to, kar nemški „stumm“, v našem narečju pa pomenja
„dumm“. Nemec je torej po smislu naše govorice to, kar „ein dummer
Mensch“. Bena se osupne in silno vznemiri. Dijake svoje je začel zdaj ne
le pregovarjati in zaklinjati, ampak jih tudi lepo prositi, naj svojim
ljudem doma dopovedo, da so Nemci jako pameten narod, ne pa bedaki. Grdo
ime „Nemec“ morajo Hrvatje vsekako zavreči in pozabiti, naj imenujeje
Nemce odslej Germane, kakor jim pravijo rimski pisatelji. Hukepak bi bil
rad zvedel, kaj mislijo ljudje o Nemcih, kakova svojstva jim pridevajo.
Pozval je torej k sebi izvrstnega dijaka Asangerja, ki je znal dobro
nemški, in ga prosil, naj mu pove brez bojazni in sramu vse, kar govore o
Nemcih kmetje, meščani in izobraženi možje. Asanger se zablede in najde
v stiski, ker se ne domisli precej, kaj bi povedal svojemu profesorju.
Hotel ga ni naravnost razžaliti, še manje pa se mu lagati in prilizovati.
Sčasoma se ohrabri in veli: E, ljudje so že taki, da imajo o tujcih
rajši slabo nego dobro mnenje. Najprvo se zdi našim kmetom strašno
čudno, da Nemci ne nosijo spodnjih hlač, njihove gospe jih pa nosijo.
Nemce imajo seljaki za grozno nemirne ljudi, ki napravljajo neprenehoma
nepotrebne vojske. Ali sami ne marajo iti v boj, prah jim preveč smrdi,
mesto svojih pošiljajo zoper sovražnike naše hrvatske dečke, naj oni
prelivajo kri svojo in jim dobivajo dežele. V mestih imajo Nemci dosti
prijateljev med tistimi slabimi Hrvati, ki se sramujejo svojega rodu in
jezika, vsi drugi pa jih gledajo pisano in se jim včasi tudi rogajo. Pa
veste, zakaj? Skoraj vsak Nemec veli, kadar hoče kaj potrditi: Ja wohl
— ja wohl! Izgovarjata pa se ti dve beseda: ja vol, ja vol, kar pomenja
v hrvatskem jeziku: Ich bin ein Ochs! Ljudje se ne morejo nasmejati in
prečuditi, da zmerjajo Nemci tako pogostoma sami sebe, da so voli. Ali to
se ve, da se meščani tako samo šalijo, kajti dobro vedo, da je v Nemcih
mnogo prebrisanih in velerazumnih glavic, ki so vredne vsake hvale ne pa
grdih priimkov. Izobraženci naši pa smatrajo Nemce vsi za naše najhujše
in najbolj nevarne narodne sovražnike, ki bi hoteli, ko bi mogli, ves
svet podjarmiti, posebno pa so izbulili svoje oči v slavjanske dežele.
Naši razumniki tudi trdijo, da so Nemci največji bahači na svetu, da
se hvalijo tudi s takimi krepostmi, kojih niso nikoli imeli, n. pr. s
skromnostjo in pravičnostjo. Nemec doma zvečine žuli svoj krompir, še bog
če ga je; ako pride v tuje kraje, pravijo naši gospodje, da je pa tako
izbirčen, da mu ne ustreže nobena kuharica. Moji rojaki imajo sploh Nemce
za silne jedce, za ljudi, ki še zmerom radi zalagajo, dasi bi morali biti
že zdavnaj siti. Čital sem tudi v italijanski knjigi tožbo, da gospodar
nemških gostov nikoli ne more napasti. Pa saj se pripovedujejo take reči,
tudi o domačinih. Doma sem često čul, da gladen Ličan pojé kar celo ovco,
tudi to vemo, da Črnogorci niso junaki samo na borišču, ampak tudi za
dobro obloženo mizo. Bena Hukepak je poslušal pazljivo svojega dijaka,
potem pa je dejal: Prav hvaležen sem vam za vse, kar ste mi povedali.
Narodi so si očitali že od nekdaj vsakovrstne bedastoče. Ta napaka je
splošna. Koliko zabavljic se čuje na Nemškem zoper Francoze, Lahe, Čehe,
Magjare! Ali to me pa vendarle jezi, da jemlje vaša inteligencija Nemcem
skromnost in pravičnost. Skromni smo mi, žal, še preveč, zato meni
vsak paglavec, da ima pravico nas oštevati. Tudi to se je že zdavnaj
dokazalo, da čut pravičnosti in resnice ni v nobenem drugem narodu tako
živ, razvit, splošen in dejanski kakor v našem germanskem, pa naj taji
in zanika tudi ves svet ta zgodovinski in modroslovni aksijom. Asanger
se je o teh besedah zasmejal, pomignil z ramama in dejal: Kako pa se
strinja s temi vašimi besedami očitno dejstvo, da Nemci baš zdaj tako
kruto zatirajo Hrvate in naš jezik? Hukepak mu je jel nekaj kvasiti o
kulturni nalogi, kojo so prejeli Nemci od usode in svojega genija in jo
zdaj izvršujejo. Take čenče niso preverile nobenega dijaka, nikari tako
nadarjenega mladeniča kakor je bil Asanger. Vsi učenci višjih razredov
so imeli Hukepaka za blebetavasto prismodo. Odtod mu je došlo tudi
nazvanje Bena. Podpisal je nekemu dijaku svoje krstno ime skračeno Ben.
Dečko pa je dejal: Hukepak je izpustil črko a, on je bena, bena ne pa
Ben. O ješčnosti njegovi bi se dali povedati mnogi izgledi. Nekoč sva
hotela južinati na Trsatu. Krčmarica nama ponudi kuhana jajca. Jaz ji
velim, naj mi pripravi tri, Hukepak jih je zahteval — deset. Po končani
južini sva šla po „svetih“ stopnjicah navzdol proti Reki. Na sredi pota
se tovarišu mojemu jajca spuntajo in začno bruhati na dan. Obrizgal je
gotovo 50 stopnjic ali pa še več na veliko pohujšanje pobožnih ženic, ki
so lazile memo naju navzgor proti Trsatu. Nekoč mu je skuhala koroška
kuharica tistih velikanskih cmokov, ki so v nekojih planinskih deželah
narodna jed. Použil jih je veliko skledo, tri pa si je dal zaviti v
papir, češ, da jih ponese svoji gospodinji. Kuharici se ta namen ni zdel
preveč verjeten. Šla je tiho za njim in opazila, da je precej, ko je
dospel na cesto, razvil papir in začel hlastno zalagati tudi te cmoke.
Hukepak in neka lepa, vedno lačna nemška gospa sta bila glavna krivca,
da so zasloveli Nemci tudi v hrvatskem Primorju za požeruhe. Po vsem
tem ni čudo, da je izgubil Bena povsod svoj ugled. Ali dijaki ga niso
smatrali niti za dobrega učitelja, dasi je znal izvrstno tiste latinske
in grške klasike, ki se rabijo v gimnaziji. Kadar je predaval, delal je
vselej tako dolge perijode, da ga mladina često ni razumela, mnogi ga
baš radi tega niso marali poslušati. Neko nesrečno naključje pa je celo
zakrivilo, da so ga dijaki nehali spoštovati, ker se je razširil glas,
da je nenraven človek. Jaz in on sva se šla kopat z Reke pod „Pečine“.
Skalnato je tam pri kraju tudi morsko dno. Tod se nahaja mnogo hobotnic
(polipov), zato je nevarno plavati blizo brega. Jaz sem plul skoraj
četrt ure daleč, Hukepak pa se je sukal navzlic mojim opominom samo med
skalami, češ, prav Tirolec se ne boji nobene nevarnosti. Kar začujem
glasen krič: Na pomoč, jaz pogibljem! Hitro, kolikor se je dalo, plavam
nazaj proti bregu. Bena zajavka: Neka žival me je udarila ali pičila,
morda bom moral poginiti. Plavaje bil je zašel med hobotnice in jedna ga
je usmuknila na jako občutljiv ud. Jaz skočim brž iz morja, se oblečem in
tečem v mesto, da prosim hrvatskega doktorja Avgustinovića za zdravilo.
Jaz in doktor greva v stanovanje Hukepakovo, ki je bil prikrevsal ves
otožen ravno domov. Doktor mu je položil na rano led in jo dobro obvezal.
Nevarnost je brzo minula. Jaz sem svaril tovariša, naj nikari nikomur ne
pripoveda, kaj se mu je pripetilo, ker bi utegnili ljudje kaj druzega
misliti, kar mu ne bi bilo všeč. Brbljavec pa tudi zdaj ni mogel molčati.
Že prvi dan je povedal gospodinji svojo nezgodo. Ona pa se je namrdnila,
neverjetno odkimavala in velela: Zasačili ste, česar ste iskali. Tiste
hobotnice, katerih jedna vas je ugriznila, stanujejo v starem mestu
na Gomili. In kakor ta baba sodili so tudi drugi ljudje. Zaman sem ga
branil in zatrjal, da lahko prisežem na njegovo nedolžnost zastran te
bolezni. Zvedeli so seveda tudi dijaki to nesrečo njegovo. Ko se je čez
dober teden zopet prikazal v šoli, sprejeli so ga z neskončnim šumom
in krohotanjem. On pa je bil tako priprost, da je smatral ta krič in
smeh za veselo, dobrodušno pozdravljenje! Oktoberskega diploma Hukepak
ni učakal na Reki. L. 1859., ko se je razgorela na Laškem vojna, smo
ga še imeli med sabo in se mu dostikrat smejali, ko nam je dokazoval z
nekakimi skrivnostnimi trokoti, da Avstrijci morajo zmagati. L. 1860. so
ga premaknili na slovensko zemljo, da oznanjuje nemško kulturo tudi našim
dečakom. O njem sem slišal pozneje le to, da se je oženil in da mu je vsa
rodbina tako ješča kakor o sam. V Ljubljani pri „Slonu“ so jedli nekoč od
poludneva do poltretje ure brez presledka. Čez nekaj let povišala ga je
vlada za ravnatelja gimnaziji v nemškem kraju ali v slovenski soseščini.
Od tod je čestital kranjskim mestom, da so si ohranila nemški značaj in
nemško srce. V Ljubljani je naredil dosti smeha ta razglas njegov. V
svoji službi je prejel Hukepak dve precej veliki odliki. Naši ljudje pa
so govorili: Kako lahko se dobe odlike, ako je človek nemški kričač ali
pa nemškutarski podrepnik!

~Hiler~ je prišel v Avstrijo iz srednje Nemčije. Vseučilišče je pohajal
najprej doma, potem na Dunaju. V jezikoslovnem semenišču se je jako
odlikoval. Težko umevna mesta v starih klasikih je pojasnil večkrat jako
bistroumno. Glasovitemu germanizatorju in filologu Bonicu se je izredno
priljubil, štel ga je med svoje najbolje poslušalce. Po izvrstno prebitih
državnih izpitih poslala ga je vlada najprej v ~Trst~. Ker se ji je zdelo
to mesto menda že dovolj ponemčeno, potrdila ga je drugo leto za pravega
profesorja ~reške~ gimnazije, da bi pomagal ponemčevati tamošnje Lahone
in Slavjane. Hiler je bil vitke rasti, svetlih las, v lice pa lepo bel in
rudeč kakor kak gorenjski dečko iz bolj imovite hiše. Občevalo se je ž
njim prav lahko, ker ni bil prepirljiv in aroganten, kakor zvečine drugi
njegovi rojaki. Midva sva se brzo sprijaznila in pobratila. Prehodila
sva večkrat vso reško okolico in izpraznila zajedno marsikatero kupico
Kostrenjca in Dražana. Na teh potih sem spoznal natanko vse njegove
nazore o veri, narodih, znanostih in umetnostih. Moral sem priznati, da
je Hiler veleizobražen mladenič, objednem pa sem ga pomiloval, da se
je zatelebal tako neumno v klasične starine. Po vnanjem je izpolnjeval
vse običaje in zapovedi katoliške vere, v srcu pa jo je črtil in
preziral. Strašno je obžaloval, da je poginilo poetično in prekrasno
grško poganstvo. Po njegovem naj bi se bilo ne le ohranilo, ampak se
tudi razširilo v vseh drugih narodih, koje bi bilo osrečilo stokrat
bolje, nego jih osrečuje žalostno, vedno na smrt misleče krščanstvo. Med
katolištvom in protestanstvom Hiler ni delal mnogo razlike, obe veri sta
se mu zdeli jednako duhomorni in prazni. V njegovi domovini so živeli
katoliki in lutrovci pomešani, ali se niso nič sovražili ali prepirali
radi vere. Ti so govorili onim: Vaša vera je bolja od naše, ker daje duši
več paše in tolažbe. Katoličani pa so jim odgovarjali: Ni res, vaša vera
je bolja od naše, ker se je oprostila brezštevilnih peg in izmislic, ki
kaze našo. Če je začel kak škof kaj rogoviliti proti vladi, dala ga je
precej zapreti in vse ljudstvo je to odobravalo. V večjih mestih se je
nahajalo nekoliko bogastva v rojstveni deželi Hilerjevi, ali na kmetih je
gledala iz vseh oken gladna revščina. Skoro vse strehe so bile slamnate.
Ljudje so drli kupoma v Ameriko s trdnim namenom, da se ne vrnejo nikdar
več v svojo izstradano domovino. Tudi Hilerjev oče je zamislil iti preko
morja, ostal je doma samo radi svoje rodbine. Hiler je imel dolgo mene
za pravega Nemca, ravno tako kakor Hukepak. Ker je pripadala Kranjska
k nemški zavezi, mislila sta oba, da so Kranjci po večini nemškega
rodu, k večjemu če se nahaja tu ali tam kak boren ostanek nekdanjih
slovenskih prebivalcev. Bena nas je primerjal k tirolskim Ladinom, ki
so bili staroselci te dežele. Ko me je bolje spoznal, smatral me je za
— nemškega renegata! Hiler ni bil tako nespameten, ali za Nemca me je
imel vendarle in je menil, da sem za nemštvo tako mrzel zato, ker je pri
nas še premalo vzbujena nemška narodna zavest. Pozneje me je priznal za
pravega Slavjana, ali te misli se ni mogel nikdar znebiti, da Kranjci
zvečine govore nemški in pripadajo k veliki Germaniji. Od tod se jasno
vidi, kako slabo se uči na Nemškem zemljepis, čeravno se nemški učenjaki
na vse pretege bahajo, da samo Nemci poznavajo korenito vse tuje narode.
Silno pa se je razlikoval Hiler od Hukepaka za neko drugo reč, namreč
za denar. Živel je pristojno in dobro, ali tako, da mu je ostajalo vsak
mesec nekoliko goldinarjev od plače. Za počitnice si je prihranil par
stotakov, da je mogel prijetno popotovati. Hukepaka pa je vedlo zmerom
trdo za denar, dasi ni bil ne pijanec, ne igralec, ne babjek. Ali že za
pravo hrano je potrošil veliko, ker si je dal prinesti vsake bolje jedi
po dve in tri porcije, razun tega je bil jako sladkosneden. Miznica mu je
bila vedno polna slastic, sladkorja, datol in pomaranč. Svoje prihodke
je toraj največ zajedel. Za boginjo Germanijo sta bila oba, Hiler in
Hukepak strastno oduševljena. Oba sta si spodabljala tudi v tem, da se
nista zadovoljila z njeno imovino in resnično lastnino, nego sta ji
hotela razprostreti veljavo in govorico tudi na tuji, hrvatski zemlji,
trudila sta se po svoji moči, da bi nadomestila v njej slavjansko omiko
in prosveto nemška omika in prosveta. Po načinu svojega delovanja pa
sta se znatno razlikovala. Hukepak je hvalil in priporočal nemštvo in
nemški jezik kot čenčar in klepetec, Hiler kot učenjak in pedagog. V
gimnaziji je razlagal Hiler stare grške in latinske klasike in nemški
jezik. Dijaki so ga spoštovali radi velike jezikoslovne učenosti, ali so
ga često kaj težko razumeli, ker je izgovarjal besede preveč po običaju
svojega rojstvenega kraja. Pravili so mi, n. pr. da mu je ušel včasi
celo kak ~uf~ mesto ~auf~. Mržnjo svojo proti dogmatičnemu katolištvu je
kazal Hiler tudi v šoli. Lesinga je na vso moč povzdigoval, posebno pa so
morali učenci prav natanko znati ves razvoj njegove drame: „Modri Natan“,
ki oznanja precej očitno versko indiferentnost. Pohujšalo jih to berilo
ravno ni, ker so bili še premladi, da bi pojmili ves smisel in duh te
igre. Od Klemana je prejel Hiler obilo naukov, kako treba delati v šoli
propagando za nemški jezik, nemško mišljenje, nemško kulturo: Z zgovorno
besedo je slavil in poveličeval mogočnost nemškega naroda, njega sijajno
zgodovino, neizmerno bogastvo nemškega jezika in slovstva, duhovitost
nemških klasikov, ogromne napredke v vseh znanostih in umetnostih,
pomenljivost in zaslužnost za ves človeški rod. V tem predavanju je
bilo mnogo resnice, ali pravec mu je bil preveč jednostran, stališče pa
prečesto subjektivno in za mladino previsoko. Vsi ti trudi in napori
pa so se tudi Hilerju žalostno izjalovili, nekaj zato, ker je govoril
preučeno in predoktrinarno, še bolj pa radi tega, ker so bili naši dijaki
že dobro zavarovani zoper take tuje izkušnjave s svojim žarkim hrvatskim
domoljubjem in občeslavjanskim rodoljubjem. Mladež naša se je čudila,
kako da hočem občevati z germanomanom Hilerjem, katerega je imela sploh
za mojega antagonista in antipoda. Kakor je imenovala mene navadno
„Janez“, imenovala je tudi njega Johan. Janez in Johan sta ji bila dva
nasprotna pola, Janeza je smatrala za glavnega zastopnika narodne, Johana
za glavnega zastopnika nenarodne, hrvatstvu sovražne misli in propagande.
Hiler je vedel, da znam hrvatski, ali ker me je štel med svoje rojake,
govoril je proti meni odkrito o narodnem vprašanju. Nekoč je modroval
po priliki takole: Te mnoge narodnosti so za Avstrijo velika nadloga in
nesreča, ali zdaj smemo upati, da bo kmali konec temu neredu. Trst se je
v malo letih na pol ponemčil in Trst je bil velika italijanska občina. Po
uradih, šolah in vojakih nakopičilo se je v njem toliko nemškega življa,
da pod njega težo laška narodnost umira na vseh koncih in krajih. Tod na
Reki in v njenem Primorju se izvrši ta premena še mnogo laglje. Tu živi
neka zmes, koja ni pretežno niti laška niti slavjanska. Ta zmes se bo
veselila, da dobi z nemškim jezikom čvrsto narodnost in ž njo združeno
prosveto. Tako mi je trdil na Dunaju Kleman, ki je uverjen, da se bo čez
dva ali tri pokolenja razlegala po vsem tem Primorju nemška govorica in
nemška pesem. In tako sem zdaj zvedel, odkod je došla Hilerju predrzna
vera v bližnjo smrt krepkih hrvatskih Primorcev. Da ga nekoliko kaznim,
objednem pa tudi poučim, sem ga pregovoril, da sva se šla izprehajat
proti Kostrenji. Prej je bilo nebo precej oblačno, nagloma pa se je
ujasnilo in solnce je začelo hudo pripekati. Od konca sva hodila po
gladki cesti ob morju, potem sem ga zavlekel med pečine. Krenila sva
proti Podvežici in potem po drugem potu nazaj proti Martinščici in od tod
skoz sotesko proti Dragi. Lazila sva povsod po grapastih tesnih stezah in
stezicah med gomilami skal in kamenja. Ali skalnate so bile tudi steze,
na mnogih mestih je štrlelo iz njih robato, šiljasto in ostro kamenje.
Hiler, ki je nosil mehke, tanke botice, javkal je neprenehoma: Aj, aj —
aj, aj — ti za Boga — kam si me zapeljal, jaz poginem v teh razbeljenih,
režočih pečinah. Ko sem dovolj namučil njega in sebe, se mu nasmejem:
No, zdaj veš, kaj je Primorje. To si gotovo že često čital, da je vsak
narod tak, kakoršna je njegova zemlja. Kršen in zobat je primorski svet,
ravno tako trd in oster pa je tudi primorski Hrvat. Kleman se je lotil v
svojem glupem napuhu naloge, katere ni kos z vsemi svojimi podrepniki.
Jezik in narodnost vzamejo Primorcem šele takrat, ko prestvarijo
primorsko kamenje v medeno potvico ali vsaj v rahlo prst. Hiler me zavrne
nejevoljno: Odloži to narodno filozofijo za kako drugo priliko, zdaj
pa me privedi kar se da hitro v kako dobro ali če tudi slabo krčmo, da
se poživim, kajti čutim se bolj mrtvega nego živega. To prošnjo sem mu
izpolnil tem rajši, ker sem bil tudi jaz sam ravno tako kakor on potreben
krepila. Od takrat se ni šel nikdar več izprehajat z mano na deželo.
V mestu pa sva se še večkrat zajedno zaletela v kako gostilno. Nekoč
pride kmali za nama v krčmo sodni uradnik Šepić, ki je sodil med prve
rodoljube v hrvatskem Primorju. Ko mu sluga prinese vino, trči z mano
in veli: Tertius primus! Ti dve besedi sta bili geslo tistih udov reške
čitalnice, ki so se bili med sabo pobratili. Hiler gleda debelo in me
vpraša, kaj to pomenja. Zdaj se več ne spominjam, kaj sem mu odgovoril.
Če me je vprašal kak drug človek za pomen našega gesla, razjasnil sem
mu ga takole: V Avstriji prebivajo trije glavni narodi: Nemci, Magjari
in Slavjani. Nemci imajo vse pravice, ki jim gredo, in še nekaj več;
Magjarji so izgubili ustavo, svobodo in vseučilišče, ali so ohranili
skoro vse srednje šole, skoro vsa sodišča in tudi svojo dično akademijo,
Slavjani pa niso mogli ničesar izgubiti, ker zvečine že prej niso ničesar
imeli. V sv. pismu pa se čita zlato tolažilo: Tisti, ki so zadnji, bodo
~prvi~, zasedejo prva mesta in baš zato pravimo: Tertius primus, to je
tretji, slavjanski narod, ki je zdaj zadnji, naj postane po božji milosti
prvi. Prvotni smisel našega gesla je bil strožji, Nemcem zelo sovražen,
jaz sem ga ublažil iz politike, da nas ne doleti kaka sitnost. Mislim,
da sem naše geslo tudi Hilerju tako raztolmačil, toda za gotovo ne vem.
Dobro pa pomnim, da ga moja pojasnitev ni zadovoljila. Od takrat nisva
več občevala. On je sedel največ doma pri knjigah, ker se je pripravljal
za doktorat. Na Reki je služil samo jedno leto. Moral je spoznati, da ni
ustvarjen za ta kraj in da doseže na Nemškem bolje uspehe. Vidic mu je
res da naklonil po svoji priporoki pohvalen dekret za koristno delovanje,
pravzaprav pa je komaj čakal, da se ga znebi. Že njegova nekoliko čudna
nemščina mu ni ugajala, zdela se mu je pretuja za avstrijske šole.
Zavohal pa je ravnatelj tudi duh in pravec njegovega predavanja. „Modrega
Natana“ je smatral za pohujšljivo čtivo, radi kojega bi mogla vlada
prijeti tudi njega. Vohuni so mu ovadili še druge zalete Hilerjeve.
Govoreč o Devkaleonu in Piri je dejal, da je ta klasična bajka podobna
svetopisemski ~bajki~ o Adamu in Evi i. t. d. Na koncu leta je Hiler
izginil, nihče ni vedel kdaj, poslovil se ni pri nikomer. Vrnil se je
zopet med Nemce, ali v gimnaziji je služil tudi tu le malo časa. Preselil
se je na vseučilišče, kjer je začel razlagati znanstveno jezikoslovje. S
tem se je pridružil učenjakom in v Avstriji je malo mož, ki bi se mogli
ž njim kosati v jezikoslovni kritiki grške in latinske slovesnosti. Tudi
vlada sama je priznala bistri um in vednosti njegove podarivši mu z
vestnim delom pošteno zasluženi red železne krone. S politiko se že dolgo
več ne bavi. O tujih narodnostih je dobil sčasoma bolj pravične pojme.
Pravili so mi njegovi rojaki, da zagovarja zdaj načelo, katerega se drže
slavjanski rodoljubi že od nekdaj: da morajo imeti v Avstriji vsi narodi
jednake dolžnosti in torej tudi jednaka prava.

~Prijap-Šufterle.~ Rusi govore o Tartarih, Slovenci pa o Kočevarjih,
da so ali popolnoma pošteni ali pa popolnoma spačeni, srednje mere za
njih nima. Ravno tako bi se dalo soditi o Tirolcih. Med ljudi, ki so
povse spačeni in zavrženi, treba vsekako uvrstiti profesorja Prijapa
ali Šufterleta. Života je bil ta Tirolec nizkega in čokljatega, las
in brade pa rudeče. Izpod nizkega čela gledale so potuhnjene njegove
zlobne, mačje oči. Nosil je brke. Z desnico se je neprenehoma držal zanje
ter jih mencal in prifrkaval. Truplo mu je pokrivala debela suknja z
visokim ovratnikom. Glava mu je molela neposredno iz nje, kakor da nima
nič vratú. Šole je izdelal na Tirolskem, profesorski izpit pa je prebil
na Dunaju. Potrjen je bil samo za pol gimnazije. Hvalil se je, da ima
spričevalo tudi za višjo realko, ali mu nihče ni verjel, ker je bil
zakrknjen lažnik. Služil je najprej v šleski Opavi, za kazen premestili
so ga v Zagreb. Sam je pravil, da so ga zato odtirali iz Opave, ker je
trdil v šoli, da je bil Luter oče nemškega pismenega jezika in novonemške
literature. Ali meni se zdi mnogo bolj verjetno, da je moral oditi iz
Šlezije radi kakega pohujšljivega dejanja. V Zagreb je prišel s trdnim
namenom, da bo pospeševal na vso moč vladino politiko germanizacije. Take
napotke je dobil seveda tudi od Klemana. Že v Zagrebu je poniževal in
zasramoval vse, kar je bilo slavjansko in hrvatsko, rogal se je narodnim
šegam in težnjam, ometaval z blatom vse prave narodnjake. O vsaki
priliki je zatrdil z zlobnim smehljajem, kako trd, neskladen, prostaški
in grd je hrvatski jezik. Mnogo je zahajal v kavarne. Čitaje na videz
novine, vlekel je tanko na ušesa, kaj se pomenkujejo gostje. Naučivši
se kakih 50 hrvatskih besed začel je pazljivo poslušati tudi hrvatske
pogovore. V društvu se je bahal rad s svojim znanjem starogermanskega
jezika. V dokaz molil je rad gotski očenaš: Ata unsar tu in himinam. —
Gostje so se delali, kakor da jih strašno zanima ta molitev, pa so ga
prosili neprenehoma, naj jim jo ponovi. Ker je bil strašno nečemuren,
jim je seveda rad ustregel. Molil je včasi gotski očenaš po desetkrat
zaporedoma, neko nedeljo pa se od 7. do 10. ure ni slišalo nič drugega
v tistem kotu, kjer je navadno posedal, nego: Ata unsar tu in himinam
itd. Tepče ni zapazilo, da ga imajo gospodje, kakor pravimo, za Pepčka.
Šufterleta vlada ni hotela potrditi za pravega profesorja v Zagrebu,
najbrž zato, ker se ji je zdel preveč bedast. Poslala je k nam na Reko
ta divni zaklad nemške omike in nravnosti. Od konca je hlinil proti
vsem profesorjem neko navidezno prijaznost. Jeli smo ž njim občevati,
hoditi v njegovem društvu v gostilnice in kavarne. Ko smo mu povedali,
kako prijetno se zabavljamo v čitalnici, zapisal se je tudi on za uda.
Posnemal je v tem doktorja Lorenca. To zaupanje naše pa ni dolgo trajalo.
Najprej razžalila je vsakogar njegova sarkastična zabavljivost. Sodil je
nemilo in raznašal človeka, ne da bi ga le količkaj spoznal. Često smo
ga zasačili v debeli laži. Posebno zopern in neprenosen nam je bil radi
vednega bahanja in samohvalja. Čital je res prav veliko ali brez kritike
in prebave. Verjel je vsaki knjigi, naj je bila glupa ali pametna. Nekje
je bral, da so bili stari Etruski — Nemci in to neumnost je imel za povse
dokazano resnico. Takih izgledov bi se dalo še mnogo našteti. Najrajši
je čital knjige, ki so postavljale Nemce nad vse druge narode, ali pa
take, ki so Slavjane sramotile in jim prerokovale same poraze in narodno
smrt. Laški jezik je za silo znal, mogel se je z Lahi pogovarjati. Mnogo
se je bahal tudi s svojo francoščino in angleščino ali, kar nam je
kvasil o posebnih svojstvih teh dveh jezikov, ni dokazovalo baš velike
vednosti in bistroumnosti. V šolskem programu je dal natisniti prvo
polovico svoje zgodovinske študije o nekem vladarju srednjega veka. Proti
meni se je strašno razkoračil in napihoval, koliko truda ga je stalo to
delo. Ali zato je pa tudi povse izvirno, zajeto iz najstarših listin
in tako korenito, da se o tej tvarini ne napiše lahko še kaj novega.
Na skoro pa smo se uverili, da je vsa ta hvala prazen humbug. Čitaje
Leotovo zgodovino srednjega veka sem spoznal, da je Šufterle prepisal iz
nje kar cele strani ali brez kake kritike. Slavjanska beseda Kum mu je
došla n. pr. iz sanskrita, ne pa iz latinščine. Sodba nemških učenjakov
se je glasila o tej razpravi tako nepovoljno, da naš ravnatelj ni hotel
dati natisniti druge polovice na neskončno jezo slavohlepnega šušmarja.
Tudi v šoli je pokazal Šufterle vsak dan svojo učiteljsko nesposobnost.
Razlagal ni nikoli ničesar. Vsa njegova modrost je bila ukazovanje: Von
da bis da! Izpraševal je samo po šolskih knjigah, ki so ležale vedno
pred njim. Kar se ni nahajalo v njih, ni imelo zanj nobene veljave.
Radi te starokopitne metode so ga vsi dijaki zaničevali. Soglasno so
trdili, da je on najslabši učitelj izmed vseh, kar so jih poznali. Zato
ni čudo, da jim je služil kakor Zagrebčanom za objectum foppabile. Vsak
dan so si ga narisavali sedečega za mizo v nerodni, visokovratni suknji,
vihajočega si desni brk in zijajočega glupo v šolsko knjigo. Naša mladina
pa je Šufterleta tudi z vso dušo črtila in preklinjala radi nesramnega
napadanja vseh narodnih svetinj in uzorov. Čvekal in čeljustal ji je
neprenehoma, da so Nemci prvi narod na svetu, ki nosijo in dele vsem
drugim narodom prosveto in znanost, filozofijo in umetnost. Hagedorn,
Ramler, Kleist se štejejo v nemški literaturi le za pesnike srednje
vrednosti, ali vsi Slavjani skupaj nimajo nijednega, ki bi se mogel ž
njimi primerjati, nikari s Klopstokom in drugimi nemškimi velikani.
Slavjani se hvalijo s svojim Miklošičem, na Nemškem pa živi več stotin
učenjakov, ki se morejo ž njim kosati. O našem narodu je govoril ta
švabski pritepenec tako zaničljivo, da je razdražil in razkačil celo
take dijake, ki so bili po slabi svoji nadarjenosti prav malo vneti za
domovino. To gnjusno slavofobstvo so mu vsi rodoljubi tem bolj zamerili,
ker ga je začinjal z debelimi očitnimi lažmi. Pravil je mladini, da
so Nemci veliki, močni in lepi ljudje, Slavjani pa majhni, slabotni,
nečedni in često pokvečeni. V gimnaziji je služilo do 1858. l. sedem
Nemcev, izmed kojih je bil močan jedini Bena, visok jedini Mezmer, vsi
drugi so bili bolj majhne rasti in slabotni, dočim smo bili učitelji
slavjanskega rodu do malega vsi veliki in tudi precej močni, pokveke
ni bilo med nami nobene. Dijaki so seveda to videli in so se strašno
smejali Šufterletovim blednjam. Drugikrat jim je čenčal, kako hitro
da se širi na vse strani nemški jezik. Na Kranjskem se je že zdavnaj
tako ukoreninil, da ga znajo dobro vsi prebivalci. Viharno krohotanje
nastane v šoli o teh besedah, kajti živelo je na Reki mnogo stotin naših
rojakov, ki niso znali ni pisniti po nemški. Ali Šufterle je poveličeval
in slavil o vsaki priliki tudi nemško poštenost in moralnost, na vso
moč pa je grajal slavjansko nenravnost. Dejal je proti meni in drugim,
da označuje Slavjane najbolj spolna razuzdanost. Za živ izgled si je
izbral carja Nikolaja, o kojem je trdil, da je živel v krvoskrunski
zavezi s svojo hčerjo Olgo. Take nesramne klevete si je izmišljal ta
lopov, ki je bil sam učlovečena svinja! Čital sem o carju Nikolaju mnogo
spisov, koji so prišli izpod peresa njegovih huliteljev in sovražnikov,
ali v nobenem nisem našel nijedne besede, ki bi bila sumnjičila uzorno
poštenje tega vitežkega vladarja. V čitalnici se je začel Šufterle brez
povoda prepirati z vrlim trgovcem Jakićem. Izustil je predrzne besede:
Naj Hrvatje na kolenih Boga hvalijo, da so hoteli Nemci k njim priti!
Naučijo jih vsaj po človeški živeti itd. Jakić se je seveda strašno
razpalil in ga psoval tako glasno, da se je čulo na tretjo ulico. Rekel
mu je vse, samo tega ne, da je človek. Od takrat se ni predrznil več
skruniti čitalniških dvoran s svojim ostudnim gobcem. Kmali potem se
je v našo največjo zadovoljnost izbrisal izmed udov čitalnice. Saj je
hodil vanjo samo zato, da vohunari, da opazuje izbruhe narodne nejevolje
radi vedno okrutnejšega zatiranja. Ta svoj glavni posel je opravljal z
največjo gorečnostjo tudi v naši gimnaziji. Hodil je poslušat k vratom,
kaj in kako razlagajo profesorji, izmikal je tuje naloge pa jih pazljivo
pregledaval, kako jih popravljalo profesorji, razširjal je po mestu
najgrje klevete in laži proti svojim službenim tovarišem, da jim ukrade
dobri glas. Ko je nabral dovolj gradiva, se je usedel, napisal več pol
ovadb ter jih poslal deželni vladi v Zagreb. Tožil je ravnatelja Vidica,
mene in še več drugih profesorjev, da smo ignoranti in ne izvršujemo
svojih dolžnosti. O meni je naglašal posebno to, da se bavim najrajši s
slavjanskimi fantomi, s katerimi okužujem tudi šolsko mladino. Šufterle
se je jako varal, če je mislil, da mu bo kdo verjel. Revišče, ki je
prebilo z velikim trudom komaj, komaj svoj izpit za dve šoli iz grškega
in za 4 iz latinskega jezika, predrznilo se je očitati nevednost kolegam,
ki so bili vsi po dobrih izpitih potrjeni za vso gimnazijo. Mene je
črtal ta švabuh najbolj, brez dvojbe zato, ker sem vnemal mladino za
narodni jezik in domovino in mu zapiral vsa pota do uspeha. Gotovo bi
se bil iz srca rad pohvalil vladi, koliko privržencev je znal pridobiti
materi Germaniji. Ravnatelja Vidica je sovražil že radi nesprejete druge
polovice svoje razprave, pa tudi zato, ker ga ni priporočil vladi za
pohvalni dekret in mu povedal naravnost, da njegova učna metoda ne more
prinesti mladeži nobene koristi. Zagrebška vlada je poslala po zakonu
Šufterletove ovadbe ravnateljstvu reške gimnazije, da pove o njih svoje
mnenje. Mi učitelji smo končali to grdo spletko prav naglo in korenito.
Zbravši se smo sklenili, da z denuncijantom ne moremo in nečemo več
služiti. Baš tiste dni je došel na Reko nadzornik Jarc. Da mu naznanimo
svoj sklep, šli smo in corpore k njemu, vodil nas je starešina Lorenc.
Ta je povedal nadzorniku, da mora učitelj Šufterle ostaviti naš zavod,
če ne se odrečemo vsi profesorji službe na reški gimnaziji. Razložil
mu je seveda natanko tudi vzroke. Šufterletova usoda se je odločila še
tisto uro. Nadzornik nam je dal častno besedo, da Šufterle ne bode več
ud učiteljskega zbora reške gimnazije. Po natančnem preiskovanju uverila
se je deželna vlada, kako nesramno se ji je nalagal zlobni Tirolec.
Odstranila ga je ne le iz naše gimnazije, nego ga odpustila popolnoma iz
službe. Pomoči si je šel iskat na Dunaj, kjer jo je tudi našel. Takega
besnega Germana bi bilo seveda škoda žrtvovati. Kleman poslal ga je
najprej v Koper, pozneje pa celo v Trst. V teh dveh mestih je razkazoval
Šufterle občinstvu kar očitno svojo zversko nenravnost in pohotnost.
Na Reki je znal svoje grdobe skrivati, ni ravnatelj ni učitelji nismo
vedeli zanje. Dijakom pa so bile prav dobro znane, ali ga niso nikomur
ovadili, ker so se sramovali praviti take nečedne reči. Zasačili so
ga bili na šetališču, ki se zove Školić, tri pote in flagrantibus. Kar
se je Mefistu v Favstu Getejevem samo sanjalo („Einst hatt’ ich einen
wüsten Traum“ itd.), to je izvrševal Šufterle dejanski, ali dijaki so,
kakor pravim, molčali. V Kopru je med kopanjem v Adamovi opravi letal za
pericami po belem dnevu. V Trstu je napadel tudi po dnevu neko ugledno
gospo tako predrzno in nesramno, da mi ni mogoče povedati. Gospa ga je
tožila, začela se je proti njemu preiskava, ki pa zanj ni imela prehudih
nasledkov. Kot strasten germanizator in marljiv ud tajne policije našel
si je pokroviteljev. Službo je res da moral pustiti. V šoli ga niso
mogli in smeli več rabiti, ali dali so mu petsto goldinarjev letne
pokojnine. Da je delal tako pohujšanje kak Slovenec, zapodili bi ga bili
brez pokojnine in mu prisodili za nameček še kako leto zapora. Še predno
je doslužil, prijelo se ga je ime Priapus ali po naši pisavi Prijap.
Tako so ga imenovale tudi Bleiweisove „Novice“. Iz Trsta se je preselil
najprej v središče naše Slovenije. Naši sovražniki so mu izročili glasilo
svoje stranke. Truditi se mu ž njim ni bilo dosti treba, urejal ga je s
škarjami. Radi nesposobnosti so ga kmali odpustili, ali so mu naklonili
učiteljstvo v privatnih hišah. Tako se je potikal po naših krajih
semtertja, dokler je nekam izginil. Prijap-Šufterle je bil oženjen z
neko častito zagrebško rodoljubko, ki mu je pa pobegnila precej, ko je
zvedela, s kakim razuzdancem je poročena. Baš radi nje in njene rodbine
mu nisem mogel povedati pravega imena. Med vsemi Bahovimi huzarji je bil
Šufterle najbolj besen, divji in nesramni protivnik hrvatskega naroda,
ali ravno zaradi tega je nakanam dunajske vlade mnogo več škodil nego
koristil. Naši dijaki so kazali s prstom za njim in govorili porogljivo:
Evo vam apostola njemačke kulture! Jaz sem že dolgo na svetu in sem
poznal mnogo ljudi, ali po duši moram zatrditi, da je bil Šufterle
najhudobnejši in podlejši človek, na katerega sem se nameril.



VI.

Štefan Vidic, ravnatelj reške gimnazije.


Moj ravnatelj Vidic se je rodil okoli 1800. l. na Gorenjskem blizu
blejskega jezera in gorenjska stran mu je ostala do smrti najkrasnejša
izmed vseh dežel tega sveta. Tudi Gorenjce je častil in ljubil bolj nego
vse druge zemljane, morebiti še bolj nego so tisti čas zaslužili. Večkrat
mi je dejal, ako bi se osnovala gimnazija v Kranju, oglasil bi se jaz
precej za ravnatelja in še za manjšo plačo nego jo imam na Reki. Kako
rajsko veselje bi užival med našimi brhkimi, bistroumnimi gorenjskimi
fanti, v tem zdravem planinskem zraku! — Večje sreče si na svetu ne
morem misliti in želeti. Že te besede dokazujejo, da Vidic ni bil tisti
brezčutni puhloglavec, za kakoršnega so ga bili razlajali njegovi tržaški
sovražniki. Kdo ga je učil v otročjih letih, mi ni znano, pohvalil pa
se mi je dostikrat sam, da je pohajal ljubljansko gimnazijo ob času
francoske vlade (1809-1813). Kakor drugi njegovi vrstniki smatral je tudi
on to dobo za jedino srečno v vsej kranjski zgodovini. V šoli se je bil
navzel najživahnejših simpatij za prvega Napoleona in Francoze. Ko se je
vrnila avstrijska oblast, moralo se je to čuvstvo na vso moč skrivati.
Vidic se je dal izpitati za gimnazijskega profesorja. Ta izkušnja je
bila tako lahka, da se je vselej sladko zamuzal, kadar jo je omenil. Kje
je služil od konca, ne vem. Vlado je prosil, da bi ga poslala v Galicijo.
Hotel je živeti med Poljaki zato, ker so se spominjali Napoleona z isto
ljubeznijo kakor on sam in so častili in ljubili ves francoski narod tako
iskreno kakor on. Vidic mi ni nikoli pravil, koliko let je služil tam za
profesorja in kdaj so ga potrdili za prefekta v Ržežovu. Življenje med
Poljaki mu ni preteklo brez sledú. Občeval je vsak dan z narodom, ki se
je ponašal po pravici s svojo zgodovino in zaslugami, koje si je pridobil
za krščanstvo, za vso Evropo in za človeško prosveto. ~In ta narod je
bil slavjanski.~ V Vidičevi slovenski domovini se je zaničeval narodni
jezik, češ, da je dober le za kmeta in delavca: izobražencu pa treba
govoriti po nemški ali po italijanski. V Galiciji pa je zapazil precej
prve dni, da se glasi slavjanski jezik ne le iz prostaških, ampak tudi
iz gosposkih ust, da ga govore tanko omikane gospe najrajše in najlepše
in da ga ljubi do malega vsak človek, začenši od težaka do najvišjega
aristokrata. V poljski deželi ni našel nič takih malopridnežev, kakoršnih
je bilo pri nas vse polno, kateri bi bili blatili svoje gnezdo in se
celo bahali in ščepirili s svojim podlim izdajalstvom. To opazovanje je
naučilo Vidica, da treba spoštovati in ljubiti tudi slavjansko govorico
in narodnost. On torej ni čutil v srcu nobene mržnje ni proti Slovencem
ni Hrvatom. Da se ni naučil njih pismenega jezika, krivo je bilo to, da
ga v službi ni potreboval, tudi je bil za tak nauk že prestar, ko se je
vrnil med južne Slavjane. V plemenitaški Galiciji se je bil nalezel tudi
on velikaškega duha in nekega čudnega ponosa, na kakoršnega se človek
ne nameri z lahka v naši Sloveniji. Oblačil se je vedno ne le spodobno,
ampak tudi elegantno, dasi ne vselej po najnovejši šegi. Kadar se je
nahajal s kom v pomenku, razžalila ga je včasi kaka majhna beseda, pa
je po najprijaznejšem razgovoru kar nagloma umolknil ali pa se tudi
prav osorno zadrl. Kdor je ž njim občeval, ni smel nikoli pozabiti, da
ima posla z jako trmastim človekom, čigar duh je podoben spremenljivemu
aprilu. Vidic je užival v Galiciji mnogo let poljsko gostoljubje. Vabili
so ga v gosti tudi meščani in grajščaki in o takih prilikah se je povsod
izborno jedlo in pilo, včasi tudi prepevalo, godlo in plesalo. Izustila
se je na teh shodih marsikatera pametna, slana in ~svobodna~ beseda. Tudi
ta narodni običaj je ugajal Vidicu, držal se ga je kolikor toliko tudi on
sam do smrti svoje. Nas profesorje je povabil večkrat med letom na kosilo
in nam postregel vsikdar z najboljšo pijačo, ki se je dobiti mogla in s
tako obilnim in slastnim obedom, da bi bil ž njim vsak grof zadovoljen.
Po vsem tem, kar sem o njem povedal, se ne bo zdelo nikomur čudno, da
je Vidic na vso moč hvalil in povzdigoval poljsko gospodo in sploh ves
poljski narod. Kadarkoli se je govorilo o Poljakih, ponavljal je besede:
Ja, die Polen sind eine noble Nation, die man schätzen und lieben muss.
Wer über sie schimpft, ist ein Schuft! Ne vem natanko, katerega leta so
ga poslali v Trst za začasnega ravnatelja tamošnje nemške gimnazije. Tu
se je mnogo potil in trudil, da se je naučil laški. Govoril je ta jezik
precej dobro, pisal pa ga je nespretno in hrapavo, kakor kak učenec
glavne šole. V tržaški gimnaziji so služili takrat nekoji jako učeni in
nadarjeni možje n. pr. naš rojak Čižman, ki je vzbujal v mladeži prav
uspešno veselje za zgodovino. Ali glavne potrebe — sloge pa na tem zavodu
ni bilo. Ravnatelj in profesorji so se neprenehoma porečkali, obirali
in rovarili drug proti drugemu. Zarodili sta se v učiteljskem zboru dve
sovražni stranki, ki se nista dali pomiriti, dokler ni posegla v to
kolobicijo vlada. Razgnala je učitelje na vse strani in jih nadomestila
z novimi, bolj krotkimi. Za gotovo se ne more povedati, kdo je zakrivil
ta razdor, ali javno mnenje je pripisovalo večjo polovico zla ravnatelju
Vidicu. Imelo ga je za rojenega spletkarja, kar pa nikakor ni bil. Tudi
Verne ga je sodil nasproti meni nekoliko preostro. Vidic se je pokazal
včasi res zlobnega, še večkrat pa prav dobrega in milosrčnega. Midva
sva občevala prijateljski z jako redkimi presledki. Kdaj pa kdaj sva se
precej dolgo pričkala ali brez jeze. Na začasne izbruhe njegove zlobe smo
se pripravili že koj od konca, ko sem prišel na Reko. Moji novi tovariši
so bili zvečine prav vrli možje, s katerimi sem se kmali sprijaznil.
Med njimi so se nahajali razun Slavjanov tudi Nemci Lorenc, Penc in
Huber. Prijatelji smo se dogovorili, ako bi hotel Vidic koga nahujskati
na kolego, da si bomo to precej priobčili in šli skupno nadenj, da ga
naučimo pameti in poštenja. Vernetovo svarilo ni bilo povse prazno.
Vidic je hotel menda tudi med nami narediti zdražbo, saj meni se je tako
dozdevalo. Najprej me je začel obdelovati nekaj proti profesorju Hilerju,
ki je služil preteklo leto zajedno ž njim v Trstu in ga je torej nekoliko
poznal. Po kratkem pomenku sva si s Hilerjem preporno stvar pojasnila in
se uverila, da se strinjava in ni nikakega vzroka, da bi se prepirala.
Še bolj me je hujskal Vidic proti katehetu. Ta je trdil, da na podlagi
ravnokar sklenjenega konkordata treba izvrševati neko cerkveno naredbo
ali šego tako, kakor on namerja ne pa kakor želi ravnatelj. Vidic mi je
dejal z zabavljivim smehom: Ali ga vidite farja! Taki so ti svetniki! Da
se pripeti kaj takega drugje, ali bi ga naučili moliti kozje molitvice.
Tukaj pa se nihče ne gane, vzdramite se in pokažite črnuhu zobe itd.!
Jaz sem odgovoril: Naš narodni pregovor pravi: Kjer te ne srbi, se ne
čehljaj! Za cerkvena opravila naj skrbe duhovniki, zame so deveta briga
itd. Vidic, prekanjeni lisjak, je na skoro menda zapazil, da moramo imeti
med sabo nekak dogovor, da si sloge ne damo porušiti. To spoznanje ga je
napotilo, da odslej ni poskušal nikoli več sejati med nami seme razdora
in sovraštva. Ni dolgo trajalo, da smo zvedeli drug izgled njegove zlobe.
Čuli smo, da obrekuje proti Rečanom sploh vse profesorje, kake sitnosti
da ima ž njimi, ker so nesposobni za svojo službo. Proti meni se je tožil
na učenjaka Lorenca: On je naravoslovec — drugo pa nič. Wozu kann ich
ihn brauchen? Jaz mu odgovorim: Vaša sodba o njem je krivična. Lorenc
spada med najporabnejše učitelje našega zavoda. Na gornji gimnaziji
razlaga naravoslovje in propedevtiko, pa bi razlagal lahko tudi nemški
jezik, a na spodnji gimnaziji se mu izročé slobodno vsi predmeti razun
grškega jezika. Vidic me pogleda srepo in zabavljivo in veli: Glauben
sie? No, wir werden sehen. Od takrat ni zinil proti meni nikoli več
nobene besede proti kakemu profesorju. Temveč pa je kvasil proti drugim
ljudem. Dejal nas je na rešeto vse po vrsti, o vsakem je trdil, da ni
za rabo. Vedno je ponavljal svoj: Wozu kann ich ihn brauchen? Nekoji
kolegi so se nanj strašno jezili radi te razžaljive klevete. Jaz sem
jih tolažil: Naj čenčá dedec, kar hoče! Mi smo dokazali svojo znanost
na strogih izpitih. V rokah imamo o tem spričevala. V šoli se trudijo
nekateri gospodje bolj nego zahteva naša dolžnost. Vest nam torej ne
more nič slabega očitati. Pravično sodbo o svojem delovanju pa lahko
pričakujemo od javnega mnenja, ki sluša o profesorjih poročila naših
učencev in precej dobro ve, kateri so bolje ali manje sposobni. Tak
kakor Vidic so tudi mnogi načelniki drugih uradov. Podložne si uradnike
obirajo proti občinstvu in jih ovajajo celo vladi. Ali ljudje se jim
smejajo, kadar slišijo grajanje kakega vrlega uradnika, in pravijo: Ta
predstojnik je malopridnež — filú, iz njega govori zavist in zloba.
Občinstvo obsodi tako tudi našega ravnatelja — ne bojte se, ta kazen
se mu ne oprosti. Najbrž se bo še kesal, da ni znal brzdati svojega
hudobnega jezika. Tudi moji tovariši so se sčasoma pomirili. V mestu nam
Vidičevo klevetanje ni čisto nič škodilo, mnogi ugledni meščani so nas
omilovali, da moramo služiti pod oblastjo takega ujedljivega človeka. Za
nesposobne niso imeli profesorjev, nego njega samega, posebno potem, ko
so zvedeli, da poučuje latinski jezik v najnižjih razredih. Posmehovali
so se mu zaničljivo: Da je res kaj učen, razlagal bi bahač latinščino v
osmi šoli ne pa v prvi. Vidičeva kritika o našem delovanju ni bila povsod
jednaka: presojal nas je na treh krajih in na vsakem drugače. Proti
meščanom in drugim zasebnikom nas je opravljal in obrekoval, kar se je
le dalo; deželni vladi pa nas je v svojih poročilih popisoval mnogo bolj
vestno in pravično. V njih ni bilo ni črke o naši nesposobnosti, često
nas je celo na vso moč hvalil. Vsako leto so dobili nekoji profesorji
pohvalne dekrete od zagrebškega namestništva baš na podlagi ravnateljevih
priporok. Meni so došli štirje zaporedoma; brez njih mislim, da ni ostal
noben profesor reške gimnazije. Po takih nepričakovanih izkušnjah nismo
več gledali Vidica tako pisano in nezaupno. Na njegove klevete smo se
pač še zmerom jezili, kadar smo jih zvedeli, ali razkačile niso nikogar
več, prestopili smo o njih, bi rekel kak parlamentarec, na dnevni red.
Tretje mesto, kjer je izrekal naš ravnatelj svoje misli o profesorjih,
pa je bil ~Maribor~. O velikih počitnicah je zahajal tja grozoviti
gospodar avstrijskega šolstva, Kleman s svojo ženo. O prihodu je sporočil
vsem bližnjim ravnateljem, naj pridejo k njemu na prijateljski pomenek.
Prišli so zagrebške gimnazije ravnatelj Premru, naš Vidic, tržaški,
ljubljanski, celjski, celovški in še nekoji drugi gimnazijski ravnatelji.
Ostali so skupaj po dva ali tri dni. Časa in prilike je bilo dovolj, da
so se razpravljala vsa šolska vprašanja. Na teh shodih so se preiskavale
korenito osrčje in obisti vseh profesorjev. Klepetalo se je o njih z
mnogim smehom, pravile so se anekdote, ki se niso nikdar pripetile,
ali so bile navzlic temu jako pikantne in zanimive. Kleman je hotel od
svojih podrepnikov sosebno to zvedeti, kateri izmed njih profesorjev bi
imel vsa potrebna svojstva za ravnatelja. Za to službo je želela vlada
mlajših mož, ki so bili filologi in izpitani po novem učnem sistemu.
Vidic je presojal po vrsti vse svoje profesorje in izustil naposled
svoje uverjenje, da na Reki ni nikogar, da bi ga mogel priporočiti za
ravnatelja. O meni je povedal, da me vidijo večkrat v prostih krčmah,
kamor zahajajo romarji in vozniki, v mestu da občujem največ z narodnimi
ultraši, na deželi pa z mornarji in ribiči. Vidic se ni lagal. V vozniške
krčme sem res hodil, ker se je dobivalo v njih najbolje vino. Z mornarji
pa sem se rad družil že zato, ker so mi pravili toliko zanimivega o južni
Rusiji, kako so živeli v Odesi, Berdjansku, Taganrogu.

Zdaj moram omeniti še Vidičevo hudobnost, katero je kazal proti
suplentom. Zahajal je pogostoma k njim v šolo. Po pretekli uri, včasi
pa še prej, začel jih je pikati, zmerjati, očitati jim napake v metodi,
ali pa jih kar naravnost pitati z bedaki in ignoranti. Če je tak revež
izpremenil metodo, mu ni to nič koristilo, kajti Vidic je došedši z nova
na njega predavanje obsodil in grajal odločno vse to, kar je prej sam
zahteval. Nagajal je kolikor toliko tudi pravim profesorjem, kadar jih
je prišel poslušat. Katkića, ki je razlagal življenje in šege starih
Egipčanov, opominjal je z ostro besedo, da mora biti predavanje bolj
nazorno, „anschaulicher“. Katkić ga dobro zavrne, da ne more prinesti
v šolo piramide ali obeliska. Podob o njih pa tudi nima, ker jih
ravnateljstvo dozdaj še ni kupilo, dasi bi bila njega dolžnost priskrbeti
gimnaziji dobre podobe za vse starine. Od takrat ni prišel Vidic nikoli
več k njemu. Nekoč je začel nadlegovati tudi mene zaradi grščine, jaz sem
ga pa odpravil tako osorno, da se niti na mojem predavanju ni prikazal
nikdar več. Posebno brezsrčno je postopal s suplenti na koncu leta. Ne
da bi jim bil to prej naznanil, odpovedal jim je službo in dal ustaviti
plačo, da niso siromaki za počitnice nič dobili. Jeden njih, vrli češki
rodoljub Šah se je glasno zajokal o toliki brezčutnosti in okrutnosti
ravnateljevi, ki je vrgel nadarjenega, vestnega in marljivega suplenta
na cesto, samo zato, da se more pohvaliti vladi, da ji je prihranil
nekoliko forintov. Šah je bil takrat že oženjen, imel je blago soprogo in
je pričakoval ravno prvo dete, zato ga je moral tem strašneje zadeti ta
službeni udarec, kojega, bogme, ni bil zaslužil.

Naštel sem zdaj glavne slabosti svojega ravnatelja, nepristranost
zahteva, da omenim tudi njegova dobra svojstva. Stara avstrijska šola
pred l. 1848. ni bila tako malopridna kakor so jo razlagali privrženci
novega sistema. Med učitelji se je nahajalo dosti izvrstnih pedagogov,
mnogo odličnih Latincev, semtertja tudi kak dober zgodovinar in
matematik. Do 7. šole je imel vsak razred samo po jednega profesorja
in vseh 6 razredov samo jednega kateheta. Profesorji so si morali
torej prisvojiti neko splošno izobraženje in poznavanje vseh svojih
predmetov. Sedanji gimnazijski učitelji so često brez te omike, brigajo
se samo za svojo stroko. Tudi nekdanja metoda je bila bolj praktična
od sedanje. Vidic je v prvih dveh razredih vežbal otroke jako spretno
v latinščini in dosegel najlepše uspehe. Veselila ga je nekoliko tudi
zgodovina. Prečital je o njej več dobrih knjig in si ohranil v spominu
vse važnejše podatke in tudi duh in pravec vsake knjige. Ugajali so mu
tudi pedagoški spisi, vedel je marsikako pravilo in reklo Komenskega in
Pestalocijevo. Če se pomisli še na zdravi in bistri njegov um, treba
priznati, da ni bil učitelj samo po imenu, ampak tudi po poklicu in
sposobnostih. Ravnateljske posle in dolžnosti svoje opravljal je točno
in vestno, nikoli ni ničesar zamudil, ničesar pozabil, uradovanje mu
je teklo redovito in pravilno kakor dobra ura. V pisarnici je ždel do
malega ves dan, po zimi še pri luči do pozne noči. Pisaril je navadno
stoje za visoko mizico, dolgo ni posedal rad, ker se je bal krvotoka. Med
delom je pokadil kdaj kako smodko najlaglje vrste, pušil jo je, dokler mu
mu ni dogorela prav do ust in baš ta napaka je bila vzrok njegove zadnje
bolezni in smrti. Vidic je strogo pazil, da se ne poruši šolski red, da
se ponaša mladina naša pošteno in spodobno o vsaki priliki, hotel je
pridobiti gimnaziji naši ugled in simpatije občinstva. Za druge reči je
dijakom rad odpustil in prezrl marsikako neumnost, nepremišljenost in
prešernost. More se reči, da je bil bolj pedantičen proti profesorjem
nego proti učencem. Večkrat je celo, če se je spri kak dijak z učiteljem,
branil dijaka in očital profesorju breztaktnost. Bilo je vidno, da ga
taki prepiri malo preveč vesele, porabil jih je kot dobrodošlo priliko,
da poniža učitelja. Ta običaj njegov mora vsak pedagog obsoditi, ker je
izviral vsekako iz zlobne nakane. Po vseh srednjih šolah je vladala v
naši državi že od nekdaj ostudna navada, da so se izbirali ravnatelji med
dijaki vohune, ki so jim poročali ne le grehe svojih součencev, ampak
so mu ovajali tudi svoje profesorje. Ako je izustil kateri v šoli kako
bolj svobodno ali izpodtakljivo besedo, nesel jo je še isti dan dijak
ravnatelju. Za take zasluge dajala se je seveda tudi primerna nagrada.
Ravnatelj je skrbel za vohuna, da so mu podarili učitelji prvi red, dasi
je zaslužil dvojko, naklonil mu je s svojo priporoko inštrukcije ali pa
brezplačen obed. Tudi Vidic si je dal poročati po takih vohunih vse grehe
in napake gimnazijskih dijakov in učiteljev. Vendar treba priznati, da
tem tožbam ni vselej verjel ali pa jih je smatral za prazne in neznatne.
Kar jaz vem, niso imele skoro nikoli slabih nasledkov ni za mladež ni za
učitelje. Kadar je obavil Vidic posle svoje v pisarnici, šel je navadno
domov k svoji čedni in preblagi ženi, ki mu je ljubeznjivo stregla in
preizvrstno kuhala. Vino je pil zmerom svoje. Kupil si ga je vsako zimo
nekoliko veder. Za jed in pijačo je bil velik epikurovec, objednem pa
vendar jako zmeren in previden. Pred kosilom je srknil vselej po izgledu
poljske in vse slavjanske gospode kupico dobre slivovke, po obedu pa
je izpraznil poliček starine, kak kozarec še tudi popoldne. Zvečer je
posrebal skodelico kave in šel potem zgodaj v posteljo. Kadar je dobil
goste, se je živelo seveda precej drugače. Take dni je prišlo na mizo
vse, kar je bilo najbolj slastnega v kleti, hramu in kuhinji. O takih
prilikah oglašali so se vselej tudi pevci. Najljubše so mu bile slovenske
in hrvatske pesmi. Vidic ni bil tak borniran bedak kakor toliko drugih
birokratov, ki niso mogli slišati slovenske besede. Razun službene plače
prejemal je obilne obresti in je torej prav lahko zdeloval. Kot dober
gospodar si je mnogo sam prihranil, žena pa mu je prinesla do 25.000 gld.
dote. Bogastva svojega pa ni le sam užival, delil je prihodke kolikor
toliko z reveži, posebno je podpiral rad uboge dijake. Z darežljivostjo
svojo se ni nikoli hvalil. Ker ni zahteval hvaležnosti, ni očital nikdar
nikomur kake nehvaležnosti. Z Rečani je občeval samo toliko, kolikor je
moral po službeni dolžnosti. Večje prijateljstvo je imel le s trgovcem
Dežmanom, očetom slavnega hrvatskega pesnika, ki je bil rojen Gorenjec
iz Lancovega. Na svežem zraku se je izprehajal premalo. Na deželo je
šel z ženo vsako leto enkrat ali dvakrat. Nekoč pa se mi je vendar
posrečilo, da sem ga spravil v Kastav. Hodila sva peš. Dasi je bil on
že jako v letih, korakal je dosti urno, da sem se čudil. Ali pozneje mi
je tožil, da ni bil ves teden za nič, tako ga je pot utrudil in zdelal.
Kakor da bi bil slutil bližnjo smrt, zaželel je videti še jedenkrat lepi
gorenjski kraj, v katerem se je rodil in preživel blažena otročja leta.
Usedli smo se zajedno na poštni voz, on, jaz in trgovec Dežman. Jeden
dan smo ostali v Ljubljani, potem hajdi dalje! Vozili smo se skupaj
prav do Bleda. Tam smo se ločili. Vidic je krenil proti domu, Dežman v
Lancovo, jaz pa nazaj v Ljubljano. Vidic se je vrnil na Reko zdrav, čil,
vesel, rudečega obraza. Sam je trdil, da mu je to potovanje za pet let
podaljšalo življenje, da je bilo zanj največja veselica, katero je užival
v vsem svojem življenju. Jaz sem mu to radost prav iz srca privoščil, saj
se na Reki ni udeležil nikoli nobene javne zabave. Plesi in koncerti so
mu bili zoperni, celo gledališče ga ni nič mikalo. Vpisati se ni hotel
niti v laško kazino, niti v hrvatsko čitalnico. Čital je doma dunajsko
„Presse“ ali pa kako zgodovinsko knjigo. Največje veselje pa mu je delala
pisarnica. Pisal je marsikaj potrebnega, še več pa nepotrebnega. Ker je
bil razumen mož, se je dostikrat sam smejal svojemu črčkanju, sam pred
sabo se je opravičeval s pravilom: Dolžnost treba izvršiti pa naj je
neumna, kolikor hoče. Vidic se je zdel dijakom in Rečanom jako pobožen,
do malega tercijal, kajti videli so ga vsak dan pri maši; tudi je prejel
večkrat v letu sv. obhajilo. Ljudje so ga poznali le površno. Hodil je
res vsak dan v cerkev, ali samo k dijaški maši, po službeni potrebi,
kajti bi bil moral on odgovarjati, če bi se bil pripetil kak nered o
priliki dijaške službe božje. Meni so bile nekoliko bolj znane njegove
misli o veri in cerkvi. V glavne dogme je morda veroval, o mnogih manj
važnih cerkvenih rečeh in naredbah pa je majal z glavo in se posmehoval.
Cerkveno oblast je spoštoval in se vladal proti njej vsekdar pristojno,
objednem pa je zagovarjal odločno načela Jožefa II. Po njegovem mnenju
mora biti cerkev popolnoma podložna in pokorna vladi in državi. Vidic je
bil trdo zapečen Jožefovec. Da ne zagazi v kako sitnost in nevarnost, je
o novem konkordatu najrajši molčal. Če ga pa je omenil proti človeku,
kateremu je zaupal, govoril je o njem silno zabavljivo in zaničljivo.
Vera se je razlagala v reški gimnaziji hrvatski mladini v nižjih razredih
po laški, v višjih po nemški. Ker ni zvečine nobenega teh jezikov dobro
umela, učila se je krščanski nauk na pamet, po papagajski, ne vedoč, kaj
blebeče. Z vero je v tesni zvezi nravnost, sosebno za mladih let. Ker se
krščanski nauk po tej metodi ni mogel prijeti srca in duše, zabredli so
naši dijaki včasih že radi tega v prav grde napake in grehe. Nekoč sem
jih čul na svoja ušesa, da so se rogali sv. obhajilu. Za nekatere smo
zvedeli, da so zahajali k služabnicam blodne Venere. Ta sodrga se je bila
ugnezdila v vseh ulicah okoli gimnazije. V 7. šoli je je bilo neko leto
samo osem učencev, ki so skoro v isti čas vsi zboleli. Da bi se ne zdelo
profesorjem preveč čudno in sumno, ako bi ostali vsi doma, dogovorili so
se, da je prišla vsak dan jedna polovica njih dopoldne, druga popoldne v
šolo. Vidic je po svojih vohunih lahko zvedel, kaj se je pripetilo, pa se
je lotil energično težavnega dela, da ta gnjusni nered ustavi in odpravi.
Z resno in moško besedo in s korenitimi popisi zla je dvignil mestno
gosposko, politično oblast, državno in mestno policijo na borbo zoper
javno pohujšanje in že v dveh tednih je dosegel najsijajnejši uspeh, s
katerim se je lahko ponašal. Nesramne vlačuge so morale brez oklevanja
ostaviti vse ulice in hiše okoli gimnazije in se preseliti v zapadni
del starega mesta — Gomile. Policija je odslej strogo pazila, da jih
dijaki ne pohajajo. Da je zasačila katerega pri njih, odtiral bi ga bil
učiteljski zbor brez usmiljenja iz gimnazije.

Ker Vidic ni bil sovražen narodnemu jeziku, mogel sem delati zanj
propagando kolikor sem hotel. Vzbujal sem v mladini ljubezen do naroda in
domovine, naglašal o vsaki zgodni priliki potrebo in korist slavjanske
vzajemnosti, priporočal „Neven“ in dobre narodne knjige, zabičeval
dijakom, da morajo govoriti po hrvatski z vsakim domačinom, naj bo
kmet ali gospod, kmetica ali gospa. Na vso moč se nam je truditi, da
spravimo zopet svoj jezik v gosposke družbe in dvorane, od koder je
izginil po zanikarnosti naših prednikov in po žalostnih zgodovinskih
prevratih. Vidic je dobro vedel, kaj delam, in vendar me ni nikoli
grajal radi tega, nikari da bi me bil ovadil vladi. Zunaj šole nisem
govoril z nobenim hrvatskim dijakom drugače nego po hrvatski, z nobenim
slovenskim drugače nego po slovenski, tudi sem opominjal učence, da se
morajo med sabo pogovarjati vedno na materinskem jeziku. Da je bil moj
ravnatelj kak nemčurski podrepnik, naslikal bi me bil mojim poglavarjem
tako črnega, da se nikdar več ne bi bil mogel oprati in očistiti. Nekdo
me je bil ovadil Vidicu, kadar začne med mojim predavanjem ura biti, da
neham demonstrativno po nemško govoriti sredi stavka, ki ga nadaljujem
potem po hrvatski. Moj ravnatelj se je strašno smejal tej tožbi in me
podražil večkrat z mojimi na pol švabskimi na pol slavjanskimi stavki.
Vsak drug birokrat bi me bil, če ne ovadil, pa vsaj prav surovo ozmerjal.
V gostilnici sva se seznanila jaz in Katkić z goriškim duhovnikom, ki
je ves gorel za naš narod, njegov jezik in pismenost. Po obedu sva mu
razkazala Reko. Potem smo se šli izprehajat po cesti na Trsat, kjer nas
je povabil predstojnik samostana, da pridemo drugi dan tja na kosilo.
Povabilo smo sprejeli vsi trije. Med obedom smo se pogovarjali o
slavjanstvu, slavjanskih slovstvih, posebno pa o jeziku in književnosti
hrvatski in slovenski. Vrli goriški rojak se je odpeljal še isti dan
dalje proti Karlovcu. Drugi dan me pozove ravnatelj v pisarnico in mi
veli: No, — včeraj so se godile lepe reči v trsatskem samostanu. Vi,
Katkić in neki neznan duhovnik ste napravili tam prave panslavistične
orgije. Vidic, ko mi je to pravil, se je držal na smeh, jaz pa sem se
zakrohotal na ves glas in mu razložil, kakove nedolžne pomenke smo imeli
za mizo. Vidic veli: Zdaj vidite, kako nevarno je dandanes baviti se
s slavistiko vpričo drugih ljudij. Vašemu poročilu verjamem, kajti za
panslavistične orgije je samostan najzadnje mesto na svetu. Za take
komedije bi bila bolj pripravna vaša čitalnica ali pa kaka samotna
beznica v mestni okolici. Kdo je bil tako hudoben, da je naš literarni
pomenek predelal in ovadil za vseslavjansko orgijo? Katkić je mislil, da
je krivec neki Tirolec, ki je služil v samostanu za kozla. Zvali so ga
navadno homo bonlucus a non lucendo! Mogoče pa je tudi, da nas je ovadil
kak menih. Patri so bili slovenskega rodu, ali prišedši iz Meternihove
šole nemškega duha in mišljenja. Hrvat se je nahajal med njimi samo
jeden, ki je bil vsaj nekoliko naroden. Jako me je veselilo, da se je ta
narodna beda kmali izgubila iz trsatskega samostana. Čez 15 let je vladal
v njem že prekrasen duh; patri so bili od prvega do zadnjega zvesti
sinovi matere Slave in zakleti sovražniki požrešne Germanije. To mi je
potrdil moj sorodnik, ki je živel precej dolgo v tem samostanu.

V nemški trdnjavi Mogunciji nahajali sta se takrat poleg ustanove nemške
zaveze avstrijska in pruska posadka. Avstrijski vojaki so bili meščanom
vedno dragi gostje, dočim so gizdave Prusake sovražili. Pripetila se je
v tem mestu grozna nesreča, da se je vnela in razletela zaloga strelnega
prahu, kar je povzročilo veliko škodo tudi privatnim hišam in ljudem. Po
vsej Nemčiji so se jeli nabirati darovi za nesrečne Moguncijane. Tudi
avstrijska vlada je pozvala svoje narode, da bi pomagali tem nemškim
„bratom“, in avstrijske novine na Dunaju so dokazovale silno politično
korist, katero prinese ta pomoč naši državi. Pridobimo si ž njo simpatije
vsega nemškega naroda. Avstrija in Nemčija se združita moralno še tesneje
nego sta že zdaj združeni. Ali baš ta politična tendencija je ostrašila
slavjanske rodoljube, da niso marali podpirati tujih revežev. Saj so
imeli doma dovolj svojih. Na Slovaškem in v Lombardiji so bile naredile
povodnji škode za več milijonov. V čitalnici smo se dogovorili, da
zvržemo vsak kak goldinar in pošljemo te novce Slovakom. Tudi Vidicu sem
povedal naravnost, da se jaz ne udeležim zbirke za Nemce, naša dolžnost
je pomagati najprej avstrijskim podložnikom, posebno Slovakom, katerim
je v nekaterih krajih odnesla voda ne le razno blago, ampak tudi zemljo
in celo hiše. Vprašal sem Božiča, če je kaj dal za Moguncijane. Dejal
mi je, da 1 gld. ali da ni prav vedel, za koga se pobirajo darovi. Ko
sem mu stvar pojasnil, bilo mu je jako žal, da ni naklonil svojega daru
Slovakom. Še isti dan je prinesel goldinar tudi zanje. Vidic je od konca
renčal in godrnjal, da se politika ne sme mešati v dela usmiljenja.
Čez nekoliko dni pa mi je rekel: Vi ste prav govorili, da mora država
podpirati najprej svoje ljudi. Ali naši sedanji vladi so tuji Nemci
ljubši nego domači Slovaki. Na to vi niste pomislili: „Janez, Janez, sie
werden nie Direktor werden!“...

Nekoč nas je ravnatelj na zasedanju prav resno svaril, da naj se ne
vtičemo preveč v politična vprašanja in, če ljubimo svojo narodnost,
mora imeti to samo po sebi dobro čuvstvo neke meje. Saj veste, kaj pravi
Latinec: Omne quod est nimium, vertitur in vitium. Dovršil je svojo
pridigo z besedami: Seien si also, meine Herren, keine ~übertriebenen~
Panslavisten! Ali smo se smejali, da se mu je zareklo tako nerodno. Po
takem bi mi smeli slobodno biti zmerni panslavisti, kar nam gotovo ni
mislil priporočiti.

Občevalni jezik je bil našemu ravnatelju nemški. S profesorji, večjimi
dijaki in sploh z izobraženci je govoril po nemški, po italijanski samo
z reškimi meščani. Tudi uradoval je seveda vse po nemški, tudi privatno
dopisovanje mu je bilo nemško. Le, kadar se je udobrovoljil, izustil je
proti slovenskim dijakom kako domačo besedo. Midva sva pa često po cele
ure kramljala slovenski. Na potu v Kastav in na Bled mislim, da mu ni
prišlo iz ust vseh skupaj ni sto nemških besed. Slovenska govorica se
mu je ustavila le ob kakem znanstvenem terminu, ki mu je bil znan samo
na nemškem jeziku. Gorenjščine se je bil popolnoma odvadil, rabil je v
pomenku ljubljansko narečje, ki mu je teklo še dosti gladko. Iz njegove
pisarnice je prišel celó jeden slovenski akt. Vidic bi bil kaj rad
dobil v gimnazijo kakega odličnega Latinca. Vprašal me je, če vem jaz
za katerega. Rekel sem mu, da vem. Naj pozove na Reko mojega součenca
Božiča. Popisal sem mu tudi druge vrline in kreposti tega poštenjaka.
Vidic me prosi, naj mu napišem povabilo. Jaz sem se usedel in v dobri
četrti uri je bilo pismo dogotovljeno. To se razume samo po sebi, da sem
mu pisal slovenski. Vidicu preberem povabilo, on se podpiše, pritisne
pečat in priredi pismo za na pošto. Zdaj se začne strašansko smejati in
veli: Zdaj sva naredila novico vseh novic, morda prvi (?) službeni akt na
slovenskem jeziku, kar svet stoji!

Pravo politično mišljenje svojega ravnatelja sem zvedel takrat, ko
sva popotovala v Kastav. Bil je tisti dan posebno dobre volje. Ko sva
dospela bolj na višavo med drevje, prevzel ga je sveži zrak in pogled
na neskončno morje s toliko silo, da je začel od radosti vriskati in
ukati. Malo dalje nego na sredi pota sva prišla do prijazne krčmice
in se usedla na klop za hišo, da se malo odpočijeva. Popila sva bokal
vina, ki je bilo rezno in jako pitno. Zdajci se Vidic razigra kakor kak
objesten dečko pa začne zabavljati mene in vse krčmarjeve z jako slanimi
burkami in bajkami, potem pa prepevati z močnim glasom: „Napoleon reče:
Ilirija, vstan’!“ itd. Jaz sem zazijal kakor kapelj. Iznenadilo me je že
to, da je znal na pamet Vodnikovo „Ilirijo oživljeno“, še bolj pa, da
jo je prepeval, kajti nisem prej še nikoli slišal, da ima ta pesem kak
starinski napev. Vidic mi je zdaj povedal, da so se morali za francoske
vlade vsi dijaki naučiti „Ilirije oživljene“, ki je dobila svoj napev
kmali potem, ko je bila zložena. Ko sva ubrala zopet pot pod noge, pravil
mi je moj sopotnik z mladostnim oduševljenjem o srečnih časih, katere
je doživela kranjska dežela pod blago francosko oblastjo. Kmet naš se
je oprostil, kakor bi trenil, vse tlake desetine in grajske mogočnosti.
Med njim in grajščakom ni priznavala nova vlada nobenega razločka, — oba
sta imela iste pravice in dolžnosti. Inteligencija naša pa se je šele
takrat zavedla svojega človeškega dostojanstva: državne in druge javne
službe dajale so se po vrednosti ne pa radi visokega rodú. Francozom je
veljal grof toliko kakor kak pometač. Službo je dobil tudi on, če jo je
zaslužil, drugače pa ne za noben denar. Stan in priporoke niso pomagale
nič, priporoke so mu lahko še škodile, če so bile nadležne. Pod tako
razumno vlado ni čudo, da se je širilo blagostanje prav očividno po
mestih in na deželi. Francoska vlada je bila, da povem vse ob kratkem,
~nobel~. Znala je povzdigniti k sebi tudi najnižje stanove, da so se jeli
ponosno zavedati svojih pravic in svoje važnosti v državnem organizmu.
Oh, da — preradostno se je živelo tista blažena leta od 1809. do 1813.
More se trditi po vsej pravici, da je bil tisti čas jedina slavna doba v
vsej kranjski zgodovini.

V Kastvu je Vidicu jako ugajal lepi, vzvišeni kraj, še bolj pa delavno
in napredno meščanstvo najčišče hrvatske krvi. Ko sva se vračala, prašal
me je, zakaj ne prosim nič, da bi prišel kam za ravnatelja? Odgovoril
sem mu, da sem si izvolil učiteljski stan iz poklica zato, da bi
poučeval in vzgajal mladino, ne pa da bi avansiral. Meni je tudi zoperna
vsaka policijska služba. Gimnazijski ravnatelj pa mora poročati tajno
o raznih rečeh in tudi o profesorjih. Njegovo službo smatram torej za
policijsko in že radi tega si ne želim in ne maram ravnateljstva. Vidic
se zakrohoče: Sie sind ein unverbesserlicher Idealist! Ali pomislite,
da ravnatelj lahko vendar malo udobneje živi nego kak profesor. Jaz
sem dejal: Jaz ne pogrešam nobene udobnosti. S svojim stanom na Reki
sem povse zadovoljen. Življenje ni predrago. Dijaki so bistre glave
in učni, kolegi pa so mi zvečine tako dobri prijatelji, da si boljših
skoro ne morem želeti. Tudi mi ugaja na vso moč primorska pokrajina in
primorsko podnebje, v katerem je prava zima do malega neznana. Vidic se
mi zopet zasmeje: No, vi ste, bogme, skromen in srečen človek. Ali to mi
se pa vendar dozdeva, da se o svojih službenih tovariših močno motite.
Verjemite mi, da nobeden njih ne bi bil pripravljen za vas kaj trpeti ali
žrtvovati. Vsaka služba in tudi državna je sužnjost, ki zamori v človeku
plemenitost, katera se razvija in razcveta samo na božjem solncu svobode.
V sužnjosti veljajo le zapovedi načelnikove, ne pa dobra čuvstva. Ako
bi vas n. pr. jaz tožil, da sovražite našo vlado pa bi poklical vaše
kolege, da se podpišejo pod mojo tožbo za priče proti vam, kaj mislite,
da bi se večina njih dolgo premišljala in branila? Videč mojo odločno
voljo in boječ se hude zamere, podpisal bi se zdaj ta zdaj oni in, predno
bi petelin trikrat zapel, izneveril bi se svojemu prijatelju drug za
drugim in podpisal svoje ime pod mojo lažno ovadbo. Mojim besedam smete
verjeti, ker sem videl take izglede v Galiciji. Jaz pa Vidicu nisem mogel
verjeti nego sem odbil z največjo nejevoljo njegovo natolcevanje. Nekaj
let pozneje pa me je preverila prebridka izkušnja, da je govoril resnico:
možje, koje sem smatral za svoje najbolje prijatelje, podpisali so se
zoper mene za krive priče! — — —

1859. l. vnela se je vojna s Francozi in Piemončani. Uradni tržaški
list „Osservatore triestino“ prinese velevažno novico, da so Avstrijci
pri Maženti sijajno premagali trinoga Napoleona in mu vojsko uničili.
Vidicu se je obraz kar svetil od radosti, ko nam je priobčil to prigodbo.
Napovedal je precej učiteljem in dijakom dan, kateri pojdemo vsi zajedno
v bližnjo Drago praznovat o njegovem strošku avstrijsko zmago. A že
drugi dan se je zvedelo, da se je službeni list zlagal in da so bili pri
Maženti premagani naši ne pa Francozi. Solferinska bitev je odločila
vojno na korist združenim Francozom in Lahom. Sovražnike smo videli tudi
na Reki, ker je priplulo k njej več francoskih bojnih ladij. Avstrijska
posadka je odšla iz mesta, istotako vsi uradniki razun profesorjev, ki
nismo dobili o tem nobenih napotkov iz Zagreba. Tiste dni me je poklical
Vidic k sebi v pisarnico in vprašal krohotaje se, kaj mislim o avstrijski
nesreči. Jaz sem pokimal z ramama in molčal. On pa me prime za roko in
veli: Janez, jaz vam čestitam! Vi ste še mlad mož, zdaj šele se vam
odpira pot do vaše prave sreče. Francozi ne bodo mirovali, dokler ne
dobe zopet svoje 1813. l. izgubljene Ilirije. Potem se prične pri nas
v novo po človeški živeti, v Avstriji se le životari. Pri nas je vse
gnjilo: vojska, uprava, sod, šolstvo — vse, ali Napoleon mahoma ustanovi
red, da bo veselje. Službe se bodo delile po zasluženju, ne pa proti
protekciji kakor zdaj. Ha ha ha! Pri nas je pred vojno kar deževalo
zaupnic, ki so se pošiljale vladi od vseh strani vetrov, tudi jaz sem
se udeležil komedije. Ali vse to pismeno zaupanje je bilo posiljeno, le
na papirju, v srcu pa ni pri nas nič pravega patrijotizma itd. Govoril
je tudi take reči, katerih ne morem ponavljati, ker nečem imeti posla
z državnim pravdnikom. Na koncu svojega nemškega govora me vpraša po
slovenski: Kaj ali se res nič ne veselite? Jaz sem dejal odločno: nič.
Moja želja je ta, da dobodo Slavjani take pravice, kakor jih imajo
Nemci, da se osvobodimo nemške in vsake sužnjosti. Jaz ne maram nobenega
jarma, ni nemškega ni francoskega, čeravno vem, da bi bil francoski
laglji od nemškega. Vidic me pogleda zabavljivo in sikne. Te vaše sanje
se ne uresničijo nikdar! Slovenci in Hrvatje so bili vedno pod tujo
oblastjo in pod njo tudi ostanejo. Ali pod francosko vlado nismo bili
sužnji, kakor vi mislite, nego svobodni, srečni možje, kojih ni smel
nihče zatirati in odirati. Uradniki so morali izvrševati državne zakone,
oblasti pa niso imeli nikakoršne: strašna zver, birokracija je bila
takrat neznana na Kranjskem. Vidic je še dalje in obširno popisoval vse
sreče, koje nas čakajo, in na obrazu se mu je bralo, da ni bil zadovoljen
z ravnodušnostjo, s kojo sem ga poslušal. Naposled sem se naveličal tega
frankofilskega besedovanja pa sem se poklonil in odšel. Veselilo me je
samo to, da sem spoznal zdaj prav do korena politični program in zanimivo
lojalnost svojega ravnatelja. Smejati pa sem se moral njegovi nadi, da
bodo zmagoviti Francozi zahtevali nekdanjo svojo Ilirijo in da jim jo bo
Avstrija vsekako morala vrniti. Ta iluzija dokazuje, da se Vidic ni bavil
mnogo s politiko in da so mu ostale neznane tiste novodobne ideje, kojim
so se dale voditi vse napredne vlade in vsa razumna diplomacija.

Po oktoberskem diplomu je prosil Vidic vlado za upokojitev. Ker je služil
dalje nego je zahteval zakon in delal vse Klemanu po volji, ni mu bilo
treba dolgo čakati. Kleman je bil proti njemu celo tako prijazen, da ga
je vprašal pismeno, kaj mu je za nagrado njegovih zaslug ljubše ali kak
red ali 300 gld. doklade k pokojnini, naj si izbere. Vidic, praktičen
mož, izvolil si je doklado. Pokoja si je želel tembolj, ker ga je
skrbela čedalje huje rana, ki se mu je naredila na jeziku. S pušenjem
si ga je bil na koncu ožgal, iz te spečenine se je razvil sčasoma rak.
Da si olajša bol, dal si je izdreti več zdravih zob, ali za dolgo mu
to ni pomoglo. Zadnje tedne pred odhodom z Reke je bil strašno čmeren
in zadirčen. Razžalil je človeka brez povoda in vzroka. Odhajaje se ni
poslovil z nikomer. Gospa njegova je poslala moji ženi za spomin lepo
vazo z veliko umetniško cvetico. Pošta ga je odnesla v Trst, kjer se
je mislil naseliti za stalno. Pokojnine pa ni dolgo užival. Umrl je po
groznih bolečinah za rakom. Vsi nasprotniki so se bili ž njim spravili.
Ločil se je od tega sveta z zavestjo, da nima več nobenega sovražnika
pa tudi nobenega prijatelja razun svoje plemenite žene. Mesto njega
je potrdila deželna vlada za začasnega ravnatelja našega dragega nam
tovariša Lorenca. Pregledujoč račune nameril se je novi ravnatelj na
čudno službeno skrivnost in kljuko Vidičevo. Vlada je določila reški
gimnaziji za kurjavo 120 laških črevljev drv. Šolska drvarnica jih je
jemala samo 90 črevljev in šolski sluga Lemut je zatrdil, da jih Vidic
nikoli toliko kupil, da bi bila polna. Prihranilo se je torej vsako leto
več nego 30 črevljev drv, ali Lorenc ni našel nikjer nobene beležke, da
se je denar zanje vrnil državi! O tej povesti Lorenčevi, ki je govoril
vedno resnico, spomnil sem se neke zgodbe iz l. 1857. Po končanem šolskem
letu je poklical Vidic mene in mojega tovariša Rubeša v pisarnico. Rekel
nama je, ker sva učila po več ur na teden nego zapoveda zakon, da nama
gre vsekako nagrada za te ure, ali ta pot naj ne prosiva zanjo, kajti
on dobro ve, da ne dobiva ničesar. V blagajnici, ki je namenjena za
taka plačila, so denarji pošli, ker je bilo preteklo leto mnogo drugih
nujnih potreb. Napravila bi mu le sitnost in nepotrebno pisanje, ako
bi mu izročila prošnjo za nagrado. Kaj sva hotela? Vedoč, da živiva v
absolutizmu, pomignila sva z ramami in rekla: z Bogom! Mislila sva za
trdno, da Vidic govori resnico. Nagrade po takem nisva dobila nič, mesto
nje pa sta došla obema tako mastna pohvalna dekreta, da se ju nisva
usodila komu pokazati, ker sva se sramovala teh pohvalnih superlativov.
Čuvši iz Lorenčevih ust poročilo o šolskih drvih spomnil sem se, kakor
pravim, svoje zaslužene ali neprejete nagrade in jele so me obhajati
sumnje, če se ni izgubila morda po raznih ovinkih v kak tuj žep, ki ni
imel do nje nobene pravice. To bi ne bilo baš nič čudnega. Treba je
pomisliti, da je služil Vidic mnogo let v domeni poljskih plemenitašev,
v Galiciji, kjer je bila vsa oprava že od nekdaj jako nepravilna in
pokvarjena. Tudi v šoli in sodiščih premagali so se z denarjem vsi
pomisleki in vsi paragrafi. Moji poljski tovariši in znanci na Dunaju so
mi pravili včasih o tej korupciji jako debele in označilne izglede. Vidic
jeprinesel torej tudi na Reko nekoliko tistega koristolovskega duha,
ki je vladal nekdaj v skrajno zanemarjeni Galiciji na veliko škodo in
sramoto narodu, deželi in državi.



VII.

Šolski nadzornik dr. Anton Jarc.


Jarc se je bil rodil v Ajdovcu na Dolenjskem, nekoliko ur od Novegamesta.
O mladostnih letih njegovih mi nič znano. Izdelavši gimnazijo je šel
v bogoslovnico in pozneje na Dunaj, kjer se je izučil za doktorja sv.
pisma. On sam je pravil, da je čital prav malo knjig razun šolskih,
romane samo tri ali štiri Valter-Škotove. Glavo je imel dobro in učil se
je na vso moč marljivo. Pastirstvo, zlasti na kmetih, ga ni veselilo,
tembolj pa ga je mikala šola. Tej želji njegovi je vlada ustregla,
potrdivši ga za kateheta na ljubljanskem liceju, kjer sem bil tudi
jaz njegov učenec. Krščanskega nauka nas ni le izpraševal po bukvah,
ampak nam ga tudi razlagal in to jako korenito. Jarc ni bil samo po
naslovu, nego v resnici doktor teologije. Govoreč o stvarjenju sveta nam
je povedal, da se ujemajo s poročilom sv. pisma za čudo natanko tudi
posledki geologičnih preiskav. Razkladal nam je najstarejšo zgodovino
sveta, kolikor se je dalo, racijonalno. Meni je to neizrečeno ugajalo,
ker so mu mučile že dve leti vsakovrstne verske dvojbe in sumnje. Pozneje
mi pa njegovo razlaganje ni bilo več tako povšeči. Nadejal sem se,
da nam naznani pravi vzrok, da so prišli Izraelci ne zmočivši se čez
Rudeče morje, ali o tem potu nam je pravil tako, kakor se je nahajalo v
šolski knjigi. Isto tako o vseh drugih čudežih, koje nam pripoveda sv.
pismo. Prekrasno nam je pojasnjeval pisma in delovanje sv. Pavla. O sv.
Avguštinu pa bi bil jaz rad kaj več zvedel. On sodi med najznamenitejše
spreobrnjence. Potrdil in dokazal je s svojim izgledom, da se lahko
tudi veleizobražen človek sprijazni s Kristusovimi nauki in postane
njegov najiskrenejši učenec in oznanjevalec. Kar smo čuli iz Jarčevih
ust o reformaciji Lutrovi in Kalvinovi, zdelo se mi je že takrat preveč
pristransko. Vso nesrečo in krivico razkola je pripisoval nasprotni
stranki, popolnoma pa je zamolčal napake, ki so razjedale katoliško
cerkev pred tridentskim zborom. Tudi njegovo dokazovanje nekojih dogem ni
uverilo vsakogar o njih resnici. Kaj čudno se mi je zdelo, da ni omenil
trditve naravoslovne vede, da na svetu ne more nobena stvar poginiti.
Poginiti ne more torej niti duša in ta dokaz za brezsmrtnost njeno mi
je med vsemi najbolj ugajal, ker je najbolj jasen. Sploh pa je govoril
Jarc v šoli in na prižnici tako hladno, suho in doktrinarno, da ni mogel
nikogar oduševiti za vero in ga v njej utrditi; verskih dvomb ni pregnal
nikomur. Njegovo predavanje torej ni donašalo mnogo ploda in blagodatnih
nasledkov za dušo. Ali kriv ni bil Jarc, nego vladajoči šolski sistem, ki
je deval krščanski nauk v isto vrsto z drugimi šolskimi predmeti. Očetje
tega sistema niso pomislili, da posvetni nauki razvijajo in dajo svoje
zaklade razumu in spominu, krščanski nauk pa je namenjen najbolj pameti,
vesti in srcu človeškemu. Razlika med njim in drugimi šolskimi predmeti
je ogromna, zato pa ga treba tudi bistveno drugače razlagati. Učitelj,
mu ne sme biti fanatik, ali mora biti na vso moč oduševljen za vzvišeno
vero Kristovo, govoriti mora iz srca do srca, buditi vest, blažiti pamet,
vnemati čuvstvo za resnico, pravico, blaginjo, dvigati poslušalca v
vedre nebeške višave do idealov. Nemški šolski sistem se za vse te reči
čisto nič ne briga. Krščanski nauk se ne uči za poboljšanje duše nego
zato, da se dobi iz njega dober ali slab red v spričevalu. Huje se ta
božestveni predmet pač ne more ponižati in osramotiti. Jarcu se, bogme,
ne more očitati, da ni vršil svoje dolžnosti, ali napačni sistem ni dal
dobremu semenu, da bi kalilo. Padalo je na kamenita tla. Kakor noben drug
katehet tudi Jarc ni mogel popraviti nravnosti šolske mladine, ki je
živela precej ohlapno, lahkomiselno in skrivaj včasi tudi jako razuzdano.
Dandanes javkajo nekoji stari gospodje, kako zlobna in spačena je sedanja
mladina in hvalisajo dobo svoje mladosti, ko so živeli učenci mnogo bolj
nravno in po krščanski. Jaz dobro pomnim, kaki so bili dijaki pred 60 in
50 leti, pa moram potrditi po duši, da so sedanji na vsako plat bolji
in zastavnejši. Zdaj se nahaja v vsaki srednji šoli vse polno takih, ki
prebirajo strastno slovenske knjige in časopise, ki se zanimajo za razvoj
našega jezika in slovstva in tudi za tuje literature. Nekdaj je bilo
tega jako malo — mesto s knjigami in časniki, zabavljala se je mladina
s kartami, vinom, dekleti in z dolce far niente. Povem vam nekoliko
črtic iz dijaškega življenja l. 1848-1850. V cerkev smo hodili, kolikor
smo morali. Izmed 80 učencev jih ni bilo ni pet, koji bi bili čitali
med mašo kake pobožne bukve ali molili. Mnogi pa so se učili v cerkvi
kakega šolskega predmeta. Izpovedne listke smo morali prinesti katehetu
menda petkrat na leto. Mnogi pa niso šli k izpovedi sami, listke so si
kupili, takrat vem, da so bili po deset krajcarjev. Ta prodaja je bila
prava dijaška obrtnost. Nekateri so se izpovedali po petkrat, morda tudi
po desetkrat. Dobljene listke so zveli brez truda in se tako prislužili
lep kupček krajcarjev. Nekoč sem stal pri izpovednici in slišal tale
pomenek. Karl: Ti, kadar se izpoveš, prinesi listek k meni, koliko ti
dam zanj? Gustelj: Tistega velikega žižka, ki tako lepo poje. Karl: Prav
rad ga ne dam ali naj bo, meni se ne ljubi k izpovedi hoditi. Gustelj:
Priduši se, da mi ga daš! Karl: Pri moji duši! Nekikrat se nas je zbralo
več takih, ki smo imeli premalo denarjev, da bi listke kupovali, pa smo
se posvetovali, kako bi jih dobili zastonj. Tovariš Kočar veli: Hajdimo
k patru Alfonzu, on je pameten mož, ki dobro ve, da prisiljena dijaška
izpoved nima nikake vrednosti, morda ga omečimo, da nam podari listke
brez izpovedi. In šli smo res k patru Alfonzu. Kočar stopi predenj in
mu začne dokazovati z raznimi modroslovskimi frazami, nabranimi po
časnikih, da je vsak človek suženj, ki ne časti Boga po svoji volji in
kadar je zato pripravljen. Taki sužnji smo tudi mi dijaki; katehet nam je
napovedal izpoved, na katero se nismo čisto nič pripravili itd. P. Alfonz
mu seže v besedo: Jaz vašega učenega govora sicer ne razumem dobro, ali
močno se mi dozdeva, da bi dobili radi izpovedne listke. Kolikor jih
imam, dam jih drage volje. To rekši, potegne iz rokava mal zvezek in
zdajci začno leteti na tla zaželjeni listki. Mi planemo po njih kakor
lačni volkovi na čredo ovac. Jaz sem pograbil tri, kar mi je zadoščalo
za vse leto. Ko so drugi součenci to zvedeli, drli so krdeloma k patru
Alfonzu, ki jim pa ni mogel ustreči, ker smo mu odnesli mi vse listke.
Svetega obhajila ni prejelo po vrednem gotovo ni deset dijakov iz naše
šole. Pater Benvenut, pri katerem se je zbiralo največ grešnikov, ni dal
skoraj nobenemu odveze, ker je poznal do korena lahkomiselno mladino.
Drugi duhovniki so odvezo rajši dajali (razun Volca), ali dijakom ni bilo
mari, da bi šli k sv. obhajilu. Za vero je vladala v višjih razredih
gimnazije splošna mlačnost in ravnodušnost. Mnogi so jo že popolnoma
izgubili. V naši šoli smo imeli nekega Dolenjca T—, ki je bil dečko
jako bistre glave ali lahkoživec prve vrste. Ta je zavpil, ko še ni
bilo profesorja: Zdaj se štejmo, koliko nas je, ki ničesar ne verujemo!
Oglasilo se jih je 18, izmed njih so šli potem nekateri v bogoslovnico!
Ali brezvercev je bilo še več nego 18, mnogi so se bali priznati svoje
brezverstvo tako očitno. Mislim, da profesorji niso vedeli, na kako
nizki stopinji se nahajata vera in nravnost. V 7. šoli nismo spadali
po starem sistemu več k gimnaziji, sedmi in osmi razred sta se zvala
licej. V njem je vladala mnogo večja svoboda nego v latinskih šolah.
Profesorji so nam med letom razlagali, izpraševali pa so nas samo na
koncu vsakega poluletja in imenovali so svoje dijake že „gospode“. Novi
sistem se je uvedel, ko smo vstopili v 8. šolo. Poleg njega smo bili
zdaj zopet gimnazijci, objednem smo izgubili častni naslov „gospodje“.
Mnoge dijake je to silno razkačilo. Profesorji so nas izpraševali z nova
tudi med letom, drugače se pa za nas niso dosti brigali. V liceju menda
ni bilo nič vohunov, ki bi bili tožarili svoje součence. V 8. šoli je
bil jedini Kleman, ki mu je nekdo obešal naše grehe na ušesa. Sploh pa
se niso menili ni profesorji za dijake, ni dijaki za profesorje. Ostali
smo po takem precej neznani drug drugemu. Ohranilo se je za nas tudi v
8. šoli kolikor toliko prejšnje licejske svobode. Doktor Jarc nam je
razlagal poleg vere tudi pedagogiko in to jako pametno in racijonalno,
rabil je res dobre vire. Posebno nam je ugajalo, da spolne ljubezni
ni spoznal za grešno in prepovedano. Učil nas je, da čista ljubezen
mladega človeka poboljša in ga varuje uspešno vseh grehov zoper 6. božjo
zopoved. To resnico potrjajo vsi razumni pedagogi. Ideja narodnostna se
je bila rodila že davno pred 1. 1848., bila je pravzaprav hči francoske
revolucije. Ali 1. 1848. se je razširila iz posameznih glav kar na cele
velike narode ali pa vsaj na njihovo razumništvo, polastila se je vsega
javnega mnenja, postala je os, okoli katere so se vrtila vsa druga
pitanja. Ako se vpraša, kako jo je sprejel dr. Jarc, treba odgovoriti,
da niti prijazno niti sovražno. Čakal je kaj poreče vlada. Njenemu
mnenju, pravše ukazu pridružil se je tudi on. Brez privoljenja dunajske
vlade ni maral nobenega političnega in nepolitičnega načela. Stopivši
v državno službo zapisal se je za vselej vladi, njene želje in težnje
je smatral za sveto zapoved in sveto dolžnost, ki se mora izpolniti, in
če bi ga tudi ves svet za to grajal in obsodil. Že 1848. 1. so nakanili
osmošolci, da bodo prepevali v cerkvi med mašo po slovenski. Jarc jih
je odločno zavrnil, da so morali odjenjati. Dejal je, da bi vlada v to
nikoli ne privolila, ker hoče, da ostanejo šole nemške. Sedmošolci so ga
prosili, da bi jim pridigoval po slovenski. Jarc jim veli s trdim, skoro
jeznim glasom: To je prepovedano! Vlada zahteva nemške ekshorte. Nikari
ne mislite, da govorim tako zato, ker ne znam pridigati po kranjski. Po
domače sem pridigal preje nego po nemški. Ali vlada se ne sme nikdar
razžaliti, moje pridige ostanejo torej nemške. Tudi jaz in dva druga
součenca smo šli k njemu s prošnjo za slovenske ekshorte. Obraz se mu
pomrači, osorno zavpije: Unmöglich! Po kaj hodite k meni, ali še res ne
veste, da take prošnje ne morem in ne maram izpolniti? Jarc je dokazoval
z vsem svojim govorjenjem in vedenjem, da je mož stare, Meternihove šole.
Z učenci svojimi se ni hotel pomenkovati nikoli po slovenski ne v šoli,
ne zunaj šole, niti na domu. Slovenščino je imel za občevalni jezik
prostih, surovih kmetov in težakov, inteligenciji pa se pristaja, da se
pogovarja po nemški. Vsi starokopitniki so smatrali nemščino za glavno
znamenje prave omike in prosvete. Dijaki so često jako poredni dečki,
tudi v meni je zaigrala včasi mlada žilica na negodno plat. Jarčevo
nemškovanje me je strašno jezilo, pa sem mu hotel malo ponagajati. Nalogo
smo dobivali takrat ne le iz raznih jezikov, ampak tudi iz krščanskega
nauka! To je bila tako strahovita neumnost, da se kaj bolj abotnega ne
more lahko misliti. Te naloge smo pisali v šoli, doma nas ž njimi niso
trapili. Jaz sem spisal že precej prvo nalogo iz krščanskega nauka po
slovenski in sem bil silno radoveden, kaj poreče in kako se bo jezil
name doktor Jarc. Neizrečeno sem se čudil, da me ni nič pograjal. Dejal
je: Ta spis je slovenski, ist aber recht gut. Tudi pozneje sem mu pisal
vse naloge po domače in nekateri součenci so isto storili, ali nikdar
nam ni rekel radi tega žal-besede. Uverili smo se, da nam ni zameril
naše svobode in da torej ne pase v svojem srcu nikake mržnje zoper
slovenščino. Tako ravnodušnost je kazal tudi pozneje o vsaki priliki.
Nemški jezik je postavljal na prvo mesto, ker je bil v nemškem duhu
vzgojen in ga je postavljala na prvo mesto dunajska vlada.

Po glasu javnega mnenja bi bil moral postati ravnatelj ljubljanske
gimnazije ~Krsnik~, ki je bil najstarejši in najbolj popularen med vsemi
učitelji. Ali vladi se je zdel preveč naroden in premalo birokratičen.
Med tem, ko je iskala pripravnega kandidata, lazil je Kleman pridno na
Dunaj in se dobrikal in priporočal ministru Tunu s takim uspehom, da
ga je ta postavil za direktorja. Drugi profesorji ga niso pozdravili z
veseljem. Jarc pa je kmali zapazil, da mora biti Kleman v veliki milosti
na Dunaju, ker je prejemal od ministra tudi privatna pisma, v kojih ga je
popraševal za dober svet v šolskih rečeh. Mislil si je, takega moža se
treba okleniti in ž njim sprijazniti. To se mu je lahko posrečilo, ker
je kazal svojemu ravnatelju najiskrenejšo udanost. Na konferencijah je
glasoval, kakor sem že povedal, vedno tako kakor Kleman in proti drugim
ljudem ni mogel prehvaliti ravnateljevih sposobnosti in vednosti. To
obožavanje je častilakomnemu Klemanu seveda ugajalo in prineslo Jarcu
sijajno nagrado. Ko je Tun poklical Klemana v svoje ministerstvo, začela
sta precej ugibati, koga da bi poslala vlada za šolskega nadzornika
Hrvatom. Minister je hotel dati to važno službo slovenskemu rodoljubu,
Kleman pa je začel na vso moč priporočati Jarca in po nedolgem omahovanju
mu je Tun pritrdil. Na Hrvatsko je došel Jarc menda že 1851. l., ko je
imela Avstrija še ustavo, saj na potrpežljivem papirju. Na ponemčevanje
je vlada že takrat mislila, ali javno se še ni usodila razglašati svojega
programa. Na Hrvatskem je dobil novi nadzornik v roke čisto narodne
srednje šole razun reške realke, ki je bila italijanska. Moral si je
kupiti ilirsko slovnico in se začeti učiti hrvatskega jezika, ki se je
imenoval takrat tudi uradno ~ilirski~. Tudi drugih opravkov je imel
dovolj: trebalo mu je urediti srednje šole tako, kakor so bile urejene
v zapadni polovici monarhije. Nastanil se je Jarc seveda v Zagrebu, v
sredini hrvatske kraljevine in svojega delovanja. Svojih novih dolžnosti
se je lotil resno in vestno. V ilirskem jeziku je napredoval počasno.
Proučil je ilirsko slovnico pazljivo od prve do zadnje strani. Čital je
novine in kdaj tudi kako knjigo. Lotil se je celo Gundulića, ali ga kmali
opustil, ker mu je bil pretežek. Kdaj pa kdaj je tudi poskušal govoriti
po hrvatski, ali gladko mu ta jezik ni tekel nikdar, še manje pa ga je
znal pravilno pisati. Bilo je kazno, da za tuje jezike nima ni dosti daru
ne pravega veselja. V pisarnici svoji je uradoval že precej od konca
vse po nemški. Po nemški je poročal ne le dunajski, ampak tudi deželni
hrvatski vladi. Kaj takega jaz ne bi bil verjel, da nam Jarc ni tega sam
pravil. Ban Jelačić je vedel, da se uči pridno ilirskega jezika, da kaže
dobro voljo in radi nje ga ni pokaral nikoli radi nemškega dopisovanja,
še manje pa mu ga prepovedal. Bil je proti njemu vsekako preveč
popustljiv. Poleg ilirščine se je učil Jarc tudi grškega jezika, kateremu
se je pripisovala po novem pruskem sistemu silna važnost in vzgojevalno
sredstvo prvega reda. Prečital je Kinerjevo slovnico, nekoliko spevov
Ilijade in kakih 10 strani Ksenofontove anabaze. S tem se je zadovoljil,
kajti se je uveril, da se v svojih letih ne more grški nikoli popolnoma
naučiti. Dasi se je v bogoslovnici izvrstno izuril v latinščini, usedel
se je vendar dostikrat k Tacitu in k Ciceronu in se bavil ž njima po več
ur zaporedoma, dobro vedoč, da cerkvena latinščina ne zadošča za korenito
razumevanje rimskih klasikov. Ponavljal je tudi najvažnejše zgodbe in
dobe starih vekov, ki so v zavezi z grškimi in latinskimi klasiki in
se popisujejo obči zgodovini. Jarc ni hotel biti le kak najemnik, ki
dela kolikor baš mora, da ulovi svojo plačo. Pripravil se je vestno za
svoj poklic in si služil svoje lepe dohodke z mnogim delom in trudom.
Vladajoči sistem je zahteval tudi od njega birokratično natančnost in
pedantstvo. Pisaril je včasi od zarje do mraka in še pri luči, kar bi se
bilo dalo opraviti na pol pole papirja ali s kratkim ustnim poročilom.
Ali te bedastoče ni zakrivil on, nego sistem, ki bi se mu bil zdel
brez dvojbe jako neumen, da ni dohajal od njegove boginje, dunajske
vlade. L. 1852. je zapihala ostra sapa, ki je pregnala meglo nikdar ne
uresničene, oktroirane ustave. Zavladal je absolutizem in ž njim združeni
centralizem z germanizacijo. Glavni faktorji v državi so bili zdaj
vojaščina, policija, žandarmerija, birokracija, katoliška aristokracija,
ultramontanski škofje. Vsa država je imela sedaj iste zakone, iste
uredbe, iste oblastnike, ki so se razlikovali na Ogerskem in Hrvatskem
le nekoliko po imenu. Povsod je veljal zdaj tudi novi avstrijski šolski
sistem. Vpraša se, je li bil ta sistem res toliko vreden, kakor so ga
hvalili in hvalisali njegovi privrženci. Nečem govoriti o kvaru, ki je
došel mladini od tod, da je predaval zdaj vsak profesor samo tista dva
predmeta, iz kojih je bil izprašan. Poglejmo rajši površno, kako so se
učili zdaj posamezni nauki. Vera se je razlagala po novem sistemu ravno
tako napačno kakor po starem. Mesto oduševljenega namestnika Kristusovih
apostolov, ki bi oznanjal njegov sv. evangelij z milim glasom in gorečim
čuvstvom, iz srca do srca, vidimo za mizo državnega uradnika-kateheta,
ki predava verske dogme hladno in ravnodušno kakor kak posveten predmet.
Dijaki ga poslušajo, da bi kaj znali in dobili dober red v spričevalu, ne
pa, da se poboljšajo in nravno povzdignejo. Ob nedeljah in praznikih hodi
isti uradnik-katehet na prižnico. Morda bo vsaj tu spoznal in izpolnjeval
svoj poklic? Kaj še! Mož se usede in čita svojo pisano „ekshorto“. Dijaki
ga poslušajo zehaje, vsak si lahko misli: Tako bi znal pridigati tudi
kak črevljarski dečko, ki je zdelal z dobrim redom začetno šolo. Med
verske dolžnosti dijaške se štejejo tudi ~prisiljeno~ pohajanje sv. maše
in ~posiljena~, večkratna izpoved, za katero se izmed desetorice komaj
jeden nekoliko pripravi. — Latinskemu jeziku daje tudi novi sistem, silno
število ur pa kakov uspeh se doseza? Ali znajo na koncu osme šole vsi
dijaki po latinski govoriti, kakor se je godilo to nekdaj? Nobeden! Pa
saj ne znajo tega niti njihovi profesorji. Ali morejo čitati gladko vsaj
latinske klasike brez pomoči kakega slovarja? Tudi ne — brez slovarja ne
morejo razumeti besedila najlagljih latinskih pisateljev niti odličnjaki.
Tudi za grški jezik je opredeljenih jako mnogo ur, dasi manje nego
za latinski. Zato pa tudi dijaki še težje bero grške klasike in jih
često niti s slovarjem ne morejo razumeti. Mladina ne čuje v šoli tudi
skoro ničesar o divni kulturi grškega naroda, o prezanimivi in poučni
zgodovini grške literature, grške umetnosti, grške filozofije itd. Ob
latinskih urah premlevajo profesorji zvečine samo slovnico in skladnjo
od prve do osme šole, istotako ob grških urah začenši od tretje šole.
Vem, da n. pr. profesor Jagić ni razlagal mladini samo slovnico, ampak
tudi življenje in mišljenje grškega in rimskega naroda, ali taki možje
so bili rari nantes, saj jih novi sistem ni zahteval in morda niti ni
maral. Tako bi se dalo tudi o drugih predmetih brez truda dokazati, da ta
sistem ni vreden nobene posebne hvale. Zgodovina avstrijske monarhije in
njenih krepkih narodov, se je razlagala le mimogrede in povse površno, za
mnoge gimnazije pa vem, da se je v njih popolnoma zanemarjala. Obširen
in korenit bi moral biti tudi zemljepis prekrasnih avstrijskih dežel;
po novem sistemu izučeni dijaki pa često v šoli ni pojma niso dobili
o njihovi naravi in njihovem bogastvu. Računstvo se predava preveč
teoretično, to je, premalo v zavezi s praktično rabo te lepe znanosti.
Vsi profesorji fizike, koje sem poznal, so mi tožili, da jim ostaja tako
malo časa za kemijo, ki spada dandanes med najvažnejše prirodoslovne
vede. Jedini pravi napredek, ki ga je prinesel novi sistem srednjim
učilnicam, je telovadba, koja razvija telesne moči in pospešuje zdravje
in je vsekako velika blagodat zlasti za mestne otroke. Gimnastika je
imela na Dunaju hude nasprotnike. Minister Tun jo je uvrstil med šolske
predmete navzlic njihovim ugovorom. O koristi njeni preverila ga je
izkušnja, kajti baš ž njo si je okrepčal on sam svoje oslabelo truplo in
zdravje.

Več let ni imel Jarc med učitelji nobenega sovražnika, ker se je vladal
proti njim vedno jako prijazno, priljudno in ugodljivo. Varoval je
skrbno ugled vsakemu profesorju in celo suplentu. Nikdar ni grajal
nikogar vpričo drugih ljudi, nikari dijakov. Na zasedanjih poslušal je
pazljivo mnenja učiteljskega zbora in je pritrdil svetu ali predlogu
tudi najmlajšega suplenta, ako se mu je zdel umesten in pameten. Jako
radodarno je delil pohvalne dekrete. Če je ravnatelj o kakem učitelju
le količkaj dobro poročil deželni vladi, došel mu je gotovo od nje
pohvalen dekret po priporoki nadzornikovi. Tudi se nikdar ni protivil,
ako je prosil kak učitelj male denarne podpore. Po vsej pravici se more
trditi, da je bil doktor Jarc vzor za vse poglavarje, kako jim treba
postopati s podložnimi uradniki. Ali to se ve, da so odločevali tudi v
tej reči nazori in želje dunajske vlade. Jarc je častil najbolj učitelje
klasičnih jezikov, ker jih je častila najbolj tudi vlada sama, ki je
izbirala samo izmed njih ravnatelje za gimnazije. Vlada Bahova je dosti
očitno prezirala naravoslovje in naravoslovce, menda zato, ker so jih
smatrali tercijali za zastopnike materijalizma. Tudi Jarc ni odlikoval
nikoli teh mož, še poslušat jih bojda ni maral iti, kako predavajo.
Tako je zanemarjal le še učitelje narodnega jezika in zopet samo zato,
ker je smatrala vlada slavjanski jezik za peto kolo pod šolskim vozom.
Kar je meni znano, kazal je Jarc očitno mržnjo samo proti varaždinskemu
profesorju V., ali ne zato, ker je bil naravoslovec, ampak radi tega, ker
je bil nekdaj bogoslovec pa je iz semenišča pobegnil.

To sem že omenil, da me je tožil samosilnik Švab našemu nadzorniku za
panslavista. Jednake ovadbe mu je pošiljal zoper mene tudi nekdo z
Reke. Moji znanci so ugibali, da me je ovajala deželni vladi mestna
policija. Mogoče bi že bilo, ali meni se zdi najbolj verjetno, da me je
tožaril neki Vestfalec, za katerega sem vedel, da je političen agent
in moj zakleti sovražnik. Tudi v Ljubljani so pravili Jarcu prijatelji
marsikaj o mojem narodnem rogovilstvu, ali brez zlobne namere, tako za
šalo in kratek čas. Ob počitnicah sem se mudil vsako leto nekaj časa
v Ljubljani. Najljubša zabava mi je bila tam hoja na ~narodni lov~.
Mahnil sem jo v kako krčmo, kjer se je zbirala mladina, ali pa sem se
napotil v Šiško h „Kameniti mizi“, včasi tudi pod Rožnik. Če sem zapazil
v teh krajih kakega večjega dijaka ali rokodelskega pomočnika, začel
sem se ž njim pogovarjati in napeljal pomenek vselej na slovenščino.
Dokazoval sem mu našo pravico in sramoto in ga skušal ogreti za naše
narodne svetinje in ideale, posebno pa ga oduševiti za naš prelepi
slovenski jezik. Dostikrat se mi je ta trud povse izjalovil, včasi pa se
mi je vendarle posrečilo, da sem ujel kako bistroumno človeško ribico v
narodno mrežo. Ta šport mi je naklonil mnogo srečnih ur, in še zdaj se ga
spominjam z največjim veseljem. Nekoč sem se sešel pri Lozarju z mladimi
obrtniki, ki so bili udje podpornega obrtniškega društva. Povedali so
mi, da se volijo v tem društvu vselej le ~nemški~ odborniki. Jaz sem
jih prepreveril, da je na vso moč sramotna za nas taka volitev, in jih
nagovarjal, da si izbero zanaprej, kakor se spodobi, samo slovenske
odbornike. Mladiči so me poslušali. Neki stolarski pomočnik pa je še
tisti dan naznanil policiji, da je družba zavrgla nemške odbornike, ker
sem jo nato jaz nahujskal. Policija je hotela začeti proti meni uradno
preiskavo, ali je bila vendar toliko pametna, da je poslušala profesorja
Vončino, ki je bil menda predsednik družbi in ni pripisoval tej volitvi
nobene važnosti, češ, društvo sme voliti svobodno take odbornike, koji
mu ugajajo. Razun več manjih, doživel sem v Ljubljani še jedno večjo
nepriliko. Potujoč po Dolenjskem sem nabral razna poročila o turških
vojnah in tudi nekoliko ulomkov pesni, ki so omenjale Turke. Dežman me
je nagovarjal, da bi predaval to tvarino v zgodovinskem društvu, ki je
imelo jako malo delavnih sotrudnikov. Pri „Slonu“ sva se pomenkovala o
tem s čuvajem tega društva, s slavnim penezoslovcem Jelovšekom, ki me je
vprašal, kako mislim govoriti na shodu zgodovinske družbe? Jaz sem dejal:
„Seveda po slovenski.“ On pa odkima in veli: „Naše društvo sprejema
poročila na vsakem jeziku razun slovenskega, kateremu ne more in neče
priznati te pravice iz jako tehtnih razlogov!“ Jaz se razkačim in začnem
strašno zabavljati in psovati nesramno nemčursko druhal, ki razglaša naš
jezik brezpravnim celo v Ljubljani, v osrčju naše slovenske domovine.
Drugi dan dobim od zgodovinske družbe ~nemško~ povabilo, da bi prišel
predavat. Jaz vržem ta spis pred noge slugi, ki mi ga je bil prinesel,
in velim: „Recite gospodom, kakor oni nečejo razumeti naše slovenščine,
nečem razumeti niti jaz njihove nemščine!“ Ta prigodek se je popisoval
potem v mnogih nemških novinah in je prišel celo v francoske i. t. d.
Časnikarji so trdili o tej priliki, da se je osnovala v Ljubljani zaveza
mladih „Slovencev“, ki so se zarotili, da bodo rabili odslej v besedi in
pisanju samo slovenski jezik. Vse te reči so nosili znanci Jarcu pridno
na ušesa, to seveda tudi z dodatki in polepšavami, Jaz se čudim še
dandanes, da je tako dolgo molčal in mi z nobenim znakom ni dal vedeti,
da je name nejevoljen. Naposled pa je vendarle sedel in napisal Vidicu
privaten list, v kojem mu je naznanil, da ima mnoge neovržne dokaze o
mojem panslavističnem rovarstvu. Opominjal ga je, naj me posvari resno in
strogo in mi razloži žalostne nasledke, ki me čakajo za tako nezakonito
delovanje. Vidic me pokliče v pisarnico in mi začne čitati Jarčevo
pismo, v kojem je bila tudi grožnja, da me vlada brez milosti zapodi iz
službe, ako ne opustim za vselej svoje panslavistične agitacije. Proti
koncu lista pisal je Jarc, da je trdno uverjen, da njegov opomin ne bo
nič koristil, ker sta mu le predobro znana moja trdokornost in narodni
fanatizem. Čitaje pismo je Vidic večkrat čudno jecljal, razne besede
popravljal in se včasi tudi nekoliko ustavil in premišljal, predno je
dalje čital. Jaz sem ga bistro opazoval in kmali spoznal, da mi lista
ne čita tako kakor je pisan, nego z dostavki in izpremembami. Prebravši
dopis začel me je svariti tudi od svoje strani. Jaz sem ga nekaj minut
poslušal, potem pa ga prosil, naj mi prečita pismo še jedenkrat ali pa
mi ga izroči, ker mislim Jarcu vsekako in to precej odgovoriti. Vidic
mi lista ni hotel dati, jel ga je zopet sam čitati. Besedilo pa je bilo
zdaj precej drugačno nego prej, tiste grožnje, da me vlada zapodi iz
službe, ni bilo nič v njem! Še isti dan sem sestavil svoj odgovor, ki
je bil odločen in precej trd. Pisal sem Jarcu, da je človek, ki me je
zatožil malopridnež in nesramen lažnik, kajti najnesramnejša laž je, da
sem jaz kak panslavističen rovar. Prosil sem ga, da mi pove ime tega
ovadnika, ker ga mislim pozvati v cesarsko sodišče radi zlobne klevete.
Neki paragraf kaznenega zakonika veli: „Wer Jemanden im Dienste falsch
anklagt, kann bis zu zehnjährigen Kerker verurteilt werden.“ S tem
paragrafom kanim poščegetati lopovskega tožnika. Panslavizem je težnja,
združiti vse slavjanske rodove in dežele pod oblastjo ruskega carja na
razvalinah Avstrije, Turčije in Prusije. S tako veleizdajsko agitacijo
se jaz nisem nikdar ukvarjal. Vnemal sem le v hrvatski mladini ljubezen
do hrvatskega naroda, do materinskega jezika, do narodnega slovstva,
do domovine hrvatske. Objednem razlagal sem ji tudi korist in potrebo
slavjanske vzajemnosti, koje oče, pesnik Jan Kollár, predava nepreganjan
na dunajskem vseučilišču. Po moji misli morajo se cesarski uradniki tako
vesti in tako delovati, da dobe narodi dobro mnenje o svoji vladi, da jo
smatrajo za svojo prijateljico in dobrotnico. Jaz se torej trudim, da
ustrežem ne le hrvatskemu narodu, ampak objednem tudi naši vladi, kateri
pridobivam njegove simpatije. To je, bogme, jako lojalen slavizem, za
koji sem zaslužil pohvalo in priznanje, ne pa graje in kazni. Grajati in
kaznovati treba tiste uradnike, ki nenemške avstrijske narode zaničujejo,
žalijo in zatirajo, ker jih s takim postopanjem dražijo, hujskajo in
razkačujejo zoper avstrijsko vlado in državo i. t. d.

Drugi dan sem prečital svoj odgovor ravnatelju. On mi veli: „Veste“ kaj,
dajte ta list meni, da ga pošljem jaz nadzorniku, to seveda tudi s
svojimi pripomnjami. Če ga daste Vi na pošto, poslal bi mi ga vsekako
nadzornik, da povem o njem svojo misel. Ta stvar se opravi torej najbolj
ob kratkem, da ga izročite meni, prihranite si s tem poštnino. Jaz sem
mu res pismo oddal in pričakoval prav prav težko, kaj poreče nadzornik.
Čakal sem več tednov, potem sem vprašal Vidica, če mu ni Jarc še ničesar
pisal o mojem odgovoru. Vidic pravi: „Še ničesar.“ Zopet prejde več
tednov, jaz se oglasim znova pri ravnatelju. On pa se zasmeje: „Janez,
bodite veseli, daß die Sache so glimpflich abgelaufen ist. Nadzornik je
vrgel vaše opravičevanje menda v koš, meni še ni pisal ne črke o vaši
aferi.“ Mislil sem, da mi bo Jarc, kadar pride na Reko ustno kaj pridigal
in očital, ali tudi to pričakovanje me je prevarilo. In tako je vsa ta
reč zaspala brez kakih nasledkov. Jarc je ostal še več let moj nadzornik,
ali panslavizma mi ni nikdar več očital. Ta prigodba je potrdila moje
mnenje, da Jarc ni hudoben človek.

S hrvatsko duhovščino je živel naš nadzornik prva leta v najlepši slogi
in prijaznosti. Zlasti nadškofu Havliku je bil persona gratissima. Često
so ga povabili župniki in samostanci na kosilo. Nekoč sva obedovala
zajedno pri varaždinskih frančiškanih. Bilo je tudi drugih gostov, med
kojimi so se nahajali dobri pevci. Po kosilu se je mnogo popevalo in na
moje čudo pridružil se je pevcem tudi nadzornik. Pel je z močnim glasom
povse pravilno: „Pridi, Goren’c...“ Te simpatije pa je brzo izgubil v
duhovščini, ko je začel l. 1854. odločno iz šol izganjati narodni jezik.
Dala mu je ne baš častni pridevek: švabski mameluk. Skoro še bolj pa
jo je razkačil, ko je poklical za kateheta gornje gimnazije Slovenca
Brodnika. Celo Havliku se je s tem zameril. Dejal je: „Moji duhovniki
niso baš cerkveni očetje, ali za katehete so še zmerom saj toliko
sposobni kakor Kranjci.“ Jarc je pozval Brodnika zato v Zagreb, ker je
vedel, da noben hrvatski svečenik ne bi hotel razlagati krščanskega
nauka po nemški, on pa je hotel vsekako tudi ta predmet ponemčiti.
Brodnik je res prišel na Hrvatsko, ali se je kmali bridko kesal, da je
poslušal Jarca. Že prvi mesec je zapazil, da ga grdo gledajo domači
duhovniki in ne marajo ž njim občevati. Leta 1859. začela ga je tudi
šolska mladina zasmehovati in dražiti. Ko se je vnela na Laškem vojna,
bleknil je pred učenci nepremišljene besede: „Če vlada še pravičen Bog,
Avstrijanci ~morajo~ zmagati.“ Bog je ostal pravičen vladar, Avstrijanci
pa so le doživeli huda poraza pri Maženti in Solferinu. Poredni dijaki
so mu nagajali malone vsak dan s tem nesrečnim prerokovanjem in ga
povpraševali krohotaje se, če res misli, da Bog ni več pravičen? Kmali
po oktoberskem diplomu so jeli čedalje glasneje zahtevati, naj se jim
predava krščanski nauk po hrvatski. Brodnik se je pridno učil tega
jezika, ali ni mogel lahko napredovati, ker se je bal občevati s Hrvati.
Tih in bojazljiv je bil že po naravi svoji. Težek kamen se mu je odvalil
od srca, ko je ostavil hrvatsko zemljo, šele takrat je začel zopet srečno
živeti. Greh bi bil misliti o Brodniku, da je bil kak nemškutar ali
bedak. Po nemški je predaval, ker mu je ukazovala to višja oblast, kojo
je smatral za božjo namestnico. Tisto prerokovanje pa mu je ušlo nekaj iz
avstrijskega patrijotizma, še bolj pa zato, ker so bile razglasile vse
cerkvene novine borbo zoper Francoze in Lahe za versko vojno. Saj se je
nahajal v tej čudni zmoti celo naš velerazumni prvak — vladika Slomšek!

Nemščina je vladala zdaj res v zgornji gimnaziji reški, ali Bahovci so
hoteli, da se mladina ne le nemškega jezika nauči, ampak da se tudi sama
ponemči in se razgovarja med sabo po nemški. Na Reki se je doseglo kaj
takega tem težje, ker je bil občevalni jezik tamošnje inteligencije
laški ne pa nemški, kakor n. pr. v Celju ali Ljubljani. Trebalo je torej
dobiti dijakov, ki so govorili med sabo po nemški, da bi zanesli ta
običaj tudi med druge součence. In res je ulovil Jarc na Štajerskem tri
šesto- ali sedmošolce, ki so bili pripravljeni iti na Reko. Ondi jim
je priskrbel inštrukcije, dvema celo brezplačen obed. Po svoji navadi
in zdaj tudi po višjem nalogu so hoteli ti mladiči občevati s svojimi
tovariši po nemški. Ko pa so se namerili na upor in se preverili, da
hrvatsko Primorje ni ustvarjeno za nemškovanje, jeli so se pridno učiti
hrvatski in čitati hrvatske in slovenske knjige in časopise. Predno je
minilo leto, stali so vsi trije v narodnem taboru in se niso več niti med
sabo pomenkovali po nemški. Z rojaki so občevali po slovenski, s Hrvati
po hrvatski. Nadzornik nam je poslal na Reko še jednega dijaka, ali ne
z namenom, da bi razširjal nemščino nego da bi — vohunaril! Sosebno mu
je priporočal, naj pazi dobro na moje predavanje in si zabeleži vse take
besede, ki cikajo kolikor toliko na slavjanstvo in rodoljubje in kar
je ž njim v zavezi. Ta nečedni posel so dijaki brzo zavohali. Asanger
ga je vprašal, zakaj zapisuje za mano samo stavke o slavjanstvu, za
drugo moje razlaganje pa se nič ne briga. On je zarudel in dejal, da
ga samo taki stavki zanimajo, ker je že od nekdaj Slavjan z dušo in
telesom. Asangerju in drugim se je zdelo to malo verjetno, ker ga niso
nikoli videli, da bi čital kako hrvatsko knjigo in se je družil najraje
z nemškutarskimi pisarji in finančnimi stražniki. Nekoč so ga vzeli
nalašč s sabo, ko so šli v bližnje selo pokušat novo vino. Moral se je
z vsemi pobratiti in izprazniti v to ime brezštevilne kupice. Ko je bil
že povse trd, začeli so ga izpitavati, kdo ga je napotil, da je prišel
iz gornje Hrvatske na Reko. Dejal jim je bahaje se: Napotil me je velik
gospod, veste kdo, sam nadzornik. In dal mi je pod nadzor vse, kar se
giblje v naši gimnaziji, najbolj pa mi je zabičil, da pazim na tistega
vražjega Kranjca Janeza, ki vam je vsem zmešal možgane, da zdaj sami ne
veste, ali ste samci ali babice. Več nego deset krepkih pesti se vzdigne
o tem očitanju na zabavljača, ki bi ga bile pošteno premikastile, da
jih ni prosil s povzdignjenimi rokami za zamero. Čez pol leta je ta
vohun izginil iz reške gimnazije. Zvedeli smo o njem le to, da je bil po
dovršenih latinskih šolah precej sprejet med uradnike nekega ministerstva
na Dunaju. Pomogla je njemu kakor tudi mnogim drugim velikaška priporoka.
Ta malopridnež je bil sin jedne tistih hrvatskih rodovin, ki so za Bahove
vlade izdale svoj narod in se razglasile za nemške. V službi bi bil
brez dvojbe brzo napredoval, da ga ni zavedla ljubezen na kriva pota in
strmoglavila naposled pod gomilo. Sploh sem se preveril, da vohunom ni
usojeno dolgo, še manje pa srečno življenje.

Kakor strela z jasnega neba udarila in omamila je vse pangermane
in „Bahove huzarje“ novica, da je prinesel uradni dunajski časnik
(Wiener-Zeitung) cesarski zakon, ki daje velike pravice narodnim jezikom
v gimnazijah. Učni jezik se znatno izpremeni, polovico ur dobe narodni
jeziki, druga polovica ostane še za naprej nemškemu. V dolnji gimnaziji
se bo razlagala večja polovica predmetov na narodnem jeziku, v gornji
gimnaziji pa istotako večja polovica predmetov po nemški. Germanizatorji
so kar blazneli in besneli, ko so to čuli in čitali. Strangfeld je bil
baje tako nasajen tisti dan, da je žalil in psoval svoje najzvestejše
podrepnike, služabnico pa za nameček še opljuskal, da mu je ušla, ne
da bi zahtevala svoj zaslužek. Ravnatelj zagrebške gimnazije je bridko
vzdihoval, da ga čedalje bolj zapušča zdravje — prosil bo za upokojenje.
Naš nadzornik pa je sprejel to čudno novico povse ravnodušno. Smatral
jo je za umestno in modro, saj je prišla od dunajske vlade, ki je bila
za vse reči njegov nezmotljiv in brezgrešen orakul. Čez dva ali tri
dni dobi od ministerstva, to je od Klemana, tajno poročilo, da se ta
cesarski zakon ne sme priobčiti gimnazijskim ravnateljstvom. Obide ga
silna radovednost, kaj to pomeni. Odveze se o prvi priliki na Dunaj,
da zve skrivnost od Klemana samega. Našel je pri njem vse polno višjih
birokratov, ki so prišli iz raznih dežel in pretresali ž njim novi zakon.
Iz Hrvatske so prihiteli v Beč Švab, Hohenvart, Kelersberg, Strangfeld,
Šmid in še nekoji drugi. Vsi so srdito udrihali po nepovoljni novici.
Kleman jih potolaži, da ni tako hudo, kakor mislijo avstrijski domoljubi.
Novi zakon je samo velik škandal, ki pa ostane brez zlih nasledkov.
Proti njemu so se vzdignili jako silni faktorji in vsa je nada, da
ga ovržejo in za vselej pokopljejo. To se razumeje samoobsebi, da so
čitali slavjanski rodoljubi blagi zakon z najiskrenejšim pozdravom in
oduševljenjem. Hrvatje so se obveselili, ker se jim vrne zdaj v srednjih
šolah vsaj polovica njihovega prava, še veliko bolj pa je zamikala novica
slovenske narodnjake. Po vsej Sloveniji so se že od nekdaj predavali
v gimnazijah vsi predmeti samo po nemški. Po nemški nam je razlagal
profesor Metelko celo slovenski jezik v osmi šoli! Odslej pa bo vladala
slovenščina v spodnji in za nekoje predmete celo v gornji gimnaziji!
Od radosti smo takrat kar vriskali in poskakovali, slavili smo zlati
zakon pri brezbrojnih kupicah in bokalih. Dali smo mu ime: magna carta
— velika listina, ker osvobodi naš jezik sramotne sužnjosti, v koji je
tičal in ječal toliko nesrečnih stoletij. Vsi hrvatski in slovenski
rodoljubi pa so bili uverjeni, da se je začela s tem zakonom rušiti
bahaška zgrada Bahovega sistema, ki je bila komaj ravnokar dogotovljena.
Podrl se ji je močen steber, čigar padec je omajal tudi ostalo poslopje.
Jaz sem pisal takrat v Bleiweisovih „Novicah“ vrsto sostavkov, kako
naj se uredi poučevanje v naših gimnazijah in kateri predmeti in kako
naj bi se razlagali na slovenskem in nemškem jeziku. Predno sem še
končal razpravo (v kateri pa je bilo dosti tiskarskih in drugih pomot),
zvedeli smo iz uradnih virov, da se „velika listina“ ne uresniči, nego
da ostane le na potrpežljivem papirju kot nov dokaz, da je Avstrija
res država neverjetnosti in nepričakovanih naključij. Tisti čas sem
dobil pismo od pesnika Vilharja, ki mi je čestital, da sem nehal pisati
o novem zakonu. Sporočil mi je, da so se radi te razprave že zbirali
črni, hudourni oblaki nad mojo glavo in bi bilo brez dvojbe vame tudi
treščilo. Vilhar je pogodil morda resnico, saj vemo, da je bil naš vrli
Raič baš zato kaznovan, ker je zahteval, da se novi zakon izvrši. Prvi
mesec po razglašenju njegovem smo na Reki vsi mislili, da se uveljavi
na začetku bodočega šolskega leta. Za to važno izpremeno smo se že
tudi pripravljali. Narodni profesorji so zahtevali zasedanje, da se
dodovorimo, kateri predmeti da naj se bodo razlagali po nemški in kateri
na narodnem jeziku. Ta jezik je bil brez dvojbe hrvatski ali lahonski.
Rečani so želeli, da bi se naša gimnazija poitalijančila. Vidičevo mnenje
je bilo, da ostani gimnazija nemška kakor je bila dozdaj. Pritrdila sta
mu samo dva učitelja, ki sta bila oba Rečana in duhovnika: Mihić in
Morasi. Vsi drugi profesorji, med njimi tudi Nemci Lorenc, Penc in Mezmer
pa so izjavili, da treba učni red preinačiti po duhu in zmislu novega
zakona in predavati polovico predmetov po hrvatski. Te predmete smo tudi
imenovali. Vidic pošlje zapisnik te zanimive seje deželni vladi. Čez
nekaj dni mu odpiše Jarc, da je bilo jako neumestno in napačno, da je
sklical to zasedanje. Ko pride kmali po tem na Reko, nam pove na shodu
s trdim glasom, da oni cesarski zakon ne velja za Hrvatsko in sploh za
nobeno drugo deželo razun Ogerske. Tam je še kakih 70 čisto magjarskih
gimnazij, v kojih bo zavladal zdaj za polovico predmetov nemški jezik.
Mi smo ostrmeli in kar zazijali o tem poročilu. Nekateri so se jeli
muzati, drugi škripati z zobi in pogledavati srepo zdaj v tla, zdaj v
govornika. Mislil si je menda vsak kakor jaz: Kaj, ali je res mogoče,
da igrajo resni možje, višji cesarski uradniki tako nedostojno ulogo?
Saj znamo, hvala Bogu, tudi mi čitati. V uradnih dunajskih novinah je
bilo rečeno razločno in jasno, da velja zakon za vse cesarstvo in torej
tudi za Hrvatsko. Tam ni bilo nobene vrstice o Ogerski in 70 magjarskih
gimnazijah. Vsi smo se zgražali, da se udeležuje te birokratične
spletnje tudi naš spoštovani nadzornik, da hoče utajiti tako očividno
dejstvo kakor je ta cesarski zakon. Saj so čitali „veliko listino“ in
jo razumeli tako kakor mi tudi možje drugih narodnosti, avstrijskih in
inostranskih. Pretresale so jo vse nemške novine in jo seveda strogo
obsojale radi pravic, koje daje narodnim jezikom. Posebno hudo se je
repenčila „Augsb. Allg. Z.“, v kateri je priobčevala včasi svoje nazore
tudi avstrijska vlada. Baš pisava tega glasila nemške inteligencije je
dokazovala najbolj očitno, da sta se borili v Bahovem ministerstvu dve
nasprotni struji. Kakor v mnogih drugih državah je vladala v Avstriji
že od nekdaj aristokracija, ki je bila zvečine nemška, centralistična
in tesno zvezana z birokracijo. Kdaj pa kdaj se je pa vendarle zgodilo,
da so prišli do veljave nazori in zahtevi čeških, ogerskih in poljskih
velikašev. Ta stranka je bila nenemškim narodom vsaj nekoliko pravična,
dočim je pangermanska zaničevala in teptala njih jezike in jih hotela za
Bahove vlade popolnoma uničiti. „Velika listina“ se je razglasila brez
dvojbe po naporu prve stranke. Pangermani so se je tako ustrašili, da so
napeli vse sile, da jo odpravijo, še predno se uveljavi. In to se jim je,
žal, res posrečilo. Jaz bi bil kaj rad zvedel natančno zgodovino tega
naglega preobrata. Pisal sem dunajskemu znancu, da bi skušal preiskati
nemško spletko in bi mi sporočil posledke svojega truda. Proti zakonu se
je osnovala že prvi dan prava vojna in gonja. Imena glavnega činitelja
ne smem povedati. Na čelu birokratov, ki so bili jedro opozicije, stal
je seveda Kleman, katerega je podpiral najbolj goreče Prusak Bonic,
vseučiliški profesor. Tudi Slovenec Čižman je pihal kakor gad na „veliko
listino“. Vsak drugi dan je prisopihal h Klemanu in ga zaklinjal, da
odvrne od Avstrije to nesrečno koncesijo. Čižman je bil tako strasten
nemškutar, da je smatral za najsvetejšo dolžnost naše države, da ponemči
vse svoje narode, posebno pa vso njihovo inteligencijo. Taka usoda kakor
ta zakon doletela je prej in pozneje še razne druge imenitne ukrepe
n. pr. glasoviti septemberski manifest l. 1871., ki je povrnil češki
kraljevini nekdanjo avtonomijo. Takih izgledov imamo tudi v zgodovini
slovenskega naroda. Že Marija Terezija je zapovedala, da bi se razdelili
občinski spašniki. Ta zakon se je po njeni smrti mnogokrat ponovil, pa je
ostal vendarle več nego sto let na papirju. Nasprotovali so mu grajščaki
v društvu z birokracijo, ker so se bali, da bodo kmetje, ako obvelja,
zaganjali svojo živino na njihova zemljišča. Mnogi mislijo, da je taka
nepokorščina mogoča samo v absolutnih državah. Izkušnja tega mnenja ne
potrja. Avstrija se zove že dolgo časa ustavna, državni zbor je potrdil
že zdavnaj jednakopravnost vseh narodov s slovečim § 19. in vendar mi
Slovenci še dandanes nimamo skoro ni sledu kake jezikovne pravice. V vseh
cesarskih uradih, v vsehsred njih šolah vlada še zmerom nemščina zato,
ker se protivi jednakopravnosti nemška aristokracija v zvezi z nemško
ali ponemčeno birokracijo in z nemško inteligencijo. Radi nepristranosti
pa ne smemo prezreti, da se ugodi včasi kaki narodni želji, če se nahaja
krmilo države tudi v rokah ministerstva s pangermanskim programom. Tak
minister je bil gotovo Bah in vendar se je posrečilo baš pod njegovo
vlado našemu Slomšeku, da nam je pridobil na Štajerskem čisto slovensko
vladikovino. Pogodovala mu ni le višja hierarhija, nego tudi blagohotnost
nekojih čeških kavalirjev, kojih beseda se je poslušala na dvoru. Tožni
konec cesarskega zakona je rodoljubne Hrvate strašno razburil. Nikdar
več niso oprostili vladi, da se je igrala tako objestno z njihovimi
svetinjami. Takrat je izgubil Jarc v njih vse spoštovanje; imeli so ga
za sokrivca tiste birokracije, ki se je predrznila zavreči in utajiti
cesarjevo naredbo in voljo, jeli so ga smatrati za svojega zakletega
sovražnika. Nekateri slovenski duhovniki so ga skušali braniti, češ,
kaj pa je mogel storiti, ko so mu na Dunaju ukazali, da mora zakon
povse drugače razlagati nego se je glasil iz prvine? Da se je uprl in
ugovarjal, bi ga s tem ne bi rešil, nakopal bi se bil le mržnjo in osveto
strašnega Klemana in se strmoglavil s svoje lepe službe morda celo
brez pokojnine. Uklanjal se je sili kakor vsi drugi uradniki. Hrvatski
duhovniki niso mogli odobravati tega zagovora Jarčevih prijateljev.
Soglasno so trdili, da je bila njegova sveta dolžnost povedati vladi
na vsa usta, da priobči ravnateljstvom gimnazijskim cesarski zakon s
prvotnim besedilom. Ako ji to ne ugaja, ne daje mu vest, da bi ostal še
dalje v službi, prosi jo upokojenja. Jarc bi bil moral vsekako dokazati,
da je zanj cesarjeva volja več vredna nego Klemanova. Soparen, težek zrak
se je ulegel po zadnji seji na reško gimnazijo. Do malega vsi profesorji
so izgubili vero v svojega nadzornika in vendar je to čuvstvo tako nujno
potrebno med podložniki in načelniki. Razun tega so se čutili po pravici
razžaljene po nekem dopisu deželne vlade, ki je z veliko hvalo priznala
sijajni napredek reške gimnazije, potem pa zatrdila, da so se tako
povoljni učni uspehi dosegli samo in jedino le po zaslugi neutrudnega
ravnatelja. Jaz sem dobro zapazil, kako zmagoslavno se je ozrl Vidic po
profesorjih, ko nam je to prečital. Z dobro vestjo ponavljam trditev, da
so prva leta skoro vsi pravi učitelji več storili, nego jim je nalagala
dolžnost. To je bilo tudi jako potrebno, ker je bila mladina v nekaterih
predmetih silno zanemarjena. Vsako leto so dobili tudi nekateri pohvalne
dekrete za svojo marljivost. In zdaj pa se je nam dalo na znanje, da ima
vso zaslugo le ravnatelj, torej mi drugi profesorji nobene! Jaz se baš
nisem dosti jezil, ker uradni hvali in graji nisem pripisoval nikoli
posebne važnosti. Objednem sem bil uverjen, da ta mastna pohvala Vidicu
ni došla od Jarca samega, nego od Klemana, kateremu se je znal tako
prilizniti, da ga je prišteval najboljim gimnazijskim predstojnikom v
Avstriji. Vidicu se je po takem preizvrstno posrečilo, da nas je proti
vladi oklevetal, počrnil in ponižal, sam sebe pa visoko povzdignil in
poslavil. Korenito pa se mu je izjalovil ves trud, da bi si naklonil
tudi javno mnenje na Reki. Meščani so ga imeli za sebičnjaka, ki odriva,
da bi se prikupil vladi, italijanski jezik proti zakonu tudi iz dolnje
gimnazije. In res je zadnje dve leti začel učiti prvošolce latinski jezik
s pomočjo neznane jim nemščine! Rečani so ga tako malo cenili, da ga na
ulici niso hoteli pozdravljati tudi nekoji taki, ki so imeli v gimnaziji
svoje otroke. Reška inteligencija ga je smatrala za zakrknjenega
birokrata, potuhnjenega zavistnika in komaj srednje nadarjenega
starokopitnika, ki bi ujel rad kako odliko o tuji škodi in tujem strošku.
Meni niso znani tisti pripetljaji in razlogi, radi kojih ga je javno
mnenje tako strogo (po moji misli prestrogo) sodilo in obsojalo.

Čudno naključje je tako naneslo, da sva imela jaz in nadzornik Jarc
istega ljubeznjivega prijatelja. Ta učlovečena dobrota je bil Ivan
Markovič, ravnatelj reške realke. Jarc in Markovič sta si bil součenca,
njiju prijaznost je bila že stara. Pri Markoviču je Jarc stanoval, kadar
je prišel na Reko. Jaz in Markovič pa sva se seznanila, ker je imel
v naši šoli svoja sinova, sprijateljilo naju je jednako rodoljubje,
ki je obsegalo Slovence, Hrvate in vse Slavjane. On je obžaloval in
pomiloval Jarca, da hodi po tako napačnih, nenarodnih potih in se daje
rabiti brezsrčnemu renegatu Klemanu za nemškega agenta in poslovodjo.
Nekoč ga je vprašal naravnost, kako more on, rojen Slovenec, zametavati
slavjanski jezik in narivavati Hrvatom nemščino? Ali ga ni sram in ga
vest nič ne peče? Nadzornik mu je odgovoril: Kar delam, moram delati po
svoji verski dolžnosti. Saj veš, da je pisano v sv. pismu: „Vsaka oblast
dohaja od Boga. Kdor se upira oblasti, se torej upira samemu Bogu. Višja
oblast zahteva, da uvajam v hrvatske šole nemški jezik in jaz jo moram
poslušati, drugače ne bi bil prav kristijan in katoličan.“ Ta odgovor
označuje prav dobro mojega nadzornika. Kdor veruje v tako načelo, mu
koristi gotovo i na tem i na onem svetu. Na tem svetu s politiko lahko
avansiraš, dobivaš odlike in naposled mastno pokojnino in nimaš nikoli
nobene sitnosti v službi. Na drugem svetu te pa čakajo nebesa, ker si
tako pridno ponemčeval Slavjane in izpolnjeval s tem zapovedi svoje
oblasti in objednem božje! Ako se iztrgajo iz sv. pisma posamezni stavki,
se da ž njimi vse dokazati. V južnih pokrajinah ameriških Združenih držav
so dokazovali protestantski pastorji z besedami sv. pisma božji izvir in
potrebo sužnjosti! Sv. pismo se rabi s pridom, kadar se govori o veri in
nravnosti. Za politična, narodna in druga dnevna vprašanja pa naj se
pusti ta vzvišena knjiga na miru. —

Na Slovenskem sem našel može, ki so trdili, da je bil Jarc ~vedno~ vnet
rodoljub, in torej tudi tista leta, ko je služil na Hrvatskem. Take čenče
naj se ne kvasijo meni, ki sem mu dobro poznal značaj in vse navade. Jarc
je imel mnogo dobrih svojstev, ali v njem ni tlela ni iskrica rodoljubja.
On ni govoril nikoli ne v šoli, ne zunaj šole z nikomer nas po domače.
Večkrat smo se izprehajali po celo uro zajedno, pa mu ni ušla nikoli
nobena slovenska ali hrvatska beseda. Nekoliko potov sem ga pozdravil
in ogovoril po slovenski, on mi je odzdravil in odgovoril vselej prav
priljudno, ali — po nemški! Ponašal se je na Hrvatskem ravnotako,
kakor pri nas v Ljubljani, kjer tudi ni govoril z nobenim le količkaj
izobraženim človekom nego po nemški. Jarc je sodil popolnoma med tiste
ljudi Meternihove dobe, ki so mislili, da je naš jezik ustvarjen samo za
prosto ljudstvo. Da je bil pedagog in birokrat povse ponemčenega duha,
spričuje vse njegovo delovanje na Slovenskem in Hrvatskem. Ali to pa se
mu mora vsekako priznati, da ni bil nemčurski ~fanatik~ in ni preganjal
nijednega rojaka (izimši patra Bernarda) radi narodnega mišljenja. Z
mojim slovenstvom in slavjanstvom ni bil zadovoljen, ali kaznovati me pa
vendar ni hotel, dasi je dobro vedel, da se nikoli ne predrugačim in ne
„poboljšam“. Nekateri ljudje so precej pripravljeni razglasiti človeka
za rodoljuba, ako jim ugajajo druga njegova svojstva. Naš Miklošić se
šteje med prve slavjanske jezikoslovce, slava njegova je svetovna in
brezsmrtna. Ali ta profesor staroslovenskega jezika je bil tak figa-mož,
da ni hotel z nobenim rojakom govoriti po slovenski. In vendar se je
oglasil nekdo celo javno v časopisu, ki je hvalil Miklošićevo rodoljubje!
Naša izobražena mladina pa govori po pravici zaničljivo o pošvabljenem in
spačenem značaju tega res velikega učenjaka.

Pri Solferinu ni bila potolčena samo avstrijska vojska, ampak tudi Bahov
sistem. Pokazalo se je očitno, da je zidan iz peska in postavljen na
pesek. Jel je pokati in se krušiti in rušiti na vseh koncih in krajih.
Spričevalo je sto znamenj, da mu dnevi potekajo. Sešlo se je pomnoženo
državno svetovalstvo, sledila sta oktoberski diplom in februarski patent.
Na Ogerskem in Hrvatskem izgine politična dremota, v javnem mnenju vre
huje in huje, prirejajo se hrupne demonstracije zoper Nemce, absolutizem
in centralizem, z jedno besedo zoper ves Bahov sistem. V Zagrebu se je
pojavila narodna razburjenost najprej v gledališču, ki je bilo izgubilo
pod nemško vlado skoro popolnoma svoj slavjanski duh in značaj. Tudi
Jarcu se je majalo stališče, le predobro je čutil, da mu ugled zamira,
da se ga nihče več ne boji. On radi tega baš ni žaloval, saj mu ni
bilo nič mari za javno mnenje. Izpolnjeval je kakor prej voljo svoje
vlade in prejemal vsak mesec svojo lepo plačico — vse druge reči so ga
malo zanimale. Oktoberski diplom je spravil v habsburški monarhiji ves
politični svet pokoncu, Jarc pa je ostal miren in ravnodušen, kakoršen je
bil zmerom. Ko se je razglasil februarski patent, nahajal se je na Reki.
Napovedala se je seja. Zadnji pride v zbornico Morasi in nam pove, da je
ravnokar čital novico, da se obrne na Ogerskem vse zopet na stari red in
da zavladajo sploh povsod nekdanji zakoni. Jarc je poslušal pazljivo in
dejal smehljaje se: Stari zakoni so bili res v mnogih rečeh bolji nego
so sedanji. Njegovo Veličanstvo že ve, kaj treba ukreniti, da se narodi
zadovoljijo. Ko se ni moglo več dvojiti, da zmaga dualizem, rekel je
prijatelju Markoviću: Meni je vse jednako, naj bo absolutizem ali ustava,
jednotna ali dualistična država. Jaz bom služil svoji vladi in jo slušal
zvesto kakor dozdaj. Politične izpremene me ne morejo ni oduševiti, ni
užaliti. — Z ravnotežja ga ni mogla spraviti ni zavest, da na Hrvatskem
ne bo mogel dolgo ostati. Tolažil se je: Če ne bom služil tukaj, bom
pa drugje. Če me nikjer ne bodo hoteli, pojdem pa v pokoj. Stari Vidic
nas je bil že ostavil in njegov namestnik Lorenc se je pripravljal tudi
na odhod, ker se mu je podelila dobra služba v ministerstvu. Trebalo
je poiskati reški gimnaziji novega ravnatelja. Jarc se spomni svojega
senjskega prijatelja, duhovnika S. in ga priporoči vladi v potrjenje.
Zagrebški prijatelji so nam pisali, da bo S. potrjen, predno preteče
mesec. Po rojstvu je res Hrvat, po političnem in narodnem mišljenju pa
švigašvaga — petelin na strehi! Iz Senja pa so nam poročili, da je ta S.
grajal rodoljubno mladino, ki se je ponašala s svojim narodom: Kaj hočete
doseči s tem Hrvatstvom? S hrvatskim jezikom ne pridete niti do Trsta,
z nemškim pa do konca sveta. Ta naznanila so nas strašno vznemirila.
Kar nas je bilo rodoljubov, smo se zakleli, da takega ravnatelja ne
maramo in ne sprejmemo. Na pomoč smo hoteli poklicati javno mnenje, ki
je po oktoberskem diplomu dobivalo vsak dan večjo moč in veljavo. Jaz
se usedem in napišem protest, da bi se imenoval našim ravnateljem tak
nedomoljuben človek, kakor je S. Ta protest so podpisali vsi rodoljubni
profesorji, večina našega učiteljskega zbora. Pošljemo ga v zagrebški
list „Pozor“, ki je bil glavno glasilo narodne stranke. S svojim ugovorom
smo res dosegli zaželjeni uspeh. Potrjenje se odloži in S. umakne svojo
prošnjo, ko vidi, da ga nečemo imeti za ravnatelja, ali nam nikdar ni
mogel oprostiti, da smo mu priredili tako sramoto. Tudi Jarc se je
strašno jezil na reške profesorje, nekaj radi protesta, nekaj zbog raznih
zbodljivih dopisov, katere je donašal „Pozor“ o njegovem za Hrvate
škodljivem in pogubnem delovanju. Imenoval se je v njih naravnost morilec
hrvatskega jezika in ljut sovražnik hrvatskega naroda. Jarc je mislil,
da ga mrcvarijo v „Pozoru“ reški profesorji, najbolj je sumničil mene,
ali ne po pravici. Dopisnik, ki je našega nadzornika tako nemilo mlatil,
je bil duhovnik senjske vladikovine. Jarc se naposled tako razsrdi, da
gre v kr. zagrebško sodišče in uloži tožbo zoper vse profesorje, ki smo
podpisali protest in ga napadali po njegovi misli v novinah. Nekoji
zagrebški učitelji so zdaj zahtevali, da se mu pošlje rezka nezaupnica,
pod katero bi se podpisali vsi profesorji vseh hrvatskih gimnazij. Na
Reki pa smo se uprli tej nakani. Dejali smo: Jarc je zdaj brez moči,
nadzornik le še po imenu. Mi nečemo posnemati tistega osla, ki je čul,
da se bliža smrt njegovemu sovražniku volku, pa je pritekel k njemu
in ga brcnil na vso moč v glavo, potem pa zarigal ponosno: Tko se ne
osveti, taj se ne posveti. Istotako se je izjalovila mačja godba, kojo so
pripravljali Jarcu nekoji mladiči na Reki. O tej demonstraciji sem pravil
jaz v Ljubljani. Jarcu so prijavili prijatelji, kaj ga čaka na Reki. On
je pisal o tem reški politični oblasti, mestni gosposki in policiji. Ti
uradi so ga srečno obvarovali mačje godbe in se silno čudili, da jim ni
noben vohun ovadil, kaj se snuje in kuje zoper njega.

Po dolgem omahovanju se je vrnila Ogrom in Hrvatom starodavna ustava.
V Zagrebu se snide sabor trojedne „kraljevine“. V njem pride kmali
na dnevni red tudi Jarčeva tožba zoper reške profesorje. Poslanec
Veber-Tkalčević dokaže, da smo prav storili, ko smo se dvignili zoper
dr. Jarca, najhujšega nasprotnika hrvatskemu jeziku in narodu. V saboru
se začne razlegati gromovito kričanje: Pereat Jarc! Ko se hrup nekoliko
poleže, oglasi se ban Šokčević in pove saboru, da je kot predsednik
višjemu sodišču tožbo Jarčevo kot neosnovano zavrgel in da je torej te
pravde konec. Ne vem, kako je sprejel nadzornik to poročilo. Jaz bi
dejal, da je kaj takega tudi on sam pričakoval, kajti videl je na svoje
oči, kako visoko se dvigajo valovi narodne nejevolje zoper Nemce in
njihove mameluke in podrepnike.

Našemu bivšemu nadzorniku je srce brez dvojbe od veselja poskakovalo, ko
je odhajal iz soparnega političnega zraka hrvatske kraljevine. Za drugo
službo se njemu ni bilo bati, da bi je ne dobil. Kleman ga je poslal za
nadzornika na Kranjsko. Tudi v svoji domovini je služil zvesto dunajski
vladi in pangermanski politiki. Rojaki so ga sprejeli z veseljem,
imel je med njimi dosti znancev in starih in novih prijateljev. Samo
v Novem mestu se je pojavila proti njemu precej velika sovražnost. Po
smrti poštenjaka Vilfana so si želeli tamošnji kanoniki za prošta obče
priljubljenega g. Gabrijana, mesto njega pa je prišel g. Peter. Mnogi so
mislili, da se je zgodilo to po priporoki Jarčevi in so bili nanj silno
nejevoljni, ali brez razloga. Jarc se v to volitev ni nič mešal. Gospod
Peter je imel baje nekoja taka svojstva, da ga ljubljanski gospodje niso
mogli biti nič prav veseli. Da se ga znebe, poslali so ga Novomeščanom
poleg pravila: Promoveatur ut amoveatur! Ravnatelj novomeške gimnazije
je bil takrat jako rodoljuben mož in odličen matematik in fizik — pater
Bernard. Neki lopov ga je zatožil vladi, da je panslavist, in Jarc
mu je verjel. Nasledek je bil, da se je imenoval za gimnazijo drug
ravnatelj. Čez nekaj časa pride Jarc v Novomesto, sreča patra Bernarda
in ga vpraša, kako mu se godi? Pater mu odgovori: Tako, kakor se mora
goditi človeku, ki je bil po krivem tožen in po krivem kaznovan. Patru
Bernardu se je storila res velika krivica. Ker ga je občinstvo sploh
spoštovalo in ljubilo, nakopal si je nadzornik s svojo lahkovernostjo
veliko nepotrebnega sovraštva. Povse iznenada zvedeli smo iz novin, da je
vlada Jarca kar nagloma upokojila. Strašno pa sem se mogel smejati, ko
sem čital, zakaj je moral iti v pokoj. Učitelji narodnih šol so napravili
v Ljubljani shod. Razpravljali so razne reči in tudi vprašanje, kateri
jezik naj bi se sprejel za občevalni med slavjanskimi rodovi. Soglasno
so dokončali, kar mora vsak pameten Slavjan odobravati, da ta jezik more
biti le ruski. Ne vem, zakaj se je udeležil shoda tudi dr. Jarc. Morda
zato, ker je bil šolski nadzornik ali pa mu je to ukazala deželna vlada.
On se ni čisto nič mešal v učiteljske razgovore in zato ni ugovarjal
niti ruskemu občevalnemu jeziku. Na Dunaju so mu to tako zamerili,
da so ga stante pede zapodili v pokoj. Ha ha ha! Jarc, germanizator
comme il faut, prvak Bahovih huzarjev v šolskem eskadronu, bil je torej
kaznovan radi ~panslavizma in rusofilstva~!!! Kaj tako neumnega se ni
morda še nikoli ukrenilo, kar stoji Avstrija. Jarcu je bilo seveda jako
lahko otresti se tega nezakrivljenega madeža in dunajski gospodje so se
podvizali, da popravijo svojo budalost. Dali so mu pristojno pokojnino
z živim in toplim priznanjem velikih zaslug, koje si je nabral za
šolstvo na Hrvatskem in Kranjskem. — Jarc je živel odslej v Ljubljani
in se prilagodil prav spretno novim prilikam, v kojih se je nahajal.
Skoro vsi slovenski duhovniki so stali takrat že v narodnem taboru in
se pomenkovali med sabo ne le po domače, ampak često na čisti pismeni
slovenščini. V službenih spisih so rabili še nemščino, ali ne več
vsi. Po slovenski se je razgovarjala vsaj zvečine tudi naša posvetna
inteligencija. To izpremeno je opazil Jarc povsod, i v mestih i na
deželi. Narodnemu napredku se niti on ni hotel upirati, saj v srcu svojem
ni pasel nikoli sovraštva do slovenščine. Pridružil se je torej narodni
stranki in se vpisal za uda tudi v narodna društva n. pr. v „Slovensko
Matico“, v kateri so ga rodoljubi drage volje odlikovali. Ker ni bil z
oficijalnim svetom v nobeni zavezi več, izginili so vsi pomisleki in
razlogi, ki so mu dozdaj branili, priznati se za narodnjaka. Občeval je
rad z vsakim prijateljem naše narodnosti in domovine in govoril ž njim
po slovenski pravilno in gladko, da so se ljudje čudili. Da je prijala
nova svoboda tudi njegovemu truplu, dokazovalo je zdravo polno lice z
lepo rejenim podbradkom. Živel je še več let v zdravju in zadovoljnosti,
obče spoštovan radi svoje človekoljubnosti, pohlevnosti in priljudnosti.
Pomagal je mnogim z dobrim svetom in s svojo veljavno besedo in
priporoko. Tudi več mojih znancev je dobilo po njegovi blagohotnosti
zaželjeno službo in jeden celo bogato, čedno in dobro ženo.





*** End of this LibraryBlog Digital Book "Janeza Trdine zbrani spisi 1: Bahovi huzarji in Iliri - Spomini iz moje profesorske sluzbe na Hrvaskem (1853-1867)" ***

Copyright 2023 LibraryBlog. All rights reserved.